Jedro

Koliko znaša delež vsakega posameznega solidarnega dolžnika, odloči sodišče glede na težo njegove krivde in težo posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 6.254,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.2008 dalje do dne plačila; v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 80,55 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe je toženec vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ne sprejema razlogov sodbe, da ne upošteva ugovora pasivne legitimacije, ker s takšnim ugovorom toženec ni uspel že v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Krškem P 334/2004. Taka pravda pomeni svoj postopek in bi moralo sodišče tudi v tej pravdi samostojno in neodvisno od odločitve prejšnjih sodišč, odločiti o postavljenem ugovoru pasivne legitimacije. Vztraja, da v tej pravdi ni pasivno legitimiran, karkoli je imel za opraviti pri prodaji gozda, je imel kot pooblaščenec solastnic gozda, le od njiju bi tožnik lahko uveljavljal povračila plačanih zneskov. Poleg tega je v izključnem ravnanju tožnika kot strokovnjaka, iskati vzrok in krivdo zakaj je prišlo do nedovoljenega poseka lesa. Tožnik je tožencu izrecno pojasnil, da ni problem ugotoviti meje gozda, na podlagi map, s katerimi razpolaga, brez težav najde gozd in njegove meje. Nikakor ne drži, da bi toženec tožniku kazal meje gozda. Tudi drevesa za posek je v celoti določil tožnik. Sicer je bilo v kazenskem postopku ugotovljeno tudi, da ni šlo za tatvino lesa, ampak zgolj za zmoto pri določitvi mej gozda. Tožnik sam je poskrbel za posek, spravilo in prodajo lesa, prejel pa je tudi del denarja od prodanega lesa. Z lesom je nedvomno iztržil najmanj toliko, kolikor je potem plačal v izvršilnem postopku lastnicama gozda, zato ne more zahtevati, naj mu drugi nadomeščajo škodo, ki naj bi mu nastala. V tem obsegu sodba nima razlogov. Odgovornost tožnika je strožja, saj gre za strokovnjaka, kateremu je toženec zaupal delo in je (podrejeno) tožnikova krivda najmanj v višini 90 %. Sodišče sicer niti ne pojasni, zakaj tožnik kot strokovnjak gozdne stroge (bivši gozdar) ne bi nosil večje odgovornosti za nastalo škodno posledico kot toženec. Tudi ne drži, da je vso škodo poravnal tožnik, toženec je skupno poravnal 1.249,68 EUR (za kar k pritožbi prilaga dokaz).

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem P 334/2004 z dne 25.10.2006, je bilo razsojeno, da sta toženca J. P.(v tej pravdi toženec) in D. P. (v tej pravdi tožnik) nerazdelno dolžna tožnici A. V. plačati znesek 808.435,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2003 dalje do plačila, tožnici F. K. pa znesek 622.270,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2003 dalje do plačila in jima tudi nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 121.340,50 SIT v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (priloga A2). Ni sporno, da je vse zneske v celoti poravnal tožnik D. P., ki ima tako na podlagi določbe 188. člena Obligacijskega zakonika – OZ pravico zahtevati od toženca, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj. Koliko znaša delež vsakega posameznega solidarnega dolžnika, odloči sodišče glede na težo njegove krivde in težo posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje za odločitev, da je upoštevaje navedene kriterije, delež pravdnih strank v škodi enak. Glede na pritožbe navedbe pa še dodaja:

6. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vezano na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem P 334/2004, ki ugotavlja solidarno odgovornost obeh pravdnih strank za škodo. V tem postopku ne more o isti stvari ponovno odločiti v smislu, da je le tožnik izključno odgovoren za nastalo škodo A.V. in F. K. (tožnici v zadevi P 334/2004). Ker je tožnik obveznost v celoti izpolnil sam, je s tem pridobil regresni zahtevek zoper toženca, v skladu s prvim odstavkom 188. člena OZ. Upoštevaje merilo stopnje krivde in teže posledic, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je delež pravdnih strank (kot solidarnih dolžnikov) v škodi, enak. Tožnik, kot pooblaščenec lastnic gozda v mejah katerega naj bi se sekalo, se je zavedal, da bo sečnja opravljena brez ustreznega odkazila ali odločbe, ki bi določala območje sečnje in bi predpostavljala vednost o poteku meje oziroma odsotnost spora o njej (kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje), tega pa se je zavedal tudi tožnik, ki se je po podjemni pogodbi s tožencem zavezal opraviti sečnjo. V posledici se je posek opravil tudi na sosednji parceli (v solasti tožnic iz zadeve P 334/2004). Obe pravdni stranki sta zavestno pristopili k sečnji brez ustrezne odločbe Zavoda za gozdove (1), preverili pa tudi nista gozdno gojitvenega načrta (2). Že iz navedenega razloga je delež pravdnih strank v škodi, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, enak. Razlogi sodišča prve stopnje za takšen zaključek so obširni in zadostni (stran 4 in 5 sodbe) in pritožbene trditve o neobrazloženosti tega dela odločitve, ne držijo. Glede na povedano (da sta se obe pravdni stranki zavestno odločili, da posek opravita brez ustrezne odločbe in s tem brez vedenja o poteku meja med sosednjimi parcelami), ni podlage za zaključek, da bi tožnik zgolj za to, ker je včasih opravljal poklic gozdarja, v večji meri od toženca odgovarjal za to, da je bil del dreves (pomotoma) posekan na sosednji parceli.

7. Tudi dejstvo, da je tožnik za svoje delo (posek, spravilo in prodaja lesa) prejel plačilo, na pravilnost odločitve (temelječe na določbi 188. člena OZ) ne more vplivati. Pritožbene trditve, da je toženec že poravnal del škode in sicer v višini 1.249,68 EUR so prepozne trditve. Dejstev o delnem plačilu škode v postopku pred sodiščem prve stopnje toženec ni navajal (čeprav naj bi znesek poravnal že 11.1.2011 – priloga B5, torej že pred vložitvijo tožbe 10.5.2011). Ker toženec tudi ni izkazal, da trditev oziroma dokaza brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, te pritožbene trditve pritožbeno sodišče ni upoštevalo (337. člen ZPP).

8. Glede na povedano je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

9. Ker s pritožbo ni uspel, tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato jih tudi tožnik nosi sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) četrti odstavek 17. člena Zakona o gozdovih (Ur. l. RS, št. 30/1993 s spremembami in dopolnitvami - ZG)

(2) peti odstavek 17. člena ZG