Jedro

Za pravilno odločitev o začasni nezmožnosti za delo je potrebno najprej ugotoviti pogoje dela, na katerem bi moral delavec v obravnavanem obdobju delati, ugotoviti zdravstveno stanje delavca in šele nato presoditi, ali je bil delavec glede na zdravstveno stanje in pogoje dela zanj začasno nezmožen ali ne. Ker je bila delavcu z odločbo ZPIZ priznana III. kategorija invalidnosti in pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, ki se opravlja pretežno sedeče, bi morala zdravniška komisija ugotavljati delavčevo delovno zmožnost za takšno, pretežno sedeče delo, ne pa za delo, ki ga je opravljal pred izdajo odločbe ZPIZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da se mnenji zdravniške komisije I. in II. stopnje oz., da se odločba toženca, št. 072-813/9-94, z dne 11.1.1995 spremeni tako, da se ugotovi, da tožnica zaradi zdravstvenih razlogov ni bila sposobna za delo od 3.7.1994 do 6.8.1994. Izreklo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stopke postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba je utemeljena.

Nima sicer prav pritožba, ko uveljavlja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo do absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 7. tč., 2. odst., 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, ki se je na podlagi zakona uporabljal v RS v času sojenja in izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča. V povratnici je navedeno, da je tožničin pooblaščenec dne 4.5.1998 prejel vabilo za glavno obravnavo za dne 6.5.1998. Po 1. odst. 286. čl. v zvezi s 4. odst. 293. čl. ZPP je sicer datum glavne obravnave potrebno določiti tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, vendar najmanj 8 dni od prejema vabila. Vendar lahko stranke, če je glavna obravnava razpisana tako, da niso imele na razpolago vsaj 8 dni, zahtevajo preložitev naroka za glavno obravnavo. Iz spisa prvostopenjskega sodišča pa ne izhaja, niti tega pritožba ne zatrjuje, da bi tožničin pooblaščenec zahteval preložitev navedenega naroka, ali da bi prvostopenjskemu sodišču v zvezi s svojo zadržanostjo, zaradi katere se, kot navaja v pritožbi, obravnave ni mogel udeležiti, karkoli javil. Ob opisanem stanju je prvostopenjsko sodišče pravilno postopalo s tem, ko je obravnavo opravilo v nenavzočnosti tožničinega pooblaščenca in glede na vse navedeno opisana dejanska situacija ne pomeni postopkovne kršitve.

Pritožbi pa je bilo potrebno ugoditi, ker so ostala odprta še bistvena vprašanja za presojo zadeve ter dejansko stanje posledično nepopolno ugotovljeno.

Toženec je z dokončno odločbo z dne 11.1.1995 odločil, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo v H. V., do 2.7.1994. Tožnica pa zahteva (1. odst. tožbenega zahtevka na l.št. 3), da se ugotovi, da zaradi zdravstvenih razlogov ni bila sposobna za delo tudi od 3.7.1994 do 6.8.1994. Iz listinske dokumentacije, ki je v prilogah pod A v spisu sodišča prve stopnje, je razvidno, da je toženec izdal izpodbijano dokončno odločbo na podlagi mnenj ZK I z dne 17.6.1994 in z dne 13.7.1994 ter ZK II z dne 3.8.1994. Iz njih, - so v toženčevem spisu št. 072-813/94, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje, - pa izhaja, da so bile komisije mnenja, da je tožnica od 3.7.1994 dalje delazmožna, predvsem glede na dejstvo, da je bil z dokončno odločbo z dne 15.2.1993 (A/5) zaključen postopek pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. V njem je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo, ki je pretežno sedeče, s polnim delovnim časom od 16.4.1992 dalje (prvostopenjska odločba ZPIZ-a, z dne 21.5.1992 v toženčevem spisu pod št. 1). V toženčevem spisu je pod št. 2 izvedensko mnenje Invalidske komisije II z dne 28.1.1993, v katerem je IK II sicer mnenja, da je tožnica od 16.4.1992 dalje zmožna za drugo ustrezno delo brez daljše stoje ali hoje. Mnenja Invalidske komisije v Kopru z dne 16.4.1992, ki je navedeno v prvostopenjski odločbi ZPIZ-a z dne 21.5.1992 (priloga A/1), v spisu sicer ni. Kot izhaja iz navedene odločbe, je to mnenje sicer nekoliko drugačno od že citiranega mnenja IK II, saj je bila IK v Kopru očitno mnenja, da je tožnica zmožna za drugo ustrezno delo, ki je pretežno sedeče. Ne glede na takšno situacijo, pa je dejstvo, da je ZPIZ z dokončno odločbo z dne 15.2.1993 samo zavrnil tožničino pritožbo (izrek odločbe), ter je s tem pustil nespremenjeno v veljavi prvostopenjsko odločbo z dne 21.5.1992. Po določbi 2. odst. 268. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-54/98), veljavnega v času zaključka postopka pri ZPIZ-u, se odločba, s katero se prizna pravica do prerazporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku. Ob opisanem dejanskem in pravnem stanju bo zato moralo prvostopenjsko sodišče najprej ugotoviti, ali je tožničin takratni delodajalec po prejemu drugostopenjske odločbe ZPIZ-a z dne 15.12.1993, le tej dejansko zagotovil opravljanje pretežno sedečega dela ali ne, saj se to vprašanje postavlja že glede na "opis delovnega mesta" (priloga A/2) z dne 20.4.1993, iz katerega se da zaključiti, da gre za ukrepanje delodajalca na podlagi odločbe ZPIZ-a z dne 15.2.1993. Glede na opis delovnega postopka v navedenem "opisu delovnega mesta" pa ostaja v celoti odprto vprašanje, na kakšen način naj bi se delo na delovnem mestu "negovalka prostorov in objektov" v Bolnici Izola sploh lahko opravljalo pretežno sede. Zato bo prvostopenjsko sodišče moralo zavzeti stališče, ali pogoji iz že navedenega opisa dejansko ustrezajo pretežno sedečemu delu ter v kolikor ne, ugotoviti tudi, kakšni so bili pogoji dela, ki ga je tožnica dejansko opravljala oz.

bi ga morala opravljati v času spornega bolniškega staleža. Za pravilno odločitev o začasni nezmožnosti za delo je namreč potrebno najprej ugotoviti pogoje dela, na katerem bi moral delavec v obravnavanem obdobju delati, nato ugotoviti kompleksno zdravstveno stanje in šele nato presoditi, ali je bil delavec glede na zdravstveno stanje in pogoje dela zanj začasno nezmožen ali ne.

Šele ko bo sodišče pogoje dela ugotovilo z zaslišanjem predstavnika Bolnice Izola, ki so mu bili pogoji tožničinega tedanjega dela znani, po potrebi pa tudi z izvedbo drugih dokazov, bo te pogoje predočilo tožničini takratni osebni zdravnici dr. M. V. ter jo zaslišalo glede vprašanja, ali je bila glede na takratno tožničino zdravstveno stanje za navedene pogoje dela zmožna ali ne. Ob tem pritožbeno sodišče še opozarja, da je zdravnica, zaslišana pred zaprošenim sodiščem dne 12.11.1997 izpovedala, da je tožnici odprla bolniški stalež dne 3.5.1994 zaradi bolečin v prsni steni ter da ji ne glede na izvid in mnenje ZK I (očitno z dne 17.6.1994), ni zaključila bolniškega staleža z dnem 2.7.1994. Pač pa je glede na izvid ortopeda, ki ji ga je tožnica prinesla dne 4.7.1994 in iz katerega je izhajalo, da je njeno splošno stanje vse slabše ter da priporoča tudi ponovna ocena na invalidski komisiji, ponovno predlagala ZK I, da tožnici podaljša stalež. Vendar temu predlogu ZK I ni sledila (mnenje z dne 13.7.1994). Iz navedenega se da zaključiti, da je bila dr. V. mnenja, da je tožničino zdravstveno stanje takšno, da za delo tudi po 2.7.1994 še ni bila zmožna. Hkrati pa je v izpovedbi zdravnice, kot izhaja iz zapisnika z dne 12.11.1997, še nepojasnjeno nasprotje.

Zapisano je namreč, da je zdravnica na vprašanje, ali je bila tožnica v spornem obdobju začasno nezmožna za delo, odgovorila, da je bila za delo, ki ga je opravljala, torej delo snažilke, zmožna. Zato bo moralo prvostopenjsko sodišče s ponovnim zaslišanjem dr. V. to nasprotje razčistiti. Z zaslišanjem dr. V. bo moralo razčistiti tudi vprašanje, zakaj tožnici ni ponovno odprla bolniškega staleža (torej z dnem 3.7.1994), saj je v mnenju ZK I z dne 13.7.1994 navedeno tudi, da v primeru nove bolezni ali poslabšanja zdravstvenega stanja lahko izbrana zdravnica ponovno odpre bolniški stalež. Nadalje je sicer navedeno, da iz priložene medicinske dokumentacije (izvid ortopeda z dne 30.6.1994) ni razvidno, da bi šlo za novo bolezensko stanje, ali poslabšanje zdravstvenega stanja. Ob tem pa je v izvidu specialista ortopeda dr. A. B. z dne 30.6.1994 (priloga A/8) naveden tudi takrat ugotovljeni status. Med drugim, da je tožnica shujšana, bleda, da se težje giblje, da šepa z desno nogo, da je hrbtenica difuzno boleča, najbolj v srednjem prsnem in spodnjem ledvenem delu, da so gibi v vratu in v vseh segmentih zelo omejeni, da so boleči in omejeni gibi v ramenih, da je stisk rok slabši, da je boleč prsni koš po levi strani, posebno rebra zadaj in pa rebrni lok levo, da je pseudolassegue obojestransko pozitiven ter da so po RTG sliki torakalne hrbtenice poleg dvojne skoliotične krivine vidne tudi že močneje razvite spondilotične spremembe na celotnem prsnem delu hrbtenice. RTG lumbosakralne hrbtenice pa kaže blago dekstrokonveksno skoliozo ter začetno spondilozo. Ortoped zaključuje, da je splošno stanje vse slabše, zaradi česar priporoča tudi ocenitev delazmožnosti; torej očitno sprožitev novega postopka za oceno invalidnosti. Njegovo mnenje o nesposobnosti za težje fizično delo in delo v prisilnih držah, ki ga povzema ZK I dne 13.7.1994, se nanaša, kot je jasno iz ortopedovega izvida, le na stanje hrbtenice, saj glede noge ortoped navaja, da naj pacientka dobi izvid prof. A., poleg tega pa, da potrebuje še izvid kardiologa in psihiatra. Ob takšnih ugotovitvah ortopeda in zaključku, da je splošno stanje vse slabše, pa seveda ostaja odprto tudi vprašanje pravilnosti zaključka ZK I, da iz citiranega izvida ortopeda ni razvidno, da bi šlo za poslabšanje zdravstvenega stanja.

Zaradi navedenega naj sodišče zasliši o vprašanju tožničine začasne nezmožnosti za delo oz. upravičenosti do staleža tudi v obravnavanem obdobju, tudi dr. A. B. Predhodno pa naj mu seveda predoči pogoje tožničine takratnega dela.

Glede na pritožbene navedbe o ugotovitvah dr. V., ko se je tožnica pri njej zglasila, kot navaja pritožba dne 4.7.1994, 6.7.1994, 7.7.1994, 8.7.1994 ter 15.7.1994 ter v vseh nadaljnjih, v pritožbi navedenih dneh, naj prvostopenjsko sodišče predhodno pribavi knjigo Zdravstvenega doma Lucija, v katero naj bi se po pritožbenih navedbah evidentiralo zdravstveno stanje tožnice tudi od 3.7.1994 do 6.8.1994, ker naj bi bil njen zdravstveni karton na ZK I in ZK II. Nato pa naj zasliši dr. V. o njenih takratnih ugotovitvah glede tožničinega zdravstvenega stanja in posledično o vprašanju delazmožnosti za delo v obravnavanem obdobju. Ker je dr. V. tožnico dne 19.7.1994 (priloga A/12) napotila na pregled k internistu, ki je bil, kot kaže opravljen 9.9.1994 (priloga A/16), bo prvostopenjsko sodišče zaslišalo dr. V. tudi o vprašanju, kaj ta izvid pomeni glede vprašanja delazmožnosti v obravnavanem obdobju. Specialist internist dr. J. R. je namreč v njem med drugim mnenja, da tožnica psihično in fizično, zaradi težav, ki jih specialist opisuje, ni zmožna opravljati del in nalog, na katere je trenutno razporejena. Enako velja tudi glede izvida prof. dr. A. (priloga A/6) z dne 14.6.1994, glede izvidov as.dr. T. z dne 13.9.1994 (priloga A/17) in dr. K. z dne 4.10.1994 (priloga A/19) ter glede izvida specialistke za fizikalno medicino in rehabilitacijo dr.

L. V. z dne 7.7.1994 (priloga A/9) in njenega izvida o zdravljenju od 8.8.1994 do 30.8.1994 (priloga A/14).

Glede na pritožbi priloženo potrdilo (A/23) dr. P. B. z dne 7.7.1998, naj prvostopenjsko sodišče tudi z njegovim zaslišanjem razčisti, kaj je ugotovil na pregledu dne 16.8.1994, navedenem v pritožbi ter ali lahko na podlagi tega pregleda poda mnenje o tožničini delazmožnosti v obravnavanem obdobju.

Šele potem, ko bo sodišče ugotovilo pogoje tožničinega dela ter njeno kompleksno zdravstveno stanje v obravnavanem obdobju z izvedbo dokazov v nakazani smeri, bo, če bo ocenilo, da je to še vedno potrebno, pribavilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja o vprašanju kompleksnega tožničinega zdravstvenega stanja ter s tem v zvezi delazmožnosti v obravnavanem obdobju za delo pod pogoji, ki jih bo ugotovilo. Glede mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 30.3.1998 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v njem obravnavano le tožničino ortopedsko stanje. Ker se skozi celotno mnenje omenjajo tudi mnenja IK I. in II. stopnje, v zaključku pa, da je bila tožnica že predhodno ocenjena kot invalid III.

kategorije invalidnosti ter navedeni razlogi, zaradi katerih se člani komisije strinjajo z mnenjem IK I. in II. stopnje, bo prvostopenjsko sodišče moralo, v kolikor bo seveda ocenilo, da je potrebno pribaviti dodatno izvedensko mnenje navedene komisije, le-to posebej opozoriti, da gre za vprašanje začasne nezmožnosti za delo, - torej pravice do bolniškega staleža od 3.7. do 6.8.1994 - glede na pogoje, pod katerimi bi tožnica v tem obdobju delo morala opravljati ter glede na njeno kompleksno, ne le ortopedsko zdravstveno stanje v prej navedenem obdobju, ne pa za vprašanje ustreznosti drugega ustreznega dela, določenega v postopku pri ZPIZ-u, tožničini preostali delovni zmožnosti kot invalidu III. kategorije invalidnosti.