Jedro

Sklep, s katerim je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, je zakonit, saj je bilo ugotovljeno, da je storil očitano težjo disciplinsko kršitev po 6. al. 1. odst. 99. čl. ZPol, ko je s pomočjo računalniških evidenc opravil neupravičen vpogled v osebne podatke, ki se vodijo samo na podlagi zakona, ter tako izpolnil znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov.

Tožnikova pravica do obrambe v disciplinskem postopku ni bila kršena, saj je prejel sklep o uvedbi disciplinskega postopka, v katerem je očitana kršitev jasno opredeljena in konkretizirana, ter vabilo na disciplinsko obravnavo z obvestilom, da lahko vpogleda v disciplinski spis.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev in odpravo sklepa Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Policijske uprave X št. 3F-01-118-7/2005-1 z dne 18. 3. 2005, s popravkom z dne 21. 3. 2005 ter št. 3F11-1S-191-2/2005 z dne 25. 5. 2005 in sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. 909-18/2005 z dne 29. 3. 2005 ter št. 10052-23/2005 z dne 7. 7. 2005 (točka 1 izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu priznati delovno dobo za čas od 10. 8. 2005 do 16. 8. 2005 in od 18. 6. 2006 do 13. 8. 2006, vpisati delovno dobo v delovno knjigo in mu izplačati premalo izplačano plačo za obdobje od marca 2005 do maja 2005 ter plačati plačo za obdobje od julija 2005 do novembra 2006, v neto zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, po predhodnem odvodu vseh davkov in prispevkov od bruto zneskov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec ter za vse nadaljnje mesece do sprejetja nazaj na delo oz. dokler ne bodo za to obstajali zakoniti pogoji, plačati plače za vsak posamezni mesec do 5. v mesecu za pretekli mesec, v neto znesku 156,318,54, po predhodnem odvodu vseh davkov in prispevkov od bruto zneska 234.475,70 SIT, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (točka 2 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (točka 3 izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, oziroma odpravi, podredno pa, da jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka pravilno izpeljala disciplinski postopek. Tožena stranka tožnika sploh ni obvestila o naroku za disciplinsko obravnavo dne 25.5.2005 in mu ni dala možnosti zagovora. O obravnavi je obvestila le zagovornika tožnika. Ker tožena stranka v vseh aktih disciplinskega postopka govori o zagovorniku tožnika, glede vabljenja ni možno sklicevanje na določbe ZPP, ki se nanašajo na pooblaščenca ali na določbe ZUP, temveč je relevanten le Zakon o kazenskem postopku ali Zakon o prekrških. Zato bi morala tožena stranka vabiti tožnika neposredno na disciplinsko obravnavo. Nadalje navaja, da tožena stranka ni niti v sklepu o uvedbi disciplinskega postopka niti kako drugače konkretno opredelila dejanj, ki naj bi jih storil tožnik. V sklepu o uvedbi je le navedla, da naj bi neopravičeno pogledal osebne podatke v skupaj 39 primerih, dne 28. 11. 2005 v 4 primerih, 29. 11. 2005 pa v 35 primerih, vendar ne konkretno za katero osebo, niti ne kako in na kakšen način. Tako abstraktne navedbe v sklepu ne omogočajo obrambe. Nadalje meni, da spornega sklepa o disciplinski odgovornosti ni možno preizkusiti, saj ni obrazložen. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru ugotovljen obstoj vseh znakov kaznivega dejanja. Sodišče sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja in ni izvajalo dokazov. Tožnik je povedal, da je bil na policijski postaji 28. 11. 2005 in da je pogledal le v podatke za svoj osebni avtomobil. Trdi, da 29. 11. ni bil na policijski postaji in da tedaj ni vpogledal v noben osebni podatek, ne na policijski postaji, ne kje drugje. Tudi ni sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je že zato, ker bi moral tožnik varovati kodo za dostop do računalnika in za dostop do baze osebnih podatkov dokazano, da je vpogled opravil le tožnik. Priča Y in tudi druge priče so povedale, da je dostop do baze podatkov lahko opravil vsakdo, ki ve za geslo tožnika, prav tako je iz navedb tožnika in zaslišanja prič jasno, da so na Policijski postaji X za gesla policistov vedeli tudi drugi policisti. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007, ZPP-UPB3; v nadaljevanju: ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. ostavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba povsem pavšalno uveljavlja. Sodišče prve stopnje je namreč obravnavalo vsa sporna vprašanja, upoštevalo celotno listinsko gradivo v spisu ter sprejelo odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo, tako z dejanskimi ugotovitvami kot pravnimi zaključki. Sodba torej nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Po določbi 6. alineje 1. odstavka 99. člena Zakona o Policiji (Uradni list RS, št. 49/98, s spremembami; v nadaljevanju: ZPol), ki se je uporabljala v času disciplinskega postopka zoper tožnika, do uveljavitve (31.12.2005) Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-B) (Uradni list RS, št. 113/2005), je hujša kršitev delovnih obveznosti in dolžnosti delavca policije poleg kršitev, navedenih v splošnih predpisih, ki veljajo za delavce v državnih organih, tudi vsako dejanje, ki ima znake katerega od kaznivih dejanj iz druge alineje prvega odstavka 67. člena ZPol, ali hujše kršitve predpisov o javnem redu. Določba 67. člena ZPol pa se nanaša na pogoje, ki jih mora imeti oseba, da lahko sklene delovno razmerje za opravljanje nalog v policiji. Po drugi alineji prvega odstavka 67. člena ZPol oseba ne sme biti pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in da ni bila obsojena na nepogojno kazen zapora v trajanju več kot tri mesece. ZPol je v drugem odstavku 99. določal, da se za kršitve iz prejšnjega odstavka lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ker ZPol razen določb o organu, ki je pristojen voditi disciplinski postopek na prvi (1. odstavek 97. člena ZPol) in drugi stopnji (2. odstavek 97. člena ZPol), ni imel posebnih določb glede vodenja postopka, le-te pa so prenehale veljati z dnem začetka uporabe Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002; v nadaljevanju: ZJU), to je 28.6.2003 oziroma do uveljavitve ZJU-B, so glede disciplinskega postopka relevantne določbe 130. člena ZJU.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik storil očitano težjo disciplinsko kršitev po 6. alineji 1. odstavka 99. člena ZPol, saj je s tem, ko je dne 28.11.2004 in 29.11.2004 s pomočjo računalniških evidenc opravil neupravičen vpogled v osebne podatke, ki se vodijo samo na podlagi zakona, izpolnil znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po 154. členu Kazenskega zakonika RS (Uradni list RS, št. 63/94, s spremembami; v nadaljevanju: KZ). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka ni kršila določb ZJU o disciplinskem postopku. Tožniku je bil namreč vročen sklep o uvedbi disciplinskega postopka št. 271-1-194/18-2005 z dne 17.3.2005, v katerem je disciplinska kršitev, ki se mu očita, jasno opredeljena in konkretizirana. Poleg tega se sklep sklicuje na uradni zaznamek pomočnika komandirja PPP X z dne 30.11.2004, poročilo dežurnega PPP X z dne 28.11.2004, kopijo obrazca AE-6: odsotnost z dela za leto 2005 za tožnika, zahtevek PPP X št. 3F611-02-S-2322/04 z dne 30.11.2004, v katerem je služba direktorja PU X zaprošena za pridobitev računalniškega izpisa dostopov v evidence za tožnika, izpis opravljenih dostopov do evidenc s strani tožnika in odredbo preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru št. 270/2005 z dne 2005, predlagano pa je bilo tudi zaslišanje J.Z., pomočnika komandirja PPP X. Ker je bil tožnik v vabilu na disciplinsko obravnavo dne 21.3.2005 (za katerega je iz disciplinskega spisa razvidno, da je bilo tožniku pravilno vročeno), opozorjen na možnost vpogleda v disciplinski spis, so neutemeljene in protispisne navedbe tožnika, da se zaradi presplošnih očitkov ni mogel uspešno zagovarjati, zaradi česar naj bi mu bila kršena pravica do obrambe. Ker se na podlagi določbe 3. člena Uredbe o disciplinskem postopku v organih državne uprave, pravosodnih organih in upravah lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 58/2003; v nadaljevanju: Uredba) za vabljenje, vročanje, izvedbo obravnave in zapisnik v disciplinskem postopku smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, je zmotno pravno stališče tožnika, da bi mu moralo biti vabilo na disciplinsko obravnavo za dne 25.5.2005 osebno vročeno. Ker se po določbi 1. odstavka 137. člena ZPP vsa pisanja vročajo pooblaščencu, kadar ima stranka pooblaščenca in ko ni posebej drugače določeno, je zmotno sklicevanje tožene stranke na analogno uporabo določb o vročanju, kot jih ureja kazenski postopek oziroma postopek o prekrških. Tožena stranka je tožniku omogočila zagovor oziroma sodelovanje v disciplinskem postopku, od tožnika pa je odvisno, ali se ga udeleži ali ne. Zato sklicevanje na tožnikovo slabo zdravstveno stanje, ki naj bi bilo izkazano s potrdili dr. V.P., spec. psihiatrije, ni odločilno. Ker torej v disciplinskem postopku niso bile storjene kršitve, ki jih očita tožnik, je bilo potrebno v tem delu pritožbo zavrniti.

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200358&stevilka=2936

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je tožnik storil očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti. Pri tem se je utemeljeno oprlo na prepričljivo izpoved priče J.Z., pomočnika komandirja PPP X, ki je izpovedal (list št. 88), da je bil tožnik v obravnavanem času v bolniškem staležu, vendar se je kritičnega dne mudil na policijski postaji in nekaj počel na računalniku. Ko ga je vprašal, kaj dela, mu je tožnik povedal, da nekaj preverja v zvezi s svojim vozilom. Dokazano je torej, da je bil tožnik v obravnavanem času na policijski postaji, iz izpiska vpogledov v računalniški evidenci, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, pa jasno izhaja, da je bil tožnik prijavljen v računalniški aplikaciji dne 28.11.2004, ko je opravil 4 vpoglede, od tega se trije nanašajo na registracijo "MB XX-XXX", dne 29.11.2004 pa je opravil večje število vpogledov za posamezne fizične osebe in registracije (A.S, S.M., R.S., M.P., B.V., U.R., zatem registracija MB XX-XXX, M.S., B.A., ...), skupaj 35 preverjanj. Ker se ta preverjanja po pravilnih ugotovitvah tožene stranke in sodišča prve stopnje niso mogla nanašati na tožnikovo delo oziroma preverjanje v okviru rednih zadolžitev, saj je bil tožnik v bolniškem staležu, je šlo za neupravičena preverjanja. Posledično je torej pravilna ugotovitev, da so v njegovem ravnanju podani znaki kaznivega dejanja po 154. členu KZ. S tem v zvezi pritožbeno sodišče le še dodaja, da je dokazano, da se je tožnik v kritičnem času nahajal v prostorih policijske postaje, zato ne morejo biti odločilne navedbe, da naj bi tudi ostali policisti poznali gesla drugih policistov in tako dostopali s tujimi gesli do osebnih podatkov.

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200358&stevilka=2936

Na podlagi vsega navedenega je bil utemeljeno zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200358&stevilka=2936

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP.