Jedro

Tožnica, zaradi bolezni nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlena, zato ima pravico do preživnine, vendar pa je del sredstev za svoje preživljanje sposobna zagotoviti tudi sama.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačevati razvezani ženi - tožnici od 1.9.2005 dalje po 20.000 tolarjev mesečne preživnine do vsakega petega dne v mesecu, v primeru zamude pa mora plačati še zakonske zamudne obresti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Po tožničini pritožbi proti zavrnilnemu delu prve sodbe je sodišče druge stopnje le-to zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2.Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postal pravnomočen zavrnilni del prvostopenjske sodbe, je tožnica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in kršitve procesnega prava po 1., 2. in 3. točki 370. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga spremembo sodb in ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku ali podrejeno, razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje ali sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve ustreznemu sodišču v novo sojenje. Ne strinja se s sodiščema prve in druge stopnje, ki sta zavrnili izvedbo predlaganih dokazov, in meni, da je to v nasprotju z 22. členom Ustave, ki predvideva enako varstvo pravic, saj se sodišči nista opredelili do tožničinih navedb in dokazov, ki so relevantni za odločitev, očita pa tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dodaja, da je sodišče druge stopnje nekritično sledilo prvemu sodišču, ki je menilo, da je tožnica sposobna delati po pet ur na teden (čeprav sama trdi drugače), pa tega v utemeljitvi sodbe ni ustrezno razložilo. Obširno razlaga, da tega ne more in da bi tudi s takim delom nastali stroški za prevoz na delo in s pranjem prepotene obleke. Zato meni, da ni bila enakopravno obravnavana in da ni imela učinkovitega pravnega sredstva ter sodiščema očita kršitev 14. in 25. člena Ustave Republike Slovenije, pa tudi 5. in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 81. a, 82. a, b in c členov Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Sklicuje se tudi na konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, zlasti 2. in 3. člena. Navaja, da je preživninski zavezanec sam priznal, da ima najmanj 200.000 tolarjev dohodkov, čeprav jih ima v resnici dvakrat toliko, kar bi omogočalo plačilo 50.000 tolarjev preživnine mesečno. Pri tem pojasnjuje, da je na toženčevo zahtevo zapustila službo in vzgajala otroka, da je izkoriščal njeno delo in se ni oziral na njeno bolezen. K temu je navdihnil tudi skupna otroka, ki sta v razvezni pravdi izpovedala v materini odsotnosti zaradi bolezni, v tej pravdi pa jima je hotela prihraniti ponovno zaslišanje in je pristala na branje njunih izpovedi. Svoje bolezni ni zakrivila sama, dokler pa je bila zdrava je prispevala k pridobivanju in življenju družine. Tožnica sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo ponujene dokaze, sodišču druge stopnje pa očita, da je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki ni prerasla v kršitev po drugem odstavku 339. člena ZPP. V zvezi s prisojeno višino preživnine navaja, da je izgubila pridobitno sposobnost, kar bi lahko izpovedala psihiatrinja J. J., dr. med., in da torej ne more zaslužiti 20.000 tolarjev mesečno. Tudi socialna pomoč, ki jo prejema v znesku 45.000 tolarjev mesečno, ni večna. Prilaga novo zdravniško potrdilo. Dodaja, da sodišče ni pravilno vrednotilo toženčevih stroškov za vzdrževanje hiše, v kateri še vedno opravlja obrt, tožnica pa živi v mansardi.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo do 43/06) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal zavrnitev revizije. Po njegovem tožnica v reviziji le ponavlja tožbene in pritožbene trditve, ki sta jih sodišči že upoštevali. Poleg tega se sklicuje na nekatera nova dejstva (zdravniško potrdilo, odločba o dodelitvi socialne pomoči), kar ni relevantno, ker je pomembno stanje v času sodbe prvostopenjskega sodišča. 3.Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija dovoljena, ker gre za spor o preživljanju in je bila preživnina določena prvič (1. točka tretjega odstavka 367. člena ZPP). Kljub temu pa ni dovoljena, kolikor očita sodiščema zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pri tem se revizija sicer sklicuje na to, da sodišči prve in druge stopnje nista pravilno ugotovili dejanskega stanja zato, ker sta bistveno kršili določila ZPP, mednarodnih pogodb, ki jih je ratificirala naša država, in Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 do 68/06), vendar to ni res. Tožnici je bilo zagotovljeno varstvo pravic v postopku pred sodiščem, saj se ga je lahko udeleževala ob strokovni pomoči odvetnika. V tem postopku sodišče res ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala, toda med številnimi dokazi je na podlagi načela, da je treba opraviti postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški (11. člen ZPP) ter na podlagi drugega odstavka 213. člena ZPP odločilo, da bo izvedlo vse tiste dokaze, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev. Tako je predvsem na podlagi zaslišanja pravdnih strank (zlasti tožnice) in zdravniških spričeval ugotovilo, da je tožnica bolna, da nima sredstev za življenje in da brez svoje krivde ni zaposlena. Sodišči prve in druge stopnje sta upoštevali pisna mnenja zdravnikov, tudi dve mnenji zdravnice specialistke psihiatrije J. J., dr. med., da tožnica ni pridobitno sposobna, zato njeno zaslišanje ni bilo potrebno. Sta pa na podlagi tožničine izpovedi in zdravniških potrdil z dne 8.6.2005 in 24.11.2005 ugotovili, da se tožnica sedaj zdravi, je urejena in ubogljiva in da je treba čimprej urediti njene socialne razmere. Ker je tožnica izpovedala, da je pred tem, ko je bilo njeno zdravstveno stanje slabše, občasno delala, sta sodišči utemeljeno šteli, da je to sposobna tudi sedaj in da bi tudi sama lahko zaslužila del sredstev za svoje preživljanje z delom kakih pet ur na teden. Tako bi lahko zaslužila kakih 20.000 tolarjev mesečno, z zaslužkom pa bi lahko krila tudi stroške za pot in pranje obleke, kar revizija posebej izpostavlja. S tem, da bi občasno kaj delala, ne bi bila diskriminirana, kar prepovedujejo 14. člen URS, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic s Protokoli in druge konvencije, na primer Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ki jo navaja revizija.

Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje zakonito ugotovili dejstva, ki so bila potrebna za odločitev o tožničini zahtevi za plačilo preživnine, nista storili zatrjevanih bistvenih kršitev določb ZPP. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, saj sta popolno ugotovili in navedli, zakaj ima tožnica pravico do preživnine, tožničine potrebe za preživljanje v približnem znesku 80.000 tolarjev mesečno in zmožnosti toženca, ki zasluži 200.000 tolarjev mesečno in zaradi odselitve iz skupne hiše plačuje najemnino za stanovanje. Od tožničinih potreb sta pravilno odšteli njene prihodke - socialno pomoč 46.000 tolarjev mesečno in možnost lastnega zaslužka - 20.000 tolarjev mesečno ter odločili, da mora tožnik plačevati po 20.000 tolarjev mesečne preživnine od vložitve tožbe dalje. Presežni tožbeni zahtevek sta utemeljeno zavrnili in revizija, ki izpodbija zavrnilni del sodb, ni utemeljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

V zvezi s tožničinimi navedbami, češ da socialna pomoč ni stalna, sodišče še pojasnjuje, da je presojalo razmere pravdnih strank na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v času, ko je odločilo o zadevi.

4.Ker tožnica z revizijo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Toženec je na revizijo odgovoril in predlagal povrnitev pravdnih stroškov, toda v odgovoru ni nič takega, kar bi bilo potrebno za pravdo. Zato je sodišče odločilo, naj sam krije stroške za odgovor na revizijo (prvi odstavek 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).