Jedro

Postopek po 30. členu ZVEtL je namenjen prav čim bolj enostavni odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju, ko so se vpisi opravljali v korist vpisanih imetnikov pravice uporabe brez preverjanja dejanskega stanja ob uveljavitvi predpisa (zlasti ZLNDL). Pravica uporabe se je pridobivala ne glede na to, ali je šlo za enostanovanjsko stavbo ali za stavbo z več posameznimi deli, zato tudi sedaj ni razumnega razloga, da lastniki enostanovanjskih stavb, zgrajenih pred 1. 1. 2003, ne bi imeli pravice do poenostavljenega postopka po ZVEtL, kot jo imajo pridobitelji posameznih delov stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003. Novela ZVEtL-A je razširila krog upravičenih oseb, ki lahko zahtevajo postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča po 30. členu ZVEtL, med drugim tudi na lastnika stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Zakonodajalec je torej dal pravico predlagati postopek za določitev pripadajočega zemljišča izrecno tudi zemljiškoknjižnemu lastniku, (ki npr. postopka za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL ne more predlagati), kar kaže na to, da je želel, da se uporaba poenostavljenega postopka za odpravo neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem po 30. členu ZVEtL omogoči najširšemu možnemu krogu upravičencev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi na naslovu … .

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila predlagateljica in navedla, da je zmotno tolmačenje določil ZVEtL na način, da je določitev pripadajočega zemljišča mogoča zgolj za stavbe v etažni lastnini, ne pa tudi za enostanovanjske stavbe. Podlaga za vodenje postopka v tem primeru je 30. člen ZVEtL, saj gre za stavbo zgrajeno pred 1. 1. 2003. Ta določba jasno določa, da se lahko pripadajoče zemljišče določi tudi k stavbi, na kateri ni vzpostavljena etažna lastnina. Določba 30. člena ZVEtL je posebne intervencijske narave. Namen te določbe je omogočiti uskladitev nepremičninskih evidenc z dejstvom, da so nekdanja družbena zemljišča, ki so predstavljala funkcionalna zemljišča stavb, zgrajenih pred 1. 1. 2003, po predpisih o lastninjenju postala last lastnikov stavb. Gre za situacije (vpisi po ZLNDL), ko so se vpisi opravljali v korist opisanih imetnikov pravice uporabe brez preverjanja, ali so slednji tako pravico ob uveljavitvi ZLNDL dejansko sploh še imeli. V takih situacijah je dejanski lastnik funkcionalnega zemljišča lastnik stavbe in ne tisti, ki je kot lastnik tega zemljišča vpisan v zemljiški knjigi. Postopek po 30. členu ZVEtL je namenjen prav odpravi tovrstnih neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem. Pri takem namenu zakonodajalca, ni pomembno, ali gre za stavbo v etažni lastnini ali ne oziroma ali gre za enostanovanjsko stavbo ali stavbo z več posameznimi deli. Po drugem odstavku 30. člena ZVEtL sta za začetek postopka določanja pripadajočega zemljišča legitimirana ne le pridobitelj posameznega dela stavbe, temveč tudi zemljiškoknjižni lastnik stavbe kot celote in oseba, ki izkazuje upravičenje do pridobitve lastninske pravice na stavbi kot celoti. Podredno pritožnica še navaja, da sodišče o predlogu,če meni, da ZVEtL ne omogoča določila pripadajočega zemljišča k stavbi, ne bi smelo meritorno odločiti, ampak postopati po 17. členu ZNP oziroma 18. členu ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

3. Nasprotni udeleženec A je v odgovoru na tožbo navedel, da je bil namen ZVEtL poenostaviti postopek vzpostavitve etažne lastnine in postopek ugotavljanja, katero zemljišče pripada k objektu oziroma je njegova gradbena parcela (prej funkcionalno zemljišče) v primeru, ko so posamezni deli v tem objektu v lasti več različnih oseb. Zakon zato predpisuje več domnev in postopki so v primerjavi s pravdo zelo poenostavljeni. Že iz samega naslova predpisa, iz njegovega prvega člena in ratio legis izhaja, da se po ZVEtL določa pripadajoče zemljišče, ki pripada stavbi v etažni lastnini. Če lastnik enostanovanjskega objekta meni, da naj bi bil po nekem predpisu lastnik zemljišča, mora postaviti temu ustrezen tožbeni zahtevek v za to predpisanem pravdnem postopku. Tudi ne drži pritožbena trditev, da so lastniki objektov v vsakem primeru postali lastniki takoimenovanega funkcionalnega zemljišča v smislu, kot so ta pojem poznali nekdaj veljavni predpisi. Če bi bilo temu tako, bi to zakon tudi določil in hkrati ne bi določil tega, kar je zapisano v 271. členu SPZ.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev materialnopravno zmotno oprlo (le) na določbo 1. člena ZVEtL, ki jo je s pomočjo teleološke razlage razložilo tako, da ta zakon ureja le postopek za določanje pripadajočega zemljišča, ki pripada stavbi v etažni lastnini in ne tudi za enostanovanjske stavbe z le enim posameznim delom. Sodišče prve stopnje je pri iskanju namena zakona prezrlo zlasti določbo 30. člena ZVEtL, ki posebej ureja primere, ko se vodi postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred letom 2003 in v tretjem odstavku za tako stavbo, na kateri ni vzpostavljena etažna lastnina, predpisuje smiselno uporabo 21. člena ZVEtL (postopek za določitev pripadajočega zemljišča). Iz zakonodajnega gradiva (1) izhaja, da je posebna ureditev za stavbe, zgrajene 1. 1. 2003 (to je pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika) določena tudi na podlagi ocene, da so prav glede teh pripadajočih zemljišč nepremičninske evidence najmanj usklajene, saj je bilo šele s SPZ v pravni red izrecno vpeljano načelo superficies solo cedit. Višje sodišče pritrjuje pritožnici, da je postopek po 30. členu ZVEtL namenjen prav čim bolj enostavni odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju, ko so se vpisi opravljali v korist vpisanih imetnikov pravice uporabe brez preverjanja dejanskega stanja ob uveljavitvi predpisa (zlasti ZLNDL). Strinjati se je tudi s pritožbenim razlogovanjem, da se je pravica uporabe pridobivala ne glede na to, ali je šlo za enostanovanjsko stavbo ali za stavbo z več posameznimi deli, zato tudi sedaj ni razumnega razloga, da lastniki enostanovanjskih stavb, zgrajenih pred 1. 1. 2003, ne bi imeli pravice do poenostavljenega postopka po ZVEtL, kot jo imajo pridobitelji posameznih delov stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003. 6. Novela ZVEtL-A je razširila krog upravičenih oseb, ki lahko zahtevajo postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča po 30. členu ZVEtL, med drugim (2) tudi na lastnika stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Zakonodajalec je torej dal pravico predlagati postopek za določitev pripadajočega zemljišča izrecno tudi zemljiškoknjižnemu lastniku, (ki npr. postopka za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL ne more predlagati (3)), kar kaže na to, da je želel, da se uporaba poenostavljenega postopka za odpravo neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem po 30. členu ZVEtL omogoči najširšemu možnemu krogu upravičencev.

7. Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbi predlagateljice ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 13. členom ZVEtL).

(1) Predlog ZVEtL, EVA 2008-1517-0004 in predlog ZVEtL-A, EVA 2010-2011-0080

(2) občina

(3) VS RS II Ips 265/2012 z dne 28. 1. 2013