Jedro

Ne gre soglašati s pritožnikom, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost zgolj formalna in bo kot takšna hipotetično obstajala tudi po končanem sojenju. Sodišče prve stopnje je namreč pod točko 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo številne objektivne in subjektivne okoliščine, ki potrjujejo povsem konkretno obdolženčevo ponovitveno nevarnost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju, po vložitvi obtožnice zoper obdolženega A. A., zaradi kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi predloga državne tožilke, po drugem odstavku 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), podaljšal obdolžencu pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženec se nahaja v priporu od 10. 12. 2021 od 17.40 ure dalje.

2. Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, ne izpodbija in poudarja, da je obdolženec storitev kaznivega dejanja takoj priznal, ga obžaloval, se kesal in obljubil, da kaznivih dejanj več ne bo ponavljal. 5. Postopkovno kršitev oziroma pomanjkljivost izpodbijanega sklepa pa zagovornik vidi v okoliščini, da v njegovem izreku sodišče prve stopnje ni konkretiziralo za koliko časa se zoper obdolženca pripor podaljšuje. Sodišče druge stopnje se s pritožnikovim stališčem ne strinja, saj je spregledal določbo drugega odstavka 207. člena ZKP, po kateri mora senat po vložitvi obtožnice, po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor, in izdati sklep, s katerim ugotovi, da so razlogi za pripor še podani, ali pa pripor odpraviti. Glede na takšno določbo, sodišče pri preizkušanju pripora ob vložitvi obtožnice v izrek sklepa ni dolžno zapisati tudi časa podaljšanja pripora, saj bo moralo obstoj razlogov po uradni dolžnosti preizkušati po preteku dveh mesecev. O tem dejstvu je sodišče prve stopnje zagovornika in stranki tudi poučilo pod točko 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

6. Pritožnik izraža prepričanje, da je podaljšanje pripora zoper obdolženca nepotrebno, ker so bili tekom preiskave izvedeni vsi relevantni dokazi. Sodišče druge stopnje zavrača povzeto pritožbeno trditev, saj sodišče prve stopnje obdolžencu pripora ni podaljšalo zaradi nadaljnjega izvajanja preiskave, pač pa je v skladu z določbo drugega odstavka 272. člena ZKP o podaljšanju pripora zoper obdolženca odločalo ob vložitvi obtožnega akta in na predlog državne tožilke.

7. Ne gre soglašati s pritožnikom, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost zgolj formalna in bo kot takšna hipotetično obstajala tudi po končanem sojenju. Sodišče prve stopnje je namreč pod točko 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo številne objektivne in subjektivne okoliščine, ki potrjujejo povsem konkretno obdolženčevo ponovitveno nevarnost. Na strani objektivnih okoliščin je pravilno izpostavilo težo kaznivega dejanja in način storitve, pri kateri je uporabil imitacijo pištole, s čimer je pri oškodovanki povzročil precejšen strah. Na strani subjektivnih okoliščin, ki ga delajo ponovitveno nevarnega, pa ni spregledalo, da je obdolženec brez zaposlitve in brez vsakršnih denarnih prejemkov, živi pa v neurejenih življenjskih razmerah. Zato gre upravičeno sklepati, da bi pri izpustitvi na prostost znova storil kaznivo dejanje premoženjske narave že zgolj zaradi pridobivanja osnovnih sredstev za preživljanje. Pri tem ne gre pozabiti, da je bil obdolženec že pravnomočno obsojen in to dvakrat zaradi premoženjskih deliktov, pri čemer je prvo sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da ne izrečeni pogojni obsodbi in niti preklic ene izmed njih tik pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja, nanj nista vplivali v smislu preprečitve njegove nadaljnje kaznive dejavnosti. Zatrjevana okoliščina, da bi obdolžencu na prostosti pomagali pri preživljanju svojci vse dokler se ne bi zaposlil, zaenkrat ni z ničemer konkretizirana. Pritožbeno sklicevanje na to, da naj bi obdolženec pred storitvijo kaznivega dejanja zaužil substance, ki naj bi botrovale k storitvi kaznivega dejanja, nima podlage v izvedenskem mnenju izvedenca psihiatrične stroke doc. dr. M. K., iz katerega izhaja, da sta bili obdolženčevi sposobnosti razumevanja pomena dejanja in obvladovanja ravnanja v času storitve kaznivega dejanja neokrnjeni.

8. Sodišče druge stopnje se prav tako strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča pod točko 9 obrazložitve, da je pripor zoper obdolženca še vedno neogibno potreben in z vidika zagotovitve varnosti ljudi in njihovega premoženja, glede na visoko stopnjo ogrožanja, še vedno nujen in sorazmeren ukrep. Pri sorazmernosti gre ponovno izpostaviti sedaj obravnavano kriminalno količino, težo kaznivega dejanja, ki se izraža tudi v predpisani kazni ter obdolženčevo predkaznovanost zaradi kaznivih dejanj premoženjske narave. Zato, kljub temu, da pripor traja tri mesece, ni na mestu trditev obrambe o njegovi nesorazmernosti.

9. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.