Jedro

Upoštevajoč naravo tožnikovega dela in navodila za delo, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni šlo za nevarno dejavnost. Gre namreč za tipično policijsko delo, iz katerega ne izhaja povečana nevarnost. Tožnik bi pred odprtjem vrat moral preveriti (preko domofona, video nadzora), kdo je pred vrati, česar ni storil. Glede na izjavo osebe pred vrati, da ima pošto za vlado in ne DZ, je že na podlagi navedenega vedel, da ni razlogov, da bi osebi (čez vikend ob 19:56 uri, ko ni uradnih ur in se ne sprejema pošte) odprl vrata in jo spustil v notranjost. Objektivna odgovornost toženke tako ni podana, glede krivdne odgovornosti pa tožnik tekom postopa na prvi stopnji ni podal navedb.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine v višini 12.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo, da toženki in stranskemu intervenientu povrne stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje zavrnitvi zahtevka. Navaja, da je bilo odpiranje vrat in preverjanje, kdo hoče izročiti pošto, njegova delovna obveznost. Ko je odprl vrata, je oseba vanj uperila pištolo in rekla, da gre za atentat na A.A. Utrpel je hud strah in psihični šok, zato je šel naslednji dan na bolniški stalež. Na bolniškem staležu je bil do 11. 8. 2022, ker je že prej utrpel podoben incident (12. 2. 2009), ko je šlo za grožnjo avto bombe na istem delovnem mestu. Sodišče bi moralo zaslišati sodelavca tožnika in nadrejeno vodjo, da bi se prepričalo, kaj se je dogajalo in kakšna navodila je imel. Organizacija dela je bila pomanjkljiva, prav tako video nadzor, zato ni mogel videti, kdo zvoni. Dejansko stanje je zato nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, sodbo pa je potrebno razveljaviti. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Tožnik od toženke zahteva plačilo odškodnine zaradi dogodka, ki se je zgodil dne 20. 2. 2022 med opravljanjem dela. Tožnik je kot policist izvajal notranje varovanje Državnega zbora Republike Slovenije (DZ), ko je pozvonila oseba in rekla, da ima pošto za vlado. Ko je odprl oziroma priprl vrata, je ta oseba vanj uperila imitacijo pištole. Tožnik je zatrjeval, da mu toženka za nastalo škodo zaradi hudega strahu in šoka, ki ga je ob tem utrpel, odgovarja objektivno, ker je bilo njegovo delo nevarno.

5.Delodajalec odgovarja delavcu za nastalo škodo po splošnih pravilih civilnega prava (prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih). Kadar se delavec poškoduje pri opravljanju nevarne dejavnosti, mu delodajalec za nastalo škodo odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika). Dejavnost se šteje za nevarno, če obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi, nevarnosti pa se kljub pazljivosti ne da odkloniti. Delo policista je sicer v določenih primerih lahko nevarno, vendar je kriterij nevarnosti pri policistih, ki so posebej izurjeni za nevarne situacije, višji, zato se vsako delo, ki ga opravljajo policisti, ne šteje za nevarno dejavnost.

6.Varovanje DZ je glede na neprerekane trditve toženke in stranskega intervenienta potekalo na način, da se je tožnik nahajal znotraj DZ, pred vstopom oseb v objekt pa je preveril njihovo upravičenost za vstop. Objekt je bil varovan z video nadzornim sistemom okolice in je bil čez vikend, ko je prišlo do škodnega dogodka, zaklenjen, zato prost vstop ni bil mogoč. Za preverjanje, kdo je pred vrati, je bil na voljo domofon in video nadzorni sistem. Upoštevajoč naravo tožnikovega dela in navodila za delo, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni šlo za nevarno dejavnost. Gre namreč za tipično policijsko delo, iz katerega ne izhaja povečana nevarnost. Tožnik bi pred odprtjem vrat moral preveriti (preko domofona, video nadzora), kdo je pred vrati, česar ni storil. Glede na izjavo osebe pred vrati, da ima pošto za vlado in ne DZ, je že na podlagi navedenega vedel, da ni razlogov, da bi osebi (čez vikend ob 19:56 uri, ko ni uradnih ur in se ne sprejema pošte) odprl vrata in jo spustil v notranjost. Objektivna odgovornost toženke tako ni podana, glede krivdne odgovornosti pa tožnik tekom postopa na prvi stopnji ni podal navedb. Pritožbene navedbe, da sta bila organizacija dela in video nadzor pomanjkljiva, tako predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

7.Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati tožnikovega sodelavca in nadrejeno vodjo, ki bi lahko izpovedala, kaj se je dogajalo in kakšna navodila je imel tožnik. Tožnik ni podal trditev glede načina dela in navodil, ki jih je imel, prav tako ni predlagal za zaslišanje ne svoje nadrejene ne sodelavca. To je predlagala le toženka. Očitek, da je sodišče prve stopnje z opustitvijo zaslišanja prič toženke nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje, je tako neutemeljen.

8.Ker niso bili podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. II Ips 7/2025.