Jedro

Tožnici je bila izredna denarna socialna pomoč priznana šele v sodnem postopku, po tem ko je toženec njeno vlogo zavrnil. Tožnica je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od priznanega zneska izredne denarne socialne pomoči, ki tečejo od takrat, ko bi ji le-ta moral biti izplačan, če bi bila izdana (pravilna in zakonita) ugoditvena odločba. Takrat je namreč toženec prišel v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 261,56 EUR od dne 20. 4. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni (I. točka izreka sodbe) in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zamudnih obresti od 16. 4. 2013 do 19. 4. 2013 (II. točka izreka sodbe). Štelo je, da je z izplačilom izredne denarne socialne pomoči toženec zamujal, saj je bila tožnici izredna denarna socialna pomoč priznana s pravnomočno sodbo sodišča in sicer v letu 2015, s čimer je sodišče nadomestilo odločitev v upravnem postopku z dne 16. 4. 2013. Na tej podlagi je nato toženec odmeril IDSP. Tožnica je vlogo za dodelitev IDSP pri pristojnem centru za socialno delo podala že 30. 3. 2013. V kolikor bi bila s strani toženca dne 16. 4. 2013 izdana pozitivna odločba bi se denarna socialna pomoč tožnici izplačala že 19. 4. 2013 in je toženec od 20. 4. 2013 dalje v zamudi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec. Meni, da je že tožba bila nepopolna oziroma nesklepčna in bi jo bilo potrebno zavreči, saj mora tožba v skladu z prvim odstavkom 180. člena ZPP imeti določen tožbeni zahtevek glede glavne stvari in glede stranskih terjatev, kar določa smiselno enako tudi prvi odstavek 73. člena ZDSS-1. Zahtevek je bil nepopoln tudi v delu glede samega teka zakonskih zamudnih obresti, saj ni vseboval opredelitve glede konca teka zakonskih zamudnih obresti. Oblikovanje tožbenega zahtevka je v sferi tožeče stranke. Tožnica, ki se glavne obravnave ni udeležila, ni postavila takšnega tožbenega zahtevka, kakor to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Sodišče je z izpodbijano sodbo tožnici prisodilo nekaj, česar sama ni določno in opredeljeno zahtevala. Pravice iz sistema socialne varnosti so izvzete iz splošne ureditve obligacijskih razmerij, kar pomeni, da pravica nastane takrat, ko je priznana z upravno odločbo. Tudi pravica do izredne denarne socialne pomoči ne temelji na splošnih pravilih civilnega prava, ampak gre za posebno pravico iz naslova socialnovarstvenih prejemkov, za katere pogoje in merila za pridobitev določa ZSVarPre. Tožnici je bila izredna denarna socialna pomoč za nakup kurjave dodeljena šele z odločbo tožene stranke z dne 28. 9. 2015, kot posamičnim upravnim aktom in tako toženka ni prišla do zamude v izpolnitvi denarne terjatve. Dejanskega stanja v predmetnem sporu ni mogoče enačiti z dejanskim stanom v zadevi VDSS, opr. št. Psp 537/2009, na katero se sklicuje tožnica v svojih tožbenih navedbah, kajti v tem primeru je bila s sodno odločbo nadomeščena odločitev v upravnem postopku, pri čemer je bila pravica do denarne socialne pomoči stranki v upravnem postopku že dodeljena. Tožnici pred izdajo odločbe z dne 28. 9. 2015 pravica do izredne denarne socialne pomoči še ni bila dodeljena in tako ni moglo priti do zamude in objektivnega dejstva zakonskih zamudnih obresti in bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Tožena stranka tudi ni bila več v zamudi od dne, ko je tožnica prejela nakazano izredno denarno socialno pomoč na podlagi izdane odločbe, saj je bila ta izplačana dne 21. 10. 2015, kar izhaja iz izpisa iz elektronskega sistema .... Navedenega dokaza tožena stranka, v okviru tožničine trditvene podlage v tožbi z dne 15. 11. 2015, brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Tako je zmotna odločitev v izreku izpodbijane sodne odločbe, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od 20. 4. 2013 dalje do plačila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih navaja pritožba.

5. Predmetni spor se nanaša na vprašanje, ali je tožena stranka dolžna tožnici plačati zakonske zamudne obresti od zneska 261,56 EUR, ki predstavlja pravico do izredne denarne socialne pomoči za nakup kurjave.

6. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je tožnica na pristojni center za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) dne 30. 3. 2013 vložila vlogo za dodelitev izredne denarne socialne pomoči (v nadaljevanju: IDSP) za nakup kurjave, ki jo je prvostopni organ toženca z odločbo z dne 16. 4. 2013 zavrnil. Zavrnjena je bila tudi pritožba tožnice z odločbo z dne 3. 6. 2013. V okviru sodnega varstva je tožnica uspela, saj je Delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. X Ps 2072/2014 z dne 16. 3. 2015 odločbi toženca z dne 3. 6. 2013 in 16. 4. 2013 odpravilo in odločilo, da je tožnica upravičena do IDSP za kritje stroškov ogrevanja in naložilo tožencu, da odmeri IDSP v roku 15 dni s posebno odločbo. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo opr. št. Psp 264/2015 z dne 27. 8. 2015 pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi navedenih sodb je toženec dne 28. 9. 2015 izdal odločbo, s katero je odločil, da je tožnica upravičena do IDSP v enkratnem znesku v višini 261,56 EUR za nakup kurjave. Tožnica je bila s citirano odločbo v pravnem pouku napotena na sodno varstvo pred Delovnim in socialnim sodiščem. V tožbi z dne 15. 11. 2015 je zahtevala, da ji tožena stranka prizna tudi zakonske zamudne obresti od dneva izdaje nezakonite odločbe, to je od 16. 4. 2013. Na prvi narok za glavno obravnavo dne 14. 3. 2016 tožnica ni pristopila in se je narok opravil v njeni odsotnosti. Iz zapisnika izhaja, da je predsednik senata prebral tožbo in ugotovil, da tožnica zahteva izplačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 261,56 EUR od 16. 4. 2013 do plačila. V sodbi je v točki I izreka prvostopenjsko sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 261,56 EUR od dne 20. 4. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni.

7. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je bila tožba tako nepopolna, da ni bila sposobna obravnave in da zahtevek ni bil sklepčen. Tožba je vsebovala vse kar je potrebno (zahtevek glede glavne stvari, dejstva, na katera je tožnica zahtevek oprla, dokaze in tudi druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga po 105. členu ZPP). Tožba ni bila nepopolna, da bi jo moralo sodišče ob predhodnem preizkusu zavreči, niti ni bila nesklepčna, da bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

8. Pritožbene navedbe v zvezi s tem, da je sodišče odločalo o nečem drugem kakor je tožnica zahtevala, ne vzdržijo pritožbene presoje. Iz tožbe in tožbenih navedb jasno izhaja, kaj je predmet tožbe, to je zahtevek tožnice, da ji tožena stranka plača od prepozno izplačane IDSP v višini 261,56 EUR tudi zakonite zamudne obresti. Nezakonita odločba je bila izdana 16. 4. 2013 in od takrat dalje tožnica zahteva plačilo obresti.

9. Odločitev sodišča, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati zamudne obresti od zneska 261,56 EUR od 20. 4. 2013 dalje do plačila ne pomeni, da ni upoštevan datum plačila, ki ga sicer tožena stranka navaja šele v pritožbi, to je da je bila tožnici IDSP izplačana dne 21. 10. 2015. Odločitev sodišča, da je toženka dolžna tožnici plačati zamudne obresti od 20. 4. 2013 dalje do plačila ne pomenijo ničesar drugega, kakor da je pač toženka tožnici dolžna zakonske zamudne obresti od takrat dalje, ko je prišla s plačilom IDSP v zamudo (od 20. 4. 2013 dalje) in sicer do takrat, ko bo IDSP tožnici plačana. Če je bila IDSP tožnici plačana 21. 10. 2015, je pač to datum, do katerega se obračunajo zakonske zamudne obresti (kakor pravi sodišče prve stopnje - do plačila).

10. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tožena stranka v zvezi z izplačilom IDSP ni prišla v zamudo. Prvostopenjsko sodišče določno pojasni, da v kolikor bi bila tožnici pravica priznana z odločbo z dne 16. 4. 2013, bi glede na terminski plan transferjev socialnih pomoči bil znesek tožnici izplačan 19. 4. 2013 in je tako z 20. 4. 2013 toženec bil v zamudi.

11. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/10 s spremembami, ZSVarPre) nima posebnih določb glede plačila zakonskih zamudnih obresti in je tako pri presoji tega potrebno uporabljati določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ), ki pa v 299. členu določa, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev.

12. Kdaj naj bi toženka izpolnila svojo obveznost, to je plačilo IDSP, pa je že bilo povedano. Tožnici IDSP ni bila priznana z odločbo tožene stranke z dne 16. 4. 2013, vendar je bila ta odločitev nezakonita in je v to odločitev poseglo sodišče z odločitvijo, da se prvo in drugostopenjski odločbi odpravita in da je tožnica upravičena do IDSP. Tožnici je bila tako IDSP priznana s pravnomočno sodbo sodišča, ki je nadomestila odločitev v upravnem postopku z dne 16. 4. 2013. V kolikor ne bi bilo nezakonitega ravnanja tožene stranke, bi bila pravilna odločitev sprejeta že 16. 4. 2013 in je tako tožena stranka ob nezakoniti odločitvi z izpolnitvijo prišla v zamudo. Res je, da so pravice iz sistema socialne varnosti določene z drugim zakonom, kakor ostala obligacijska razmerja in da gre za posebne pravice iz naslova socialne varnosti posameznikov in da upravičenje nastane šele takrat, ko pristojni organ o njih odloči. Tudi v danem primeru ni nič drugače. Pristojni organ bi moral pravilno odločitev sprejeti že 16. 4. 2013, sodišče je s sodno odločbo zgolj poseglo v nezakonito odločitev in jo odpravilo (ne le razveljavilo), toženi stranki pa zgolj naložilo, da IDSP odmeri s posebno odločbo. Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožnici pred izdajo odločbe z dne 28. 9. 2015 pravica do IDSP še ni bila dodeljena.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.