Jedro

V skladu z ustaljeno prakso pri zahtevku po drugem odstavku 72. člena ZDen ne gre za odškodninski ali obogatitveni zahtevek, ampak za nadomestilo, odmeno, oškodovanje za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal, zmanjšano za stroške, ki bi jih upravičenec imel. sodišči pri izračunu višine nadomestila pravilno nista upoštevali stroškov, ki so nastali z gospodarjenjem in upravljanjem predmetnih gozdov, ker jih tožnici, kot lastnici zasebnega gozda, po nobenem predpisu ne bi bili dolžni plačati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnici sta zakoniti dedinji po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu A. A., ki so mu bile z odločbami o denacionalizaciji vrnjene gozdne parcele v gozdnogospodarskih območjih Ljubljana, Postojna in Kočevje. Toženec je s predmetnimi nepremičninami gospodaril od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) do vrnitve z odločbama, dohodek pa je predstavljal njegov prihodek. Zato sta tožnici s tožbo uveljavljali nadomestilo za izgubo koristi, ki bi jo sicer imeli z uporabo vrnjenih gozdov.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnicama nadomestilo za izgubo koristi v znesku 3.244.308,00 EUR, vsaki do ½ dolgovanega zneska, skupaj s zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2010 dalje do plačila in odločilo, da jima je toženec dolžan povrniti stroške pravdnega postopka. Na podlagi izvedenskega mnenja je po drugem odstavku 72. člena ZDen tožnicama priznalo nadomestilo (čisti dohodek iz lesno proizvodnih gozdov) v višini 3.244.308,00 EUR, pri čemer je upoštevalo vrednost posekanega lesa na kamionski cesti, vrednost lesa na panju, stroške sečnje in spravila lesa, dejanske stroške gojenja in varstvo gozdov v posesti, dejanske stroške gradnje in vzdrževanje gozdnih prometnic ter davščine (glej 7. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Presodilo je, da je izvedenec dosledno pojasnil, kako je izračunal primerno višino nadomestila za koristi in je upošteval vse stroške, ki bi jih imel lastnik gozdov. V dopolnitvah je obrazloženo zavrnil vse pripombe pravdnih strank.

3. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu (glede zneska 2.316.640,08 EUR) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni, podredno pa, da razveljavi sodbi obeh sodišč in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Obe sodišči sta izničili dokazno vrednost toženčevega izračuna z dne 14. 10. 2008 (B4), ki bi ga morali upoštevati kot del toženčevih navedb. Toženec je zatrjeval (vloga z dne 1. 9. 2010 in priložen izračun odškodnine), da je imel stroške gojitvenih del v gozdu, za posek lesa, za spravilo lesa, izdelavo cest in vlak v gozdu, vzdrževanje cest, gojenje, varstvene stroške in stroške Zavoda za gozdove Slovenije (v nadaljevanju ZGS). Natančnejšo specifikacijo in višino teh stroškov je dokazoval s svojim izračunom in predlagal, da se izvedenec do njega opredeli ter predlagal zaslišanje svojega predstavnika S. S., ki je izračun izdelal in ki bi obrazložil način izračuna nadomestila in njegove posamezne postavke. Zaradi nedopustne zavrnitve teh dokaznih predlogov in zavrnitve predloga o postavitvi novega izvedenca uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), 285. člena ZPP ter drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se do tega ni opredelilo. Sodišče bi moralo, če je štelo, da so trditve pomanjkljive in izračun neobrazložen, toženca na to opozoriti, pritožbeno sodišče pa se glede kršitve 285. člena ZPP ni opredelilo. Izračun je sicer obrazložen in predstavlja podlago za dvom o pravilnosti podanega izvedenskega mnenja. Uveljavlja protispisnost (kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je pritožbeno sodišče nepravilno ugotovilo, da je toženec v vlogi z dne 1. 9. 2010 v okviru pripomb na izvedensko mnenje pojasnil le, kaj mora izračun odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen vsebovati in se je skliceval le na zakonodajo. Toženec je izvedenskemu mnenju obrazloženo nasprotoval. Tudi ni res, da toženec ni navedel višine stroškov, ki bi jih po njegovem mnenju bilo treba upoštevati. Toženec je stroške navedel in dokazal, prav tako je imel toženec tudi dodatne stroške, ki jih izvedenec tožnicama ni priznal, ker jih, glede na to, da sta zasebni lastnici gozdov, ne bi imeli. Sodišči sta nepravilno uporabili 72. člen ZDen, ker bi izvedenec moral upoštevati tudi stroške upravljanja z nepremičninami. Pri tem ni bistveno, ali bi tožnici kot zasebni lastnici gozda te stroške imeli, ampak ali jih je na podlagi veljavne zakonodaje imel toženec. Tožnici sta sicer priznali, da sta imeli stroške strokovne pomoči s strani ZGS (vloga 13. 1. 2011). Izvedenec tudi ni upošteval stroškov prodaje 6% od prodajne cene lesa na kamionski cesti in stroška za plače. Sklicuje se na 14. in 22. člen Ustave RS (v nadaljevanju URS). Priglaša stroške postopka.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožnici v odgovoru na revizijo predlagata, da se revizijo zavrne. Strinjata se z razlogi obeh sodišč in navajata, da gre pri nadomestilu po drugem odstavku 72. člena ZDen za odmeno za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal, zmanjšano za stroške, ki bi jih imel upravičenec. Toženčeve navedbe o stroških so neupoštevne, saj stroški, ki jih je uveljavljal, predstavljajo stroške, če z gozdovi gospodarijo gozdarska podjetja - koncesionarji in ne zasebni lastniki, kar sta tožnici. Zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka pa niso podane.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da so bile denacionalizacijskemu upravičencu A. A. z delnimi odločbami o denacionalizaciji vrnjene tam navedene (glej 4. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) nepremičnine (gozdne parcele). Tožnici sta bili s sklepom o dedovanju z dne 15. 5. 2008 razglašeni za dedinji navedenih nepremičnin po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu, vsaka do ½. Na predmetnih gozdnih parcelah je bilo v obdobju od 7. 12. 1991 do 1. 9. 2007 posekane 135.465 m3 bruto lesne mase oziroma 117.058 m3 neto lesne mase. Količina posekanega lesa med pravdnima strankama niti ni bila sporna.

8. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen. Sodišči sta kot pravno podlago uveljavljanega tožbenega zahtevka pravilno uporabili drugi odstavek 72. člena ZDen. Že pritožbeno sodišče je tožencu pravilno pojasnilo, da pri zahtevku iz drugega odstavka 72. člena ZDen v skladu z ustaljeno prakso ne gre za odškodninski ali obogatitveni zahtevek, ampak za nadomestilo, odmeno, odškodovanje za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal, zmanjšano za stroške, ki bi jih upravičenec imel (Primerjaj zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 501/2006, II Ips 592/2006, II Ips 218/97 idr.). To pomeni, da sodišči pri izračunu višine nadomestila pravilno nista upoštevali stroškov, ki so nastali z gospodarjenjem in upravljanjem predmetnih gozdov, ker jih tožnici, kot lastnici zasebnega gozda, po nobenem predpisu ne bi bili dolžni plačati. Ni bistveno, ali je toženec te stroške imel na podlagi veljavne zakonodaje in tudi ne sklicevanje na pogodbo za pomoč pri upravljanju z gozdovi z dne 31. 12. 2010, ki je tožnici nista bili dolžni skleniti, kot je tožencu pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča niso podane uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog o zaslišanju priče S. S., revizijske navedbe glede neupoštevanja toženčevega izračuna z dne 14. 10. 2008 (priloga A4) pa so neutemeljene. Vrhovno sodišče pritrjuje obrazložitvi pritožbenega sodišča, da je toženec nasprotoval višini nadomestila, ki ga je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja, tako da je predložil svoj izračun, ki pa ga ni obrazložil. Zgolj predložitev obračuna, brez obrazložitve, kaj pomenijo posamezne postavke, ne zadošča. Toženec obračuna ni pojasnil, kljub temu, da sta ga tožnici s pripravljalno vlogo z dne 9. 12. 2008 (list. št. 51-53 spisa) opozorili na nejasnosti v njem in ponudili svojo razlago izračuna. Navajal je le, da ta izračun predstavlja njegovo navedbo glede višine zahtevka in je v zvezi z očitanimi nejasnostmi predlagal zaslišanje svojega delavca S. S., ki je ta izračun izdelal (pripravljalna vloga z dne 24. 12. 2008; list. št. 54-55 spisa). To pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni dovolj. Zaslišanje priče S. S., ki naj bi pojasnil posamezne postavke v izračunu, ne more nadomestiti trditvene podlage. Toženec je nato po podanem izvedenskem mnenju (le opisno) pojasnil, kaj mora vsebovati izračun nadomestila po 72. členu ZDen in se je skliceval na zakonodajo, ki jo je treba uporabiti (pripravljalna vloga z dne 1. 9. 2010; list. št. 115-118 spisa), ni pa ponudil trditev o tem, koliko je v spornem obdobju dejansko iztržil in tudi ne višine stroškov in investicij, ki jih je imel. Ni navedel, niti dokazal, kakšna cena lesa je po njegovem primerna in tudi ne višine stroškov, ki jo je treba upoštevati. Revizijski očitek o protispisnosti (uveljavljana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in neobrazloženosti (uveljavljana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) v zvezi s tem glede na navedeno ni utemeljen.

10. Neutemeljeni so revizijski očitki o kršitvah določb 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in drugega ter tretjega odstavka 254. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje nedopustno zavrnilo dokazni predlog o postavitvi novega izvedenca gozdarske stroke, pritožbeno sodišče pa se glede tega naj ne bi opredelilo. Revizijsko sodišče je na dokazno oceno sodišč prve stopnje in druge stopnje glede podanega izvedenskega mnenja vezano. Eventualnih pomislekov glede dokazne ocene z revizijo ni dopustno uveljavljati. Kadar sodišče ne postavi novega izvedenca, ker meni, da mnenje ni nepopolno, gre lahko samo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja (glej Zobec, J., komentar ZPP, 2. knjiga, opomba 1537, str. 501). V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče potrdilo oceno sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje strokovno pravilno in da pogoji za postavitev novega izvedenca po 254. členu ZPP niso izpolnjeni ter je tožencu tudi pojasnilo, zakaj ni imelo razlogov za dvom v obstoječe izvedensko mnenje (glej 10. in 11. točko obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Pojasnilo je, da je iz izvedenskega mnenja in njegovih dopolnitev jasno razvidna podlaga za izračun ugotovljenega dohodka v višini 3.244.308,00, medtem ko toženec ni pojasnil, kako je prišel do izračuna, da tožnicam pripada le znesek v višini 927.667,92 EUR, ki ga dokazuje s priloženim izračunom odškodnine. Izvedenec je tudi odgovoril na toženčeve pripombe. Obrazložilo je tudi, da toženec višine dobička ni navajal, ampak je predložil le svoj neobrazložen obračun odškodnine. Pritožbeno sodišče torej ni ignoriralo toženčevih navedb, ampak se je do njih obrazloženo opredelilo. Zgolj toženčevo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca.

11. Tudi niso upoštevne navedbe, da gre pri sodbi sodišča prve stopnje za sodbo presenečenja in uveljavljana kršitev 285. člena ZPP (materialno procesno vodstvo). Z navedenimi očitki, ki jih toženec prvič uveljavlja šele v reviziji (pritožbeno jih ni uveljavljal), toženec namreč uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka sodišča prve stopnje, kar pa glede na 370. člen ZPP ni predmet revizijskega preizkusa. Tudi sicer sta toženca na nejasnosti v njegovem izračunu opozorili že sami tožnici in sta ponudili svojo razlago obračuna, vendar toženec izračuna tudi po opozorilu tožnic ni obrazložil. 12. Toženec s preostalimi navedbami (da je vse stroške dokazal, da je njegov izračun obrazložen in kot dokaz za dvom v izvedensko mnenje) odpira vprašanja (ne)pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP). Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženec do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičen, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).