Jedro

V prejšnjem sistemu je veljal drugačen pravni režim, vsa gradbena zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja so bila v družbeni lastnini, tožnik, kot lastnik zgradbe, pa je imel na njej pravico brezplačnega uživanja parcele št. 62/5, dokler stoji na tem zemljišču stavba (glej čl. 37 Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in najemnih zemljišč – ZNNZGZ, Uradni list FLRJ št. 24/59). Tožnik je imel pri novi parceli 938/2 k.o. A., ki je bila družbena last, pravico uporabe.

Vsi predpisi, uveljavljeni po ZNNZGZ (ki so urejali to področje) so govorili le o pravici uporabe kot o pravici na nacionaliziranih zemljiščih, zato je bila ob vzpostavitvi nove zemljiške knjige za k.o. A. pri novi parceli št. 938/2 namesto pravice brezplačnega uživanja na ime tožnika, vpisana pravica uporabe, ki pa ni neka druga (nova) pravica (glej odločbo Ustavnega sodišča Up-403/01).

V zvezi z zapisom v sodbi, da je bila tožniku kot uporabniku zemljišča oziroma lastniku stanovanjske hiše dodeljena ob novi izmeri po obsegu manjša parcela, je potrebno opozoriti, da brez soglasja takratnega imetnika pravice uporabe (oziroma imetnika pravice brezplačnega uživanja) že dodeljenih parcel ni bilo mogoče zmanjševati zgolj zato, ker je bila gradbena parcela v družbeni lastnini.

Izrek

Pritožbi se ugodi, pobijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški tožnika so del nadaljnjih stroškov postopka.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je tožnik dejanski in zemljiškoknjižni lastnik parcele št. 1729/2 k.o. A. v izmeri 40 m2, da je toženka dolžna izstaviti ustrezne listine za vzpostavitev tožnikove lastninske pravice, sicer bo listino nadomestila sodba, s katero se dovoljuje bremen prosti odpis parcelne št. 1729/2 od vložne št. 605 k.o. A. in pripis navedene parcele v vložek iste k.o., kjer je kot lastnik nepremičnin vknjižen tožnik, tožniku pa je naložilo, da mora povrniti stranskemu intervenientu stroške postopka v višini 99.900,00 SIT.

Proti tej sodbi se pravočasno, po svojem pooblaščencu M. C., iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Najprej navaja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izvajanja tožnika v zvezi s postopki in njegovim ravnanjem ob vzpostavitvi nove zemljiške knjige za k.o. A. in napačno ocenilo vsebino zapisnika št. Rz 26/73 z dne 27.6.1973. Tožnik je v omenjenem izlaganju zemljiške knjige podajal svoje pripombe oziroma dal svoja soglasja meneč, da se spremembe nanašajo na zemljišča, ki so locirana na nasprotni strani njegove hiše, na dvorišče, kjer meji s številnimi sosedi (bivše parcelne št. 62/3, 61/2 in 62/1 k.o. Š.). Tožnik ni nikoli pristal, da se mu zgolj na osnovi ustnih izjav odvzame lastninska pravica na delu nekdanje parcelne št. 62/5 k.o. Š., saj za to ni bilo nobenih potreb, k temu pa tožnika tudi ni nikdar nobeden silil. V naravi je bil sporni del parcele vseskozi stavbno zemljišče in površina v lasti ter posesti tožnika. Lastninska in posestna upravičenja so izvajali v preteklosti pravni predniki tožnika v nadaljevanju pa tožnik. Da je temu tako, je sodišče dovolj natančno in korektno ugotovilo v obrazložitvi sodbe, pri čemer pa je napačno povzelo in ugotovilo kakšna upravičenja je na spornem zemljišču in na kateri osnovi izvajal stranski intervenient. Pač pa je sodišče napačno ocenilo vsebino in pravno naravo zapisnika Rz 26/73, kjer niti v pisni obliki in tudi ne v grafični prilogi k zapisniku ni najti niti ene same besede ali skice sporne parcele javnega dobra na jugovzhodnem delu tožnikove hiše. Zapisnik se nanaša na posestni list kat.št. 752, na njem pa stoji skica spornih zemljišč, tožnikove stavbe, njegovega dvorišča na severni strani stavbe ter sosednjih zgoraj že omenjenih zemljišč. Tu ni niti na enem mm2 zarisano parcelno stanje spornega javnega dobra na južnem delu parcele pred izlaganjem in tudi ne novo predlagano lastniško stanje. Na posestnem listu se dobro vidi, da je bilo v postopku naprave in izlaganja nove zemljiške knjige prediskutirano in razčiščeno le in samo stanje površin posameznih delov parcele 938/2. Da je temu tako, je razbrati iz zadnjega dela zapisnika, ki ga je podpisal tožnik dne 5.11.1973. Napačno je stališče sodišča, da je dejstvo kako je tožnik sporni zapisnik podpisal in kako se ni pritožil zoper vpis v zemljiški knjigi, dovoljen razlog za to, da je vknjižba lastninske pravice nad delom tožnikovega zemljišča na jugu njegove stavbe pravno veljavna in dokončna oziroma da tega dejstva tožnik ne more uspešno izpodbijati. Da je prišlo do očitne napake pri združevanju tožnikove parcele z javnim dobrom in da je tožnik bil s tem oškodovan, je v postopku pred sodiščem prve stopnje jasno in nedvoumno izjavil in priznal gospod E. S., strokovnjak iz področja geodezije in geodetskega področja. Dopustil je možnost, da lastništvo sedanje parcele št. 1729/2 ni bilo pravilno ugotovljeno. Te izjave sodišče ni dovolj dobro ovrednotilo in ni zavzelo stališča zakaj ni verjeti niti tožniku niti tej kronski priči. Zato in ker je razpravni zapisnik izredno skop in pomanjkljiv, sodbe tudi ni mogoče preizkusiti. Pritožnik nadalje zatrjuje, da ni imel pred seboj podatkov in informacij, da se z izlaganjem zemljiške knjige želi zmanjšati njegovo dotedanjo parcelo na jugu njegove stavbe ob občinskem javnem dobru, temveč je menil, da gre za natančnejšo uskladitev površin njegovega notranjega dvorišča glede na odnose z mejaši. Ta del mapne kopije je bil tožniku tudi predočen. Jemati je zato, da tožnik ni podpisal zapisnika in ni dal soglasja k spremembam, ki ga je nato uveljavila Občina A. Razlogovanje sodišča, da trditve tožnika o nevednosti niso upoštevne, ki je v tem, da zmanjšanje površine dvorišča na južni strani njegove stanovanjske hiše ob javni cesti, javnem dobru, izhaja tudi iz lokalizacije št. 89, ki se nahaja v zbirki listin sodišča, ni pravilno in nima dejanske podlage v izvedenih dokazih. Nikjer ni najti dokaza, da bi bilo tožniku prikazano novo stanje tudi na tistem delu dvorišča, ki ga je izgubil oziroma si ga je pridobila občina. Tožnik te lokalizacije v delu, ki se nanaša na priključitev dela njegovega dvorišča na jugu njegove stanovanjske stavbe javnemu dobru ni nikoli videl, nikoli pa ga nihče tudi ni opozoril, da skica na razpravnem zapisniku ni celovita. Iz skice tudi ni mogel razbrati, da gredo spremembe, zaradi katerih je bil pozvan v postopek v smeri zgube dela dvorišča, ki na skici sploh ni. V tem pa je jedro ugovorov tožnika, saj spremembe ne odsevajo njegove prave pogodbene volje. Tudi sicer se javno dobro ne more pridobiti v last brez pravega pridobitnega naslova. To je lahko le pogodba ali akt državnega organa. V zvezi s tem opozarja na sodbo Občinskega sodišča v A. opr.št. P 100/90. Kar zadeva ugotovitve sodišča, da je rok za izbrisno tožbo potekel in tudi o tem, da tožnik ni upravičen zahtevati lastninske pravice zaradi priposestvovanja, ker to na družbeni lastnini ni bilo možno, tožnik vztraja, da se sodišče odloči o tej zadevi na osnovi prava, ki ga sodišče pozna. Njegova izjava v zvezi z izlaganjem nove zemljiške knjige za k.o. A. v letu 1973 zaradi različnega dojemanja vsebine izjave in njenih pravnih posledic nima za tožnika nobenih pravnih posledic. »Pravni posel« ni bil sklenjen, ker ni bilo pogodbene volje strank. Zapisnik Rz 26/73 in izjava tožnika v njem nimajo pravnih učinkov. Zato je tudi opredelitev javnega dobra za del tožnikove parcele na parcelni št. 1729/2 neutemeljeno in nima pravnega učinka ex tunc. Sodišče bi lahko zahtevku ugodilo po obeh pravnih osnovah, saj je šlo že od začetka za neobstoječ pravni posel. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da iz samega zapisnika Rz 26/73 dejansko ni razvidna niti grafično niti v pisni obliki sporna parcela št. 1729/2, saj navedeni zapisnik obravnava le z novo izmero novo nastalo parcelno št. 938/2. Vendar je trditev tožnika, da ni vedel, da se ta sklop nepremičnin ne nanaša tudi na zemljišče – dostop preko potoka, nepravilno. Že pri sestavi zapisnika je bil tožnik seznanjen z novo nastalim posestnim stanjem. Iz skice je točno razvidno, da njegova posest ne obsega več dela zemljišča preko potoka in tudi iz teksta na zadnji strani zapisnika, kjer je navedeno »drugih nepremičnin v k.o. A. ne posedujem« jasno kaže na to, da je tožnik vedel in se strinjal, saj je zapisnik podpisal. To pomeni, da se je strinjal, da del prej njegovega zemljišča (pred novo geodetsko izmero mesta A.), sedaj parcelna št. 1729/2 k.o. A., ni več v njegovi lasti. Na ta dejstva ni tožnik podal nobenega ugovora, tudi na nadaljevanju zapisnika z dne 5.11.1973. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka pravilno pritožbe).

Tožnik je podal odgovor na odgovor toženca na pritožbo, ki pa ga zakon ne predvideva in zato pritožbeno sodišče navedb iz te vloge ni upoštevalo.

Na pritožbo tožnika pa je odgovoril tudi stranski intervenient, ki ponovno izpostavlja že v postopku pred sodiščem prve stopnje podane trditve glede uporabe spornega zemljišča in opozarja, da je na originalni avstrijski mapi danes sporna parcela s pripadanostnim znakom vrisana k obema hišama (tožnikovi hiši in hiši stranskega intervenienta) ter da je prišlo pri prepisu originala na italijansko kopijo do napake in si tožnik neupravičeno lasti celotno sporno parcelo. Stranski intervenient ponovno izraža željo, da pride s tožnikom do poravnave saj bi, v primeru, če bi tožnik lastništvo nad celotno parcelo dobil, stranski intervenient tam težko živel. Pritožba je utemeljena.

Očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP ni podana, saj je sodba zmožna preizkusa, je pa po mnenju pritožbenega sodišča zaradi napačne uporabe materialnega prava, kar bo pojasnjeno spodaj, ostalo dejansko stanje v tej zadevi nepopolno raziskano. Obravnavana tožba je lastninska tožba, saj tožnik zahteva, da se ugotovi, da je lastnik spornega zemljišča, ki ima danes parcelno št. 1729/2 k.o. A. Med strankama ni sporno, da je na podlagi darilne pogodbe iz leta 1971 (istega leta je prišlo tudi do izvedbe pogodbe v zemljiški knjigi), tožnik postal lastnik hiše na parcelni št. 62/5 k.o. Š. in pridobil pravico do brezplačnega uživanja te parcele, ki je v naravi, poleg zemljišča na desnem bregu pokrite struge P. potoka obsegalo tudi danes sporno zemljišče na levem bregu te struge in je skupaj merilo 288 m2. Tožnik zatrjuje, da je bilo ob izdelavi nove zemljiške knjige za k.o. A. to sporno zemljišče po pomoti, samo s popravkom parcelne meje ob numeraciji novih parcelnih številk v k.o. A., pripojeno k novo nastali parceli št. 1729 – javno dobro – Š. ulico brez kakršnegakoli postopka oziroma kakršnegakoli upravnega akta. Sporni del zemljišča predstavlja dostop do njegove stanovanjske hiše, v naravi se stanje ni spremenilo, zemljišče uporablja v istem obsegu kot prej, kar tudi ni sporno. Sam pravi, da je za pomoto zvedel šele sredi devetdesetih let in se torej z novim stanjem ni strinjal, saj zanj niti ni vedel. Sodišče prve stopnje se je po mnenju pritožbenega sodišča po nepotrebnem ukvarjalo z ugotavljanjem pravočasnosti izbrisne tožbe, saj je, kot že rečeno, ta tožba lastninska in ne izbrisna in se zato lahko taka tožba kadarkoli vloži. Nepravilno se je tudi ukvarjalo z ugotavljanjem pogojev za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, saj v sodbi obravnavana pravna podlaga ni tista, ki jo v tožbi navaja pritožnik. Tožnik namreč ne zatrjuje, da je pridobil lastninsko pravico s priposestovanjem, trdi, da svoje pravice (pravice brezplačnega uživanja zemljišča, kasneje pravice uporabe) na spornem delu zemljišča, ki je pred vzpostavitvijo nove zemljiške knjige za k.o. A. nedvomno predstavljala del njegove parcele št. 62/5 k.o. Š., ni nikoli izgubil. Pri tem je seveda potrebno upoštevati, da je v prejšnjem sistemu veljal drugačen pravni režim, vsa gradbena zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja so bila v družbeni lastnini, tožnik, kot lastnik zgradbe, pa je imel na njej pravico brezplačnega uživanja parcele št. 62/5 dokler stoji na tem zemljišču stavba (glej čl. 37 Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in najemnih zemljišč – ZNNZGZ, Uradni list FLRJ št. 24/59). Kot je razvidno iz zemljiškoknjižnih podatkov, je imel tožnik pri novi parceli 938/2 k.o. A., ki je bila družbena last, pravico uporabe. Samo dejstvo, da je bila parcela št. 62/5 k.o. Š. in kasneje nova parcela 938/2 k.o. A. vpisana kot družbena lastnina (s pravico brezplačnega uživanja na ime tožnika in kasneje s pravico uporabe), ne more imeti takega pomena kot mu ga pripisuje sodišče prve stopnje. Pri tem je omeniti še, da so vsi predpisi, uveljavljeni po ZNNZGZ (ki so urejali to področje) govorili le o pravici uporabe kot o pravici na nacinaliziranih zemljiščih, zato je bila ob vzpostavitvi nove zemljiške knjige za k.o. A. pri novi parceli št. 938/2 namesto pravice brezplačnega uživanja na ime tožnika, vpisana pravica uporabe, ki pa ni neka druga (nova) pravica (glej odločbo Ustavnega sodišča Up-403/01). Nadalje je potrebno upoštevati spremembo zakonodaje in sprejetje Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini – ZLNDL (Uradni list RS 44/1997), ki določa, da postanejo nepremičnine lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Tožnik pa v tej pravdi zatrjuje, da te pravice, ki jo je do nastavitve nove zemljiške knjige za k.o. A. imel tudi na spornem zemljišču, kar med strankama niti ni sporno, z vzpostavitvijo nove zemljiške knjige ni izgubil, saj je bil ta del zemljišča brez njegove vednosti in brez pravne podlage pripojen k parceli 1729 (javno dobro). Ker se je ob uveljavitvi ZLNDL pravica uporabe transformirala v lastninsko pravico, bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati ali je imel tožnik ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe tudi na spornem zemljišču. S to pravno podlago pa se sodišče prve stopnje v sodbi ni posebej ukvarjalo. Določena dejstva v tej smeri je sicer ugotavljalo, vendar pa dejanskega stanja ni popolno ugotovilo in tudi pravnih zaključkov v tej smeri ni izvajalo. Ugotovilo je na primer, da je bil tožnik v postopku nastavitve nove zemljiške knjige povabljen kot lastnik stanovanjske hiše na parcelni št. 65/2 in kot imetnik pravice uporabe te parcele, da je bilo tožniku predočeno posestno stanje po kopiji katastrskega načrta, po seznamu oseb in parcel ter po posestnem listu št. 752, ki vsebuje tudi novo nastalo parcelo št. 938/2 k.o. A., da se je tedaj izkazala potreba po lokalizaciji glede poprave mapnega zarisa in površine ter delitve parcel, da je tožnik dne 5.11.1973 bil ponovno seznanjen s posestnim listom št. 752, kjer je tudi skica opravljene lokalizacije, in novim posestnim stanjem po lokalizaciji ter novo površino parcelne št. 938/2, ki obsega stavbo 190 m2 in dvorišče 66 m2, da je izjavil, da je lokalizacija v redu izvršena in zapisnik podpisal, da je iz skice na posestnem listu št. 752 jasno razvidno, da je parcela, ki je bila tožniku kot uporabniku zemljišča oziroma lastniku stanovanjske hiše dodeljena ob novi izmeri, po obsegu manjša, saj ne obsega spornega dela na južni strani P. potoka (na levem bregu), da je bila tedaj določena tudi južna meja nove tožnikove parcele št. 938/2 ter da je prišlo na osnovi teh podatkov do vknjižbe v zemljiško knjigo leta 1984. Tožnik s pritožbo uspešno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da mu je bilo (v postopku nastavitve nove zemljiške knjige) novo posestno stanje predstavljeno, saj za tak zaključek tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni imelo podlage v posestnem listu in je zato vsaj preuranjen. V sodbi omenjena skica na posestnem listu št. 752 parcele št. 1729 sploh ne vsebuje. Zgolj na podlagi listinskih dokazov (predvsem posestnega lista in zapisnika Rz 26/73) pa ni mogoče zaključiti, da se je v postopku nastavitve nove zemljiške knjige obravnavala južna meja tožnikove (nove) parcele št. 938/2 k.o. A. Pri tem je v zvezi z zapisom v sodbi, da je bila tožniku kot uporabniku zemljišča oziroma lastniku stanovanjske hiše dodeljena ob novi izmeri po obsegu manjša parcela, potrebno opozoriti, da brez soglasja takratnega imetnika pravice uporabe (oziroma imetnika pravice brezplačnega uživanja) že dodeljenih parcel ni bilo mogoče zmanjševati zgolj zato, ker je bila gradbena parcela v družbeni lastnini. In če se vrnemo nazaj, sodišče prve stopnje v sodbi ni obravnavalo kopije katastrskega načrta z dne 25.10.1995, ki izkazuje stanje po katastrskem načrtu iz leta 1977 in tako ni odpravilo nasprotij med trditvami toženke, da je bilo ob opravi zapisnika Rz 26/73 tožniku predstavljeno novo posestno stanje po kopiji katastrskega načrta in med trditvijo tožnika, da temu ni tako, kar dokazuje tudi s kopijo katastrskega načrta, ki prikazuje stanje iz leta 1977 (priloga A/2). Prav v zvezi s temi trditvami in dokazi bi moralo sodišče prve stopnje oceniti tudi izpoved E. S., ki je med drugim povedal, da so se posestne meje določale le na podlagi izjav uporabnikov oziroma posestnikov, ne pa tudi z uporabo takrat obstoječih katastrskih načrtov, kar je kasneje pripeljalo do zapletov ter se opredeliti do nasprotujočih si navedb toženke na glavni obravnavi dne 6.9.2002 (list.št. 33), da je iz dokumentacije mogoče zaključiti, ali je do takega stanja prišlo zaradi nepozornosti in površnosti ostalih dveh strank (pri tem misli na tožnika in stranskega intervenienta) ali pa zaradi morebitne napake pri izvajanju takratnih postopkov, kar je v nasprotju z njenimi prejšnjimi trditvami, da se je s tako spremembo stanja tožnik strinjal (list.št. 8). Kateri katastrski načrt je bil tožniku predstavljen oziroma ali je v katastrskem načrtu, ki je bil tožniku predstavljen vključena tudi parcela 1729 (nova parcela) pa sodišče prve stopnje v sodbi ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče je moralo zato utemeljeni pritožbi tožnika ugoditi, pobijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (čl. 355 ZPP). Navodila za nadaljnje delo sodišča prve stopnje so zajeta že zgoraj. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti vsa dejstva, pomembna za odločitev o zgoraj navedeni pravni podlagi tožnikove tožbe, ki je v prejšnji sodbi zaradi napačne materialnopravne presoje niti ni posebej obravnavalo, odpraviti zgoraj omenjena nasprotja in ponovno odločiti. Omeniti je še, da navedbe stranskega intervenienta v odgovoru na pritožbo za ta spor niso pravno relevantne.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.