Jedro

Višje sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega, ki ga je predhodno že večkrat zavzelo tudi Vrhovno sodišče, da je bil delodajalec res dolžan izvršiti odločbo ZPIZ in v ta namen skleniti z delavko ustrezno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Vendar pa delodajalec v času, ko je po odločitvah pristojnih organov tožene stranke delavec za delo začasno popolnoma nezmožen, temu dela ne samo ni mogel, temveč tudi ni smel ponujati ali ga vanj celo siliti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 1803-212/21010-LJ/2 in 1803-544/2009-DI/9, na zahtevek, da je tožena stranka dolžna priznati delavki tožeče stranke A. A. pravico do nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti z dela zaradi poškodbe pri delu za poln delovni čas za obdobje od 1. 6. 2009 do 30. 9. 2009, na zahtevek za plačilo stroškov upravnega postopka in v delu, v katerem se zahtevek nanaša na plačilo vtoževanega zneska in pravdnih stroškov od 8. do 15. dne po prejemu te sodbe (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo znesek 1.881,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2009 dalje do plačila (II. točka izreka). V preostalem delu (glede plačila zakonskih zamudnih obresti) je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 439,75 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper II. in IV. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, v IV. točki pa tako, da tožeči stranki naloži, da sama krije svoje pravdne stroške.

3. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ključni pritožbeni očitek je, da je bil delodajalec (tožeča stranka) z delavko dolžan sklenit novo pogodbo o zaposlitvi s krajšim (polovičnim) delovnim časom takoj po tem, ko je odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) o invalidnosti III. kategorije in pravici do dela s polovičnim delovnim časom in na drugem delovnem mestu, postala dokončna (sodelovalna dolžnost delodajalca). Ker te svoje obveznosti ni izpolnil, bi moral sam kriti stroške nadomestila za odsotnost z dela za polovičen delovni čas (saj bi delavka v primeru, da bi nova pogodba o zaposlitvi bila sklenjena, v tem delu imela pravico do uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja). Višje sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega, ki ga je predhodno že večkrat zavzelo tudi Vrhovno sodišče, da je bil delodajalec res dolžan izvršiti odločbo ZPIZ in v ta namen skleniti z delavko ustrezno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Vendar pa delodajalec v času, ko je po odločitvah pristojnih organov tožene stranke delavec za delo začasno popolnoma nezmožen(1), temu dela ne samo ni mogel, temveč tudi ni smel ponujati ali ga vanj celo siliti.(2) Posledično so neutemeljene vse pritožbene navedbe, ki takšnemu stališču nasprotujejo.

6. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na sodbo VSL opr. št. I Cpg 1176/2015 (pravilno I Cpg 1176/2014). Navedena odločba odstopa od uveljavljene enotne prakse Vrhovnega sodišča po kateri je nadomestilo plače za zmanjšani delovni čas invalidu III. kategorije, dokler ne prične z delom s krajšim delovnim časom (oziroma vsaj ne sklene ustrezne pogodbe o zaposlitvi), ker je v bolniškem stažu, odgovoren Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (tožena stranka).(3) Stališče, da je odstop utemeljen iz razloga, ker je v citiranih odločbah Vrhovno sodišče odločalo v socialnem sporu, v katerem so zavarovanci uveljavljali svoja upravičenja iz zdravstvenega zavarovanja, ne prepriča. Vprašanje ali pravico uveljavlja delavec (ker mu delodajalec nadomestila plače ni izplačal) ali delodajalec (kot regresno pravico, ker je nadomestilo skladno s 137. členom v tistem času veljavnega Zakona o delovnih razmerjih, plačal v breme zavoda)(4) namreč ne more biti ključen razmejitveni dejavnik. Dejstvo, ki ga je Vrhovno sodišče izpostavilo v vseh v opombi 3 navedenih odločbah je, da je za plačevanje spornega nadomestila do trenutka, ko delavec začne delati s krajšim delovnim časom (in s tem pridobi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja) zavezan Zavod za zdravstveno zavarovanje in (izrecno), da ga v takšnem primeru izplačuje delodajalec v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja.(5) Ali izpolnitev obveznosti tožene stranke terja delodajalec (ki je skladno z zakonom nadomestilo za bolniško odsotnost plačeval v breme zavoda) ali delavec (ker delodajalec svoje obveznosti ni izpolnil) tako za odločitev ne more biti ključno.

7. Nadalje ni mogoče pritrditi niti stališču, da sklicevanje sodišča prve stopnje na v opombi 3 naštete odločbe Vrhovnega sodišča ni možno oziroma ni pravilno. V njih se je slednje ukvarjalo z vprašanjem, kdo je dolžan kriti stroške nadomestila za bolniško odsotnost z dela delavca (za delovni čas, ki je daljši od tistega, določenega v odločbi ZPIZ), kadar med tem, ko je delavec v bolniškem stažu, postane dokončna odločba o ugotovitvi njegove invalidnosti in pridobitvi pravice do dela s krajšim delovnim časom. Prav odgovor na to vprašanje je ključen tudi za odločitev v obravnavani zadevi. Dejstvo, da je odločbe, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje, sprejel delovno-socialni oddelek Vrhovnega sodišča ni relevantno. Sklicevanje nanje je povsem upravičeno in utemeljeno.

8. Pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako mora tožeča stranka sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo. Ta namreč ni v ničemer pripomogel k odločitvi višjega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).

Op. št. (1): O tem, ali je zdravstveno stanje zavarovanca tako, da ni zmožen za opravljanje dela, odločajo pristojni organi tožene stranke (imenovani zdravnik). Pravica do nadomestila je odvisna in vezana na odločbo o ugotovljeni začasni nezmožnosti za delo, izdani s strani tega organa. Neizpodbijan je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila v obravnavanem primeru pri delavki ugotovljena začasna nezmožnost za delo za celotno sporno obdobje, brez omejitve ur (torej za poln delovni čas).

Op. št. (2): Tako VS RS v sodbah VIII Ips 444/2007 in VIII Ips 352/2009. Op. št. (3): Npr. v odločbah VIII Ips 349/2099, VIII Ips 182/2009, VIII Ips 444/2007, VIII Ips 551/2007, VIII Ips 352/2009. Op. št. (4): Obveznost povračila je določena tudi v drugem odstavku 229. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ), ki določa, da nadomestilo v breme zavoda izplačuje delodajalec, zavod pa mu mora po predložitvi zahtevka sredstva povrniti (kdaj to ni potrebno določa četrti odstavek citirane določbe. Naštete izjeme v obravnavanem primeru niso podane).

Op. št. (5): Glej sodbo VS RS VIII Ips 444/2007.