Jedro

Ker je tožnik lastninsko pravico na stvareh opustil, njegov zahtevek za vrnitev stvari ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke za izročitev premičnega premoženja, kot tudi podrejeni zahtevek za izplačilo vrednosti spornih premičnin v višini 7.000 €. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki.

2. Proti sodbi se pritožuje tožnik v celoti in iz vseh treh formalnih pritožbenih razlogov, uveljavlja pa tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ugovarja ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sporne premičnine niso v posesti toženke, in zatrjuje, da je toženka njihova posestnica postala hkrati z nastopom posesti na nepremičninah. Tožnik je premičnine imel shranjene na običajen način za shranjevanje tovrstnih predmetov, in sicer zložene pod kozolcem, v in ob drvarnici ter v kleti; nikakor pa niso bile razmetane naokrog. Zaklepanje stvari pa ne more biti pogoj za lastninsko tožbo. Tudi samo dejstvo, da je toženka del stvari skurila, potrjuje, da je nad njimi izvrševala posest in z njimi razpolagala. Sama je izpovedala, da se del stvari še vedno nahaja pod kozolcem, vendar sodišče o teh stvareh sploh ni odločilo. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je tožnik lastninsko pravico nad spornimi premičninami opustil, saj take volje ni izkazal. Dlje časa je namreč živel v prepričanju, da mu kmetije vendarle sploh ne bo treba zapustiti, ob deložaciji pa jih ni odpeljal zato, ker se je deložacija nanašala samo na hišo, pa tudi sicer jih ni imel takrat kam dati. Tudi dejstvo, da je toženkin mož J. K. pozval na odstranitev njegovih stvari, ki so se nahajale na istem mestu, izkazuje, da stvari niso dajale vtisa zapuščenih stvari.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, priglaša pa tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo pravno pomembna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo, kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo.

6. Tožnik je s tožbo primarno uveljavljal vrnitveni oz. vindikacijski zahtevek po 92. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), za utemeljenost katerega bi moral dokazati svojo lastninsko pravico in dejansko oblast toženke nad zadosti individualiziranimi stvarmi (2. odst. 92. čl. SPZ). Sodišče prve stopnje je sicer ocenilo, da je tožnik sporne premičnine zadosti določno opisal in s tem zadostil pogoju individualne določenosti stvari, nista pa izpolnjeni drugi dve predpostavki: da se premičnine nahajajo pri toženki in da je sam lastnik teh premičnin.

7. Brez podlage je pritožbeno stališče, da je toženka sporne premičnine v posest prevzela s prevzemom posesti na nepremičninah. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne gre za pritikline nepremičnine, ki jo je toženka kupila na javni dražbi, saj za drugačen zaključek ni nobene niti dejanske niti pravne podlage. Zato do avtomatičnega nastopa posesti na premičninah ni moglo priti.

8. Določba 1. odst. 24. čl. SPZ opredeli neposredno posest kot neposredno dejansko oblast nad stvarjo, te pa toženka, kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku, ni izvajala, saj so bile stvari, ki so se nahajale na nepremičninah, prosto dostopne vsakomur, ki jih je želel odpeljati in to se je dejansko tudi dogajalo – odvažali so jih tako tožnik kot tudi druge osebe. Taka dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izpovedbah prič in je jasna ter prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

9. Ugotovljeno je bilo tudi, da toženka ni izkazala nobene volje za prevzem teh stvari v posest, pri čemer je sicer treba opozoriti, da samo vprašanje volje niti ni odločilno, saj SPZ sprejema objektivno koncepcijo posesti, pri kateri se zahteva zgolj dejanska oblast nad stvarjo. Vendarle pa je to še dodaten indic, da posesti nad stvarmi sploh ni izvajala. Vse to velja tudi za nekaj stvari, za katere je toženka sicer res izpovedala, da se še vedno nahajajo pod kozolcem, da pa ne ve, čigave so in da niso v njeni posesti. Nenazadnje pa je tožnik tudi sam zatrjeval, da ne ve in ne more vedeti, ali se vtoževane premičnine sploh še nahajajo na toženkini nepremičnini. Tudi v zvezi s stvarmi, ki naj bi po izpovedbi toženke še vedno bile pod kozolcem, je trdil, da ne more vedeti, če sploh gre za vtoževane stvari. Glede na to, da je dokazno breme posesti toženke nad spornimi premičninami na tožniku in da ga ni zmogel, je že zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da vrnitveni zahtevek ni utemeljen.

10. Prvostopenjsko sodišče je sicer tudi ocenilo, da je tožnik opustil svojo lastninsko pravico nad spornimi premičninami. 2. odst. 102. čl. SPZ določa, da se stvar šteje za opuščeno, če njen lastnik nedvoumno izrazi voljo, da je ne želi več imeti v lastnini. Taka volja pa je lahko izražena bodisi izrecno bodisi s konkludentnimi dejanji. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno, da je tožnik tako voljo konkludentno izrazil, saj stvari vse od pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnin toženki In 28/2000, torej od 9. 1. 2008, ni odpeljal, čeprav mu tega ni nihče preprečeval. Pritožnikove navedbe, da je mislil, da bo na kmetiji vendarle lahko ostal, saj je vlagal tudi izredna pravna sredstva, na to nimajo vpliva, saj se je že po pravnomočnosti izvršilnega sklepa, še zlasti pa po deložaciji iz hiše, moral zavedati, da obstaja verjetnost, da na kmetiji ne bo mogel ostati, zaradi česar bi moral poskrbeti za svoje premičnine. Pritrditi je tako tudi oceni, da je s svojimi dejanji pokazal, da spornih premičnin več ne želi imeti, saj je nekatere premičnine kasneje vendarle odpeljal, preostalih pa niti ob kasnejših obiskih nepremičnine ne. Na to ne vpliva niti dejstvo, da je bil J. K. pozvan na odstranitev svojih premičnin, saj to na možnost pritožnika, da odstrani svoje stvari, v ničemer ni vplivalo.

11. Na tej podlagi je pravilen tudi zaključek, da so prenehale tudi ostale tožnikove pravice, ki izhajajo iz lastninske pravice (do odškodnine in povrnitve obogatitve) oziroma da ni temelja, po katerem bi morala toženka za tožnikove premične stvari kaj plačati (tožnik ni dokazal, da bi toženka te stvari bodisi uporabljala bodisi uničila), kar je narekovalo zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka.

12. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, preizkus prvostopenjske sodbe pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).

13. Pritožnik sam krije stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), toženka pa svojega odgovora nanj, saj ta v ničemer ni bil ne koristen ne potreben (1. odst. 155. čl. ZPP).