Jedro

Pogodba o najemu poslovnega prostora mora biti sklenjena, da je veljavna, v pisni obliki.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnikoma povrniti tolarsko protivrednost zneska 10.000,00 DEM na dan plačila z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo in uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je prekršilo določbo 3. odstavka 370. člena ZPP. Listino z dne 18.9.1991 sodišče druge stopnje presoja s stališča dejstev, ki jih prvo sodišče ni ugotavljalo. Zato bi moglo sodbo sodišča prve stopnje le razveljaviti. Tožbeni zahtevek, povzet v izpodbijani sodbi, ni sklepčen (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP). Ni namreč jasno, po kakšnem menjalnem tečaju naj bi tožena stranka povrnila tožeči stranki protivrednost 10.000 DEM. Sicer pa je listina z dne 18.9.1991 veljavna in predstavlja pravni naslov za izročitev zneska 10.000 DEM. Zapis z dne 18.9.1991 ima vse lastnosti predpogodbe, v kateri sta se pravdni stranki dogovorili za vse elemente pogodbenega razmerja. Izročeni znesek 10.000 DEM je predstavljal aro in skesnino, kar je objektiven dokaz za sklenjeno predpogodbo. Sklenjena pogodba stranke veže, zaradi česar morajo nositi tudi posledice svojega ravnanja.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, če spozna, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja treba ugotoviti nova dejstva ali izvesti nove dokaze (3. odstavek 370. člena ZPP). Glede listine z dne 18.9.1991 je tožena stranka že v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje tej očitala bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ker "detajlna analiza listine ni bila obrazložena". Pritožbeno sodišče pa je štelo, da take kršitve ni, zaradi česar ni postopalo po omenjeni določbi 3. odstavka 370. člena ZPP. Strinjalo se je s stališčem prvega sodišča, da stranke pisne pogodbe o najemu poslovnega prostora niso sklenile. Pri tem je utemeljeno sledilo razlogom prvostopne sodbe, ki se vsebinsko jasno nanašajo na presojo sporne listine, ki je tudi sicer v razlogih sodbe posebej omenjena. Ugotovitev izpodbijane sodbe, da listina z dne 18.9.1991 nima vseh elementov pogodbe o najemu poslovnega prostora, ker ne določa višine najemnine in trajanja najema, že zato ne pomeni ugotavljanja novih dejstev. Po drugi strani pa gre ne glede na jasno obrazloženo (dokazno) oceno te listine, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje in povzelo sodišče druge stopnje, predvsem za pravno presojo pravnega razmerja med strankama glede na nesporno vsebino listine, torej za uporabo materialnega prava. Tako ni podlage za utemeljenost revizijske graje v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 354. členu v zvezi s 3. odstavkom 370. člena ZPP. V kontekst opisane zavrnitve revizije spada tudi revizijska graja nesklepčnosti sodbenega izreka o povrnitvi tolarske protivrednosti zneska 10.000 DEM na dan plačila brez navedbe obračunskega tečaja (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP). Ne glede na to, da tožena stranka navedenega dela sodbenega izreka ni pritožbeno izpodbijala, obvelja, da je tudi v tem delu določljiv in izvršljiv (ob upoštevanju uradne dnevne tečajne liste Banke Slovenije z navedbo srednjega tečaja).

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Glede na obveznost pisne oblike pri sklenitvi pogodbe o najemu poslovnega prostora (2. odstavek 12. člena zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - Uradni list RS, št. 18/74) je že omenjena pravna razlaga listine z dne 18.9.1991, ki sta jo sprejeli nižji sodišči, sprejemljiva. Listina ne predstavlja niti predpogodbe, s katero bi se stranki zavezali, da bosta sklenili glavno pogodbo, saj mora tudi predpogodba, če naj stranke veže, po 3. odstavku 45. člena ZOR vsebovati tudi bistvene sestavine glavne pogodbe. Obeh teh sestavin pa predložena listina res nima. Zato toženki izročeni znesek tudi are ne more predstavljati, ker se ta daje v znamenje, da je pogodba sklenjena (1. odstavek 79. člena ZOR). Ugotovljena dejanska podlaga, predvsem pa presoja listine z dne 18.9.1991, drugačnega sklepanja ne dopušča. Stališče izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka znesek 10.000 DEM dala toženi stranki brez pravne podlage, kar ima za posledico dolžnost vrnitve, očitno po svoji vsebini upošteva splet okoliščin, ki so pripeljale do izročitve denarja, ki pa ne pomenijo, da sta stranki prešli fazo dogovarjanja o pogojih za najem lokala. Ob takšnem stanju pa je tudi odveč razlogovanje, ki se nanaša na vprašanje veljavnosti sporne listine s stališča, da je nista podpisala oba tožnika.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člena ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o obligacijskih razmerjih, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).