Jedro

Ker je odločba o nacionalizaciji, izdana na podlagi 7a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, deklaratorne narave, kar pomeni, da le ugotavlja določeno pravno razmerje, ki obstoji že po samem zakonu, te odločbe ni mogoče izreči za nično zaradi razloga iz 5. točke 1. odstavka 279. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.10.2005. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničin predlog, da se za nični izrečeta odločba Vlade LRS z dne 30.5.1949 in odločba Izvršilnega odbora mestnega ljudskega odbora za glavno mesto L. z dne 24.11.1948. Tožena stranka je navedeno odločbo izdala v ponovnem postopku, potem, ko je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani s sodbo, št. U 1581/2003-11 z dne 24.3.2005 odpravilo prvotno odločbo tožene stranke z dne 25.8.2003. Skladno z napotili prvostopnega sodišča je tožena stranka razpisala glavno obravnavo in s tem tožnici omogočila, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Po izvedenem dokaznem postopku je tožena stranka ugotovila, da tožničine navedbe ne izkazujejo obstoja nedovoljenega dejanja v smislu določbe 5. točke 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna, vendar ne zaradi razloga, ki ga navaja tožena stranka, ampak zato, ker se tožničin predlog nanaša na odločbi, izdani na podlagi 7a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/48 in 35//48), ki sta po svoji naravi ugotovitveni odločbi, takih odločb pa ni mogoče izreči za nične zaradi razloga iz 5. točke 279. člena ZUP.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je stališče prvostopnega sodišča glede ničnostnega razloga v nasprotju z ustavnim načelom pravne države (2. člen Ustave RS). Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. RS, št. U-I-69/92 z dne 10.12.1992, v kateri Ustavno sodišče RS izrecno navaja, da je šteti kot poseben primer izsiljevanja ali pritiska v smislu ZUP tudi pritisk, ki so ga med drugim splošno znane okoliščine pomenile za prizadete. To mnenje je obvezujoče za vse organe, tudi za upravno sodišče. Meni, da stališče, da deklarativnih odločb ni mogoče izreči za nične, nima podlage niti v določbah ZUP niti v pravni teoriji. Ločitev odločb po vrsti odločb glede na možnost izreka odločbe za nično ni pravno relevantna, relevantno je le, ali je podan ničnostni razlog. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet upravnega spora odločitev o tožničinem predlogu za izrek ničnosti odločbe o nacionalizaciji z dne 24.11.1948, izdane na podlagi 7a člena ZNZGP. Tožnica je predlagala, da se navedena odločba in odločba z dne 30.5.1949, s katero je bila pritožba zoper to odločbo zavrnjena, izrečeta za nični zaradi razloga iz 5. točke 1. odstavka 279. člena ZUP Po navedeni določbi se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Odločba o nacionalizaciji, na katero se nanaša tožničin predlog za izrek ničnosti je, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, deklaratorne narave, kar pomeni, da glede na obstoječe dejansko stanje le ugotavlja določeno pravno razmerje, ki že obstoji po samem zakonu. Določba 7a. člena ZNZGP, na podlagi katere je bila predmetna odločba izdana, je namreč učinkovala neposredno. Nacionalizacija je bila torej izvedena že po samem zakonu in ne na podlagi odločbe, ker je navedlo že Ustavno sodišče RS v svoji odločbi št. U-I-195/93-19. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da na podlagi posledic izvršitve določbe 7a člena ZNZGP ni mogoče ugotoviti ničnosti iz razloga po 5. točki 279. člena ZUP. Tako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v sodbi št. I Up 427/2005 z dne 25.5.2006. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati sklicevanje tožnice na odločbo Ustavnega sodišča št. U-69/92 z dne 10.12.1992. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje ni v nasprotju z navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS. V navedeni odločbi je namreč Ustavno sodišče le povzelo oceno povojnih družbenih razmer zaradi katerih je kot poseben primer izsiljevanja in pritiska šteti tudi pritisk, ki ga je tedanja oblast izvajala ne le na državljane ampak tudi na državne uradnike. Nedovoljeno ravnanje – pritisk , ki je po 5. točki 1. odstavka 279. člena ZUP razlog za ničnost odločbe mora biti usmerjeno na organ, ki je o konkretni zadevi odločil. V obravnavni zadevi pa premoženje ni bilo podržavljeno z odločbo organa, ampak na podlagi zakona.

Ker glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zvrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.