Jedro

Zgolj tožnikov dejanski interes, ki se kaže v njegovem pričakovanju, da v okolici ne bo prišlo do gradenj novih objektov, v tem postopku ne more biti varovan kot pravni interes glede na dejstvo, da PUP dopušča nadaljnje gradnje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo izdala investitorju A. d.o.o. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) gradbeno dovoljenje za gradnjo novega objekta „C“ - stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 212/31 k.o. … pod pogoji, navedenimi v izreku, med drugim z odmikom 3,1 m od zemljišča parc. št. 212/32 k.o. ….

Iz obrazložitve izhaja, da zemljišče posega leži v območju, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto V1 Rudnik (Uradni list SRS, št. 6/88 in naslednji ter Uradni list RS, št. 40/92 in naslednji, v nadaljevanju PUP), v območju urejanja BS 1/4 – Galjevica, v morfološki enoti 2A/3. V postopku je bilo ugotovljeno, da so za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni vsi pogoji iz PUP, med drugim iz 4., 10., 24., 27., 38., 39. in 45. b člena. Čeprav je tožnik v postopku med drugim zahteval prenos lastninske pravice na zemljišču parc. št. 212/32 k.o. … z investitorja na svojo ženo B.B., pa je investitor predložil dokaz, da je lastnik zemljišča posega parc. št. 212/31, ugotovljeno pa je tudi bilo, da se z gradnjo ne bo posegalo na sporno zemljišče parc. št. 212/32 k.o. …, saj bo objekt od parcelne meje odmaknjen 3,1 m. Zato so tudi v tem delu izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim še enkrat preizkusil, ali načrtovana gradnja zadošča javnopravnim pogojem, ki jih določa PUP, in nato zavzel stališče, da so bili v zadevi izpolnjeni vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. Zavrnil je tožnikovo stališče, da bi moral kot sosed soglašati z gradnjo, saj obravnavana gradnja zadošča tako pogojem glede zahtevanih odmikov kot tudi glede izvedbe višinskega gabarita objekta. Predmet tega postopka pa tudi niso vprašanja, ki se nanašajo na urejanje prenosa lastninske pravice v zvezi z zemljiščem parc. št. 212/31. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je investitor le navidezno zadostil vsem zahtevam za pridobitev gradbenega dovoljenja. Višina projektiranega objekta je namreč nesprejemljiva, saj sta s soprogo kupila atrijsko hišo v dobri veri, da v soseščini ne bo zgrajenih nobenih stolpičev, ki bi omejevali sonce in zasebnost v atriju. Poleg tega investitor ni pridobil njegovega soglasja za odmik, čeprav bi ga glede na izjavo C.C., dano na ustni obravnavi 5. 10. 2011, moral imeti. Meni, da v obravnavanem primeru ne gre za zavlačevanje postopka, ampak za nedorečene medsebojne dogovore med njim in investitorjem. Tako je na ustni obravnavi 13. 12. 2011 pojasnil, da je pripravljen podpisati soglasje pod pogojem, da se s parcele 212/32 umakne hipotekarno breme. Investitorjeva obljuba, da bo uredil umik hipotek z omenjene parcele, pa ni bila izpolnjena v celoti, prav tako so zastala pogajanja za prodajo zemljišča med tožnikovo soprogo in investitorjem. Tožnik zato z izbrisno tožbo III P 2651/2010 namerava rešiti nevzdržno zemljiško knjižno stanje. V zaključku še pojasnjuje, da je poleg navedenega oškodovan še za 8 m2 zemljišča, to je za 0,5 m pas vzdolž parcele 212/31 ob prizidku na parceli 212/32, ki je za tožnika pomembno funkcionalno zemljišče. Zato meni, da je nosilec obligacijske pravice na novo nastali parceli 212/31 do 1/32 v izmeri 8 m2 in na parc. št. 212/32 v izmeri 82 m2. S tem v zvezi se sklicuje na dokaz št. 7, ki ga je priložil tožbi. V sodbi, izdani v navedeni pravdni zadevi, bo torej predvidoma šlo za solastništvo na parc. št. 212/31, kjer je načrtovana predmetna gradnja. Predlaga, naj sodišče gradbeno dovoljenje odpravi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene očitke in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi je pojasnjeno, zakaj so v zadevi izpolnjeni pogoji iz 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), na kar tožnik, ki je v upravnem postopku sodeloval kot stranski udeleženec, s svojimi ugovori ne more vplivati. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Na navedeno ne more vplivati tožnikovo neobrazloženo stališče, da bi moral dati soglasje za odmik načrtovanega objekta od meje. V 27. členu PUP je za odmike v območjih brez izrazito enotne gradbene črte obstoječih objektov in enotnega zazidalnega sistema – ni sporno, da gre v zadevi za tako območje –, določeno, da mora biti odmik novozgrajenega objekta od sosednjega objekta in od parcelne meje v skladu s sanitarno tehničnimi in požarnimi predpisi. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je upravni organ izpolnjevanje tega pogoja ugotovil na podlagi predložene projektne dokumentacije, tožnik pa nasprotnih trditev oziroma dokazov v zvezi z odmiki načrtovane gradnje od parcelne meje ne navaja. Navedena določba PUP odmikov torej ne pogojuje s kakršnimkoli soglasjem, na kar izjava C.C., predstavnika Mestne občine Ljubljana, ki jo je dal na ustni obravnavni 5. 10. 2011, ne more imeti nikakršnega vpliva.

Kot pavšalno je treba zavrniti tudi tožnikovo stališče o nesprejemljivi višini projektiranega objekta, saj je tak pritožbeni ugovor zavrnil že drugostopenjski upravni organ, tožnik pa ugovorov zoper njegovo stališče nima. Tožnik zato tudi v tem delu ne more izpodbiti zakonitosti gradbenega dovoljenja, po katerem se izvede sleme na višini 10 m nad nulto koto objekta, s čimer je zadoščeno pogoju iz 45. b člena PUP. Zgolj tožnikov dejanski interes, ki se kaže v njegovem pričakovanju, da v okolici ne bo prišlo do gradenj novih objektov, pa v tem postopku ne more biti varovan kot pravni interes glede na dejstvo, da PUP dopušča nadaljnje gradnje v območju urejanja VS 1/4 Galjevica, v morfološki enoti 2 A/3. Na odločitev v zadevi pa ne morejo vplivati niti tožbene navedbe o nerešenih vprašanjih glede prenosa lastninske pravice na zemljišču parc. št. 212/32 k.o. ….

Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bil prenos tega zemljišča načrtovan na tožnikovo ženo in ne na tožnika, kar ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v upravne spise, kjer se nahaja prodajna pogodba z dne 1. 2. 2011, ki jo je investitorjev pooblaščenec predložil na ustni obravnavi 13. 12. 2011. Iz nje namreč izhaja, da zemljišče parc. št. 212/32 kupuje B.B., ne pa tožnik. Slednji se zato v tožbi ne more sklicevati na okoliščine, ki se nanašajo na prenos lastništva na omenjeni parceli, saj s tem ne varuje svojih ampak interese B.B. Ker se zakonitost izpodbijane odločbe presoja na podlagi dejanskega in pravnega stanja, kakršno je obstajalo v času njene izdaje (konkretno 16. 1. 2012), je za ta upravni spor neupoštevno tudi sklicevanje na dokaz št. 7 (priloga A9 tožbe). Gre za tožnikovo dopolnitev izbrisne tožbe v zadevi III P 2651/2010 z datumom 12. 3. 2012, ki je kasnejši od zaključka postopka na prvi stopnji. Že s tega vidika je treba tožbene navedbe o oškodovanju glede 8 m2 na zemljišču parc. št. 212/31, ki jih dokazuje z omenjeno dopolnitvijo tožbe, zavrniti.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Prizadeta stranka zato ni upravičena do povračila stroškov tega postopka.