Jedro

Tožnik je storil hujši disciplinski prestopek fizičnega napada na soobsojenca. Dejansko stanje v zadevi je ugotovljeno na podlagi dokazil, opravljena je bila tudi ustna obravnava. Tožnik je imel možnost navesti vse okoliščine v zvezi z očitanim disciplinskim prestopkom in se seznaniti se z vsemi okoliščinami, ugotovljenimi v tem postopku. Iz ugotovitev dejanskega stanja je nedvomno ugotovljeno, da je tožnik začel fizični konflikt in fizično napadel soobsojenca ter s tem storil hujši disciplinski postopek po 2. alineji drugega odstavka 87. člena ZIKS-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij, Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana (v nadaljevanju: zavod) v disciplinskem postopku zoper tožnika, zaradi storitve hujšega disciplinskega postopka fizičnega napada na soobsojenca. po 2. alineji drugega odstavka 87. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1) s tem, ker je dne 2. 3. 2015 fizično napadel soobsojenca A.A., v skladu z 88. členom ZIKS-1 izrekla disciplinsko kazen oddaje v samico za 7 dni brez pravice do dela (točka 1 izreka); tožniku se izvršitev izrečene disciplinske kazni odloži za čas dveh mesecev od dokončnosti te odločbe, če v tem času ne bo storil hujšega disciplinskega prestopka (točka 2 izreka); stroški v tem postopku niso nastali (točka 3 izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je vodja Oddelka za varnost zavoda na podlagi 22. člena ZIKS-1 4. 3. 2015 zoper obsojenca – tožnika, zaradi suma storitve težjega disciplinskega postopka fizičnega napada na soobsojenca, podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka. Predlog je utemeljil s tem, da naj bi tožnik in obsojenec A.A. 2. 3. 2015 ob 20.15 uri v dvorani drugega nadstropja ZPKZ Ljubljana medsebojno fizično obračunala, tako, da je tožnik najprej z glavo udaril obsojenca A.A. v predel glave, zatem pa je prišlo do medsebojne izmenjave udarcev. Oba sta utrpela površinske poškodbe. Tožnik je bil odpeljan na pregled v Klinični center, obsojenec A.A. pa je pregled odklonil. V skladu s členi 70, 102 in 154 Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) je bila 12. 3. 2015 opravljena ustna obravnava, kjer se je tožnik skliceval na pisno izjavo, ki jo je napisal naslednji dan, naslovljeno na poveljnika B.B. in pisno izjavo, ki jo je podal vodji izmene tisti večer, ko se je dogodek zgodil. Zavodu je očital, da je odgovoren, ker obsojencem ni omogočil varnega prestajanja kazni zapora. S tem so tožniku kršene ustavne pravice iz 14. člena Ustave RS. Navedel je, da se obsojenca naprej kaznuje po 206. členu ZIKS-1, brez uvedbe preiskave in ugotavljanja dejanskega stanja in da je že prosil za premestitev v kakšen drug zavod. Predložil je fotokopijo izvida iz pregleda UKC. Obsojenec A.A. je povedal, kako je dogodek potekal, kar je natančno pojasnjeno na strani 2 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Prvostopenjski organ tožniku in njegovemu zagovoru na ustni obravnavi ni sledil. Fizični konflikt je po ugotovitvah pričel tožnik. Tudi ne gre za kršitev 14. člena Ustave RS. Organ prve stopnje ni sledil odgovoru, ki ga je tožnik podal po opravljeni ustni obravnavi (15. 3. 2015). Prvostopenjski organ se sklicuje na določbo 2. alinje drugega odstavka 87. člena ZIKS-1. Višina disciplinske kazni je določena v okviru 88. člena ZIKS-1 in odmerjena v skladu s prostim preudarkom. Odlog izvršitve ima podlago v tretjem in četrtem odstavku 90. člena ZIKS-1. Prvostopenjski organ ocenjuje, da bo pri tožniku tudi brez izvršitve disciplinske kazni dosežen namen kaznovanja in kot olajševalno okoliščino upošteva, da je zoper tožnika prvič podan predlog za uvedbo disciplinskega postopka. Izrek o stroški temelji na petem odstavku 218. člena ZUP.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Glede očitka tožnika, da je bil za disciplinski postopek že kaznovan z namestitvijo v skladu z 206. členom ZIKS-1, s skrajšanjem obiskov in omejeni pravici do telefoniranja, pritožbeni organ navaja, da to niso sankcije, ki se v skladu z ZIKS-1 izrekajo za disciplinske prestopke. Pritožbeni organ navaja 90. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora.

Tožnik je vložil tožbo. Meni, da mu je bila pavšalno in nekonkretizirano izrečena disciplinska kazen oddaje v samico za 7 dni, brez pravice do dela in da gre za pravni nesmisel. Med drugim navaja, da je v izolaciji v samici že vseskozi od 30. 10. 2014 dalje v ZPKZ Ljubljana in da je bil do tega dne vseskozi oddan v samico. Sedem dni brez pravice do dela je absurd, saj je že od 17. 4. 2008 brez te pravice. Še nikoli ni delal v zavodu, ker mu niso dali ali omogočili dela. Takšno stališče in ravnanje je nesprejemljivo. Očita kršitev ustavne pravice po 14. členu Ustave RS. Izpodbijana odločba ne ustreza standardu dostojnosti in spoštovanja pravic posameznika in ni v skladu z evropskimi standardi odločanja. Tožnik je postal žrtev očitne hude kršitve človekovih pravic, kot rezultat nepravilnega in nepoštenega vodenja postopkov glede dodelitev socialne pomoči. Vzeta mu je ustavna pravica do enake obravnave po zakonu. Pri tem je pomembno, ali je tožnik v resnici sploh domnevno grožnjo ali fizični napad z glavo po videoposnetku uresničil, ker je bil sam „psihično in fizično napaden“ s strani jetnika ter, da so disciplinske sankcije po 206. členu ZIKS-1 3 mesece stroge izolacije - samice v zaprtem režimu prestajanja kazni zapora. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (prav: odpravi, op. sodišča ) in vrne v ponovno obravnavo.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: Izpodbijana odločba je bila izdana v disciplinskem postopku s strani pristojnega organa in uradne osebe, ki je pooblaščena za vodenje disciplinskih postopkov. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa izhaja, da je tožnik storil hujši disciplinski prestopek fizičnega napada na soobsojenca (2. alineja drugega odstavka 87. člena ZIKS-1). Dejansko stanje v zadevi je ugotovljeno na podlagi dokazil, ki jih je prvostopenjski organ navedel in pojasnil. Opravljena je bila tudi ustna obravnava, kar je skladno z določbami ZUP, na katere se prvostopenjski organ sklicuje (členi 70, 102 in 154 ZUP), kjer je tožnik imel možnost navesti vse okoliščine v zvezi z očitanim disciplinskim prestopkom in se seznaniti se z vsemi okoliščinami, ugotovljenimi v tem postopku. Iz ugotovitvenega postopku izhaja, da je tožnik 2. 3. 2015 fizično napadel soobsojenca A.A. tako, da ga je najprej z glavo udaril v predel glave, na kar je prišlo do medsebojne izmenjave udarcev. Sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo tem ugotovitvam, ki izhajajo tako iz zapisnika o opravljeni ustni obravnavi, kot iz drugih dokazov, ki jih je zbral prvostopenjski organ. Po presoji sodišča je opravil pravilno dokazno oceno, kar je pojasnil tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki se jo da preizkusiti. Tožnikovi razlogi, da je bil „psihično in fizično napaden“, pa presoji sodišča niso izkazani.

Ker je hujši disciplinski prestopek po 2. alineji drugega odstavka 87. člena ZIKS-1 fizični napad na soobsojenca, kar je izkazano v predmetnem disciplinskem postopku, kjer je bilo ugotovljeno, da je tožnik 2. 3. 2015 fizično napadel soobsojenca A.A., se po 5. točki prvega odstavka 88. člena ZIKS-1 lahko izreče disciplinska kazen oddaja v samico do štirinajst dni, brez pravice do dela. Tožniku je bila na podlagi pooblastila iz te zakonske določbe po prostem preudarku izrečena disciplinska kazen oddaje v samico za 7 dni, brez pravice do dela, kar je po presoji sodišča v okviru predpisanega zakonskega pooblastila in skladno z njegovim namen. Izrečena disciplinska kazen se je tožniku odložila za čas dveh mesecev od dokončnosti izpodbijane odločbe, če v tem času ne bo storil hujšega disciplinskega prestopka (tretji in četrti odstavek 90. člena ZIKS-1). Po navedeni določbi sme pri izrekanju disciplinskih kazni za hujše disciplinske prestopke direktor zavoda oziroma vodja dislociranega oddelka odložiti izvršitev izrečene disciplinske kazni za čas do šestih mesecev, če oceni, da je mogoče pričakovati, da bo pri obsojencu tudi brez izvršitve disciplinske kazni dosežen namen kaznovanja. Razloge za izrečeno disciplinsko kazen in za odlog njene izvršitve je prvostopenjski organ obrazložil, tako da jih je mogoče preizkusiti in se z njimi strinja tudi sodišče. Po presoji sodišča je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Navedeno izhaja iz uradnih listin, izjav obsojencev na ustni obravnavi in videoposnetka konflikta, ki se nanj sklicuje organ prve stopnje. Iz ugotovitev dejanskega stanja je razviden potek dogodka 2. 3. 2015, iz katerega je tudi po presoji sodišča nedvomno ugotovljeno, da je tožnik začel fizični konflikt in fizično napadel navedenega soobsojenca ter s tem storil hujši disciplinski postopek po 2. alineji drugega odstavka 87. člena ZIKS. Po presoji sodišča je tudi pravilna dokazna ocena organa prve stopnje. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so tudi pojasnjeni razlogi in jo je mogoče preizkusiti glede vseh relevantnih okoliščin.

Po presoji sodišča ne gre za utemeljen očitek tožnika, da naj bi bil že kaznovan za navedeni disciplinski prestopek z namestitvijo v skladu z 206. členom ZIKS-1. Tako kot pravilno navaja tudi toženka v svoji obrazložitvi, namestitev v skladu z 206. členom ZIKS-1 ni sankcija, ki se po ZIKS-1 izreka za disciplinske prestopke, zato ne more biti predmet tega disciplinskega postopka, ki se obravnava v tem upravnem sporu. Tožnik pa ima možnost uveljavljati redna pravna sredstva v okviru navedene določbe, kolikor meni, da morebitni ukrepi niso utemeljeni.

Glede na vse povedano sodišče kršitve 14. člena Ustave RS ne vidi, tožnikove očitke o kršitvi pravice enakost pred zakonom iz 14. člena Ustave RS pa kot pavšalne zavrača, saj tožnik ni pojasnil konkretnih razlogov, zakaj meni, da mu je v tem postopku kršena temeljna svoboščina. V obravnavani zadevi tudi ne gre za arbitrarno uporabo prava, kot to očita tožnik. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tako po presoji sodišča navedena pravilna pravna podlaga, kot tudi natančno opisane konkretne okoliščine, zaradi katerih je toženka izdala izpodbijano odločbo, zato so tudi očitki tožnika o nekonsistentnosti neutemeljeni. Prvostopenjski organ in tožena stranka se sklicujeta na pravilne določbe ZIKS-1, ki sta jih tudi pravilno uporabila. Dokazni postopek je izpeljan, tudi dokazne ocene so opravljene na način, da jih je mogoče preizkusiti in jim sodišče v celoti sledi. Očitek, da izpodbijana odločba ne ustreza standardu dostojnosti in spoštovanja pravic posameznika, po povedanem ne drži. Postopek je pravilno voden. Tožnik je v postopku sodeloval in imel možnosti, da pojasni vse relevantne okoliščine, pomembne za odločitev. Prav tako je imel možnost, da se v postopku seznani z vsemi relevantnimi okoliščinami, zato je tudi očitek o nepravilnem in nepoštenem vodenju postopka neutemeljena in ga sodišče zavrača. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo na seji senata v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1.