Jedro

Sodišče je nadalje ugotovilo, da je vse napake, ki jih je tožena stranka grajala, tožeča stranka odpravila. Slednja ugotovitev sodišča je za predmetno zadevo bistvena, saj je sodišče ugotovilo, da so napake oz. okvare stroja res obstajale, so bile grajane in pa tudi odpravljene. Sodišče je nadalje v izpodbijani sodbi glede grajanja napak obrazložilo le, da bi morala tožena stranka v primeru obstoja še kakšne druge napake, ki ni bila odpravljena s strani tožeče stranke, uporabiti možnosti, ki jih dajejo pravila o jamčevanju za napake. S tem sodišče prve stopnje ni zanikalo obstoja napak na stroju po nadgradnji in ni zanikalo do da grajanja napak s strani tožene stranke ni prišlo, ampak materialnopravno pravilno opozorilo toženo stranko, da bi morala v primeru, da so obstajale še kakšne napake, ki je tožeča stranka ni želela odpraviti, uporabiti določbe o jamčevanju za napake skladno s 633. členom in nadaljnjimi OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 74570/2016 z dne 22.7.2016, v 1. in 3. odstavku izreka v celoti v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh plačati tožeči stranki 4.754,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2016 in stroške izvršilnega postopka 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26.8.2016 dalje (točka I izreka). Obenem je toženi stranki naložilo povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov v višini 582,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje, toženo stranko pa zaveže k plačilu pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev, ki sta jih podali pravdni stranki v postopku na prvi stopnji in po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila med tožečo in toženo stranko sklenjena podjemna pogodba. Tožeča stranka je po naročilu tožene stranke zanjo izdelala nadgradnjo stroja za izdelavo vrečk, in sicer takšno nadgradnjo, ki bo omogočala tudi vzdolžni var. Tožeča stranka je nadgradnjo stroja izdelala in jo namestila na stroj tožene stranke. Potem je nekajkrat prišlo do okvare stroja, kar pa je na poziv tožene stranke tožeča stranka vedno popravila.

6. Sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam tožene stranke, da tožeča stranka ni odpravila vseh grajanih napak in da je morala tožena stranka za popravilo najeti tretjo osebo. Razsodilo je, da je tožeča stranka storila vse, kar je od nje zahtevalo naročilo tožene stranke oz. kar je izhajalo iz njene ponudbe, tožena stranka pa svoje obveznosti iz podjemnega razmerja ni izpolnila, saj s strani tožeče stranke opravljenega dela ni plačala v celoti, ampak je ostal neplačan račun št. 31-A6415-16 z dne 19.4.2016 v znesku 4.754,21 EUR.

7. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje zadevo obravnavalo v smislu, kot da gre za en stroj, ki ga je tožeča stranka s svojimi posegi v osnovni stroj nadgradila. Vendar temu ni tako, saj naj bi šlo v predmetni zadevi za dva stroja. Enega, ki je bil kupljen na Kitajskem in vanj tožeča stranka sploh ni posegala, in drugega, ki ga je izdelala tožeča stranka. Pritožbeni očitek je neutemeljen. Tožena stranka je navedbe, da gre v predmetni zadevi za dva različna stroja in ne za izdelavo nadgradnje osnovnega stroja podala šele v pritožbi. Tekom pravdnega postopka trditev, da gre za dva ločena stroja, tožena stranka ni podala. Nasprotno, tožena stranka ves čas o delu tožeče stranke govori kot nadgradnji stroja, enako je izpovedal tudi direktor tožene stranke, in tudi tožeča stranka je ves čas postopka navajala, da je šlo za nadgradnjo stroja. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma izjemoma do konca glavne obravnave (337. člen Zakona o pravdnem postopku -ZPP). V pritožbi tožena stranka ni izkazala, da dejstev glede izdelave dveh strojev brez svoje krivde ni mogla navesti med postopkom na prvi stopnji. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obstoj dveh strojev so nedovoljena pritožbena novota in zato ne upoštevane. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da že sama pritožba v nadaljevanju navaja, da je bil stroj tožeče stranke namenjen zato, da bo pripojen k osnovnemu stroju s čimer bo nastal končni rezultat, izdelava vrečk s prečnim in vzdolžnim varom.

8. Pritožba nadalje kot bistveno uveljavlja napačno dokazno oceno sodišča prve stopnje, da do grajanja napak s strani tožene stranke ni prišlo. Pritožnica navaja, da tožeča stranka ni prišla popravljati stroja sama od sebe, ampak zato, ker jo je poklicala tožena stranka, ravno to pa ni nič drugega kot grajanje napak, saj je tožeča stranka prihajala z namenom, da bi jih odpravila. Ko se je tožeča stranka naveličala popravljati stroj, pa je vložila izvršbo, in to za stroj, ki še vedno ni deloval. 9. Pritožbeni očitek je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je glede na navedbe pravdnih strank in izpovedbe obeh zakonitih zastopnikov strank in priče ugotovilo, da je do napak na stroju po njegovi nadgradnji res prišlo. Vendar pa je sodišče nadalje ugotovilo, da je vse napake, ki jih je tožena stranka grajala, tožeča stranka odpravila. Slednja ugotovitev sodišča je za predmetno zadevo bistvena, saj je sodišče ugotovilo, da so napake oz. okvare stroja res obstajale, so bile grajane in pa tudi odpravljene. Sodišče je nadalje v izpodbijani sodbi glede grajanja napak obrazložilo le, da bi morala tožena stranka v primeru obstoja še kakšne druge napake, ki ni bila odpravljena s strani tožeče stranke, uporabiti možnosti, ki jih dajejo pravila o jamčevanju za napake. S tem sodišče prve stopnje ni zanikalo obstoja napak na stroju po nadgradnji in ni zanikalo do da grajanja napak s strani tožene stranke ni prišlo, ampak materialnopravno pravilno opozorilo toženo stranko, da bi morala v primeru, da so obstajale še kakšne napake, ki je tožeča stranka ni želela odpraviti, uporabiti določbe o jamčevanju za napake skladno s 633. členom in nadaljnjimi Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 - UPB s spremembami; OZ).

10. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške,