Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pritožba le oporeka, da je navedena klavzula v nasprotju z določbo 8. člena Obligacijskega zakonika - OZ (načelo enake vrednosti dajatev) ter 10. člena OZ (prepoved povzročanja škode). Takim izvajanjem pritožbe pa ni pritrditi, ker je AO plus zavarovanje prostovoljno in pogodbeno zavarovanje in kot tako ni omejeno z določili Zakona o zavarovalništvu in Zakona o obveznem zavarovanju v prometu. Pri sklepanju pogodbenega zavarovanja pa velja prosto urejanje obligacijskih razmerij (3. člen OZ) in le od pogodbene volje strank je odvisno ali bodo sklenile ustrezen pravni posel (zavarovalno pogodbo). Pri sklepanju AO plus zavarovanja pa je tožniku bila navedena klavzula (priloga B 3) dana posebej v podpis in je tako tožnik bil z navedeno klavzulo AO plus zavarovanja posebej in izrecno seznanjen.
Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.
Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta iz naslova pogodbenega AO plus zavarovanja vtoževala odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 500.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi, zavrnilo. V odločbi o pravdnih stroških je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 163.974,78 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2005 dalje.
Proti navedeni sodbi se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku stroškovno v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Prvostopno sodišče povsem pravilno ugotavlja (temu tudi pritožba ne oporeka), da je tožeča stranka s toženo stranko sklenila pogodbeno AO plus zavarovanje in da je bila ob sklenitvi navedene zavarovalne pogodbe med strankama podpisana klavzula z oznako KL-AO plus/2002-1 (priloga B3). V navedeni klavzuli pa je med strankama dogovorjena omejena odgovornost zavarovalnice iz AO plus zavarovanja tako, da toženka ne jamči za nobeno obliko pravno priznane škode v primerih: -nateg mišičevja in ligamenta vratne, prsne in ledvene hrbtenice;
-zvin vratne, prsne in ledvene hrbtenice in -udarnine kateregakoli dela hrbtenice.
Nadalje je v klavzuli dogovorjeno, da pa je jamstvo zavarovalnice podano v primeru zvina kateregakoli dela hrbtenice, če je s funkcionalnim RTG slikanjem dokazan premik med korpusi vretenc večji od 3 mm.
Nadalje je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku (prometni nezgodi) utrpel poškodbo vratnega segmenta hrbtenice, vendar je bila poškodba vratnega dela hrbtenice takšne narave, da je v skladu z zgoraj navedeno klavzulo, izključeno jamčevanje zavarovalnice. Tudi taki presoji prvostopnega sodišča tožeča stranka ne oporeka.
Pritožba le oporeka, da je navedena klavzula v nasprotju z določbo 8. člena Obligacijskega zakonika - OZ (načelo enake vrednosti dajatev) ter 10. člena OZ (prepoved povzročanja škode). Takim izvajanjem pritožbe pa ni pritrditi, ker je AO plus zavarovanje prostovoljno in pogodbeno zavarovanje in kot tako ni omejeno z določili Zakona o zavarovalništvu in Zakona o obveznem zavarovanju v prometu. Pri sklepanju pogodbenega zavarovanja pa velja prosto urejanje obligacijskih razmerij (3. člen OZ) in le od pogodbene volje strank je odvisno ali bodo sklenile ustrezen pravni posel (zavarovalno pogodbo). Pri sklepanju AO plus zavarovanja pa je tožniku bila navedena klavzula (priloga B 3) dana posebej v podpis in je tako tožnik bil z navedeno klavzulo AO plus zavarovanja posebej in izrecno seznanjen.
Dejstvo je, da pa je tožnik zraven poškodbe vratne hrbtenice utrpel še številne udarnine po telesu, udarnino glave ter desnega ramena in kolena. Tožena stranka je tožniku že takoj po vložitvi tožbe (31.12.2003) za navedene poškodbe in z njimi povezane fizične bolečine ter nevšečnosti pri zdravljenju izplačala 300.000,00 SIT. Prvostopno sodišče ima prav, da je tožena stranka z navedenim zneskom tožniku za navedene poškodbe in z njimi povezane fizične bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem, izplačala primerno in pravično odškodnino v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ. Tak zaključek je prvostopno sodišče (stran 3 in 4 prvostopne sodbe) ustrezno obrazložilo in da ne bo ponavljanja se pritožbeno sodišče taki presoji prvostopnega sodišča v celoti pridružuje.
Po obrazloženem se pritožbena izvajanja v smeri zmotne uporabe materialnega prava pokažejo kot neutemeljena in zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).
Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.