Jedro

Očitek opustitve osebnega pregleda tožnika se nanaša na izbiro metode, po kateri je izvedenec zbral podatke za svoj izvid, na podlagi katerega je podal svoje izvedensko mnenje. Vprašanje izbire metode je strokovno vprašanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik se je 18. 1. 2001 poškodoval v železniški nesreči in pri tem utrpel akutno reakcijo na stres, ki je kasneje prešla v posttravmatski stresni sindrom, ter številne udarnine in odrgnine po okončinah. Tožniku je bila odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 42.276,68 EUR, in sicer za telesne bolečine 1.000 EUR, za strah 6.676,68 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 34.600 EUR. Sodišče je tožniku ob upoštevanju že plačane valorizirane akontacije (19.997,50 EUR) pravnomočno prisodilo 22.279,18 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. V presežku za 82.911,09 EUR pa je bil zahtevek zavrnjen.

2. Tožnik vlaga revizijo glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da bi moral izvedenec osebno pregledati tožnika ter da je mnenje nepopolno in necelovito. Tožnik prav tako ni sposoben imeti spolnih odnosov. Sodišči prve in druge stopnje sta v zvezi s tem zmotno šteli, da je tožnik neploden. Nadalje tožnik v reviziji ponovno navaja vse okoliščine, ki po njegovem mnenju upravičujejo odškodnino v zahtevanem znesku in ki jih sodišči prve in druge stopnje naj ne bi upoštevali v zadostni meri. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe, to je ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti.

3. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Tožnik očita sodišču, da bi moral izvedenec osebno pregledati tožnika. Očitek opustitve osebnega pregleda tožnika se nanaša na izbiro metode, po kateri je izvedenec prim. mag. I. K., dr. med. zbral podatke za svoj izvid, na podlagi katerega je podal svoje izvedensko mnenje. Vprašanje, ali je bila izbira metode v obravnavanem primeru ustrezna (pregled zdravstvene dokumentacije brez osebnega pregleda tožnika), je v prvi vrsti strokovno vprašanje, odgovor nanj pa je imel tožnik možnost izpodbijati (prim. drugi odstavek 254. člena ZPP). To je po podatkih spisa tudi storil (l. št. 85), izvedenec pa je na očitek opustitve osebnega pregleda tožnika tudi odgovoril (da osebni pregled ni bil potreben, ker je šlo za lažje telesne poškodbe in je od nesreče poteklo že šest let; l. št. 96). Upoštevaje, da je sodišče prve stopnje sprejelo izvedenčevo mnenje kot prepričljivo, kar je tožnik v pritožbi grajal s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče pa je ta pritožbeni argument zavrnilo, ponavljanje očitka opustitve osebnega pregleda tožnika sodi v nedovoljeno izpodbijanje odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o obsegu telesnih poškodb (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Nadalje tožnik očita, da je izvedensko mnenje nepopolno, necelovito in nejasno. Predmet presoje v tem revizijskem postopku pa ni izvedensko mnenje, temveč sodbi. Zato vprašanje prepričljivosti izvedenskega mnenja, ki ga načenja tožnik z očitkom, da je mnenje „neprepričljivo, necelovito in nejasno“, pomeni nedovoljeno izpodbijanje odločilnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik je trditev, da ne more imeti spolnih odnosov, postavil šele v reviziji. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje namreč zatrjeval, da kljub temu, da ima partnerko, ne more imeti družine (l. št. 4). Sodišči prve in druge stopnje sta to obliko prikrajšanja pravilno razumeli kot prikrajšanje na področju reproduktivne funkcije. V zvezi s tem pa sta ugotovili, da je bil tožnik neploden že pred škodnim dogodkom. Trditev o prikrajšanosti na področju spolnih odnosov pomeni navajanje druge oblike prikrajšanja. Zato je nedovoljena revizijska novota (arg. 372. člen ZPP).

8. Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode. Revizijsko sodišče v zvezi s tem poudarja, da odmera odškodnine ne sme upoštevati zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. Po oceni revizijskega sodišča je višina prisojene odškodnine za strah in telesne bolečine primerna. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč pri odmeri odškodnine za omenjeni obliki nepremoženjske škode ustrezno in pravilno upoštevali vse okoliščine, ki jih tožnik obširno navaja v reviziji, višina prisojene odškodnine pa je primerljiva z ostalimi podobnimi primeri. Nadalje pa tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni bila prenizko odmerjena. Revizijsko sodišče je pri tem vezano na ugotovitev sodišča druge stopnje, da je tožnikovo zmanjšanje življenjske aktivnosti zgolj „v pretežni meri posledica akutne reakcije na stres in posttravmatskega stresnega sindroma“ (primerjaj z razlogi sodišča druge stopnje v drugem odstavku tč. 3 obrazložitve). Povedano drugače: sodišče druge stopnje je glede nastanka te oblike škode ugotovilo deljeno vzročnost. Drugačnih revizijskih trditev v zvezi s tem v revizijskem postopku ni mogoče preizkušati, ker imajo pomen uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na te revizijske trditve revizijsko sodišče zato ne odgovarja. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa revizijsko sodišče ocenjuje, da je tudi odškodnina, prisojena tožniku za to obliko nepremoženjske škode, primerna. Zato materialno pravo (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) ni bilo uporabljeno v škodo tožnika.

9. Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).