Jedro

Tožniku so bile vse okoliščine, potrebne za postavitev odškodninskega zahtevka, znane ob rušitvi spornega objekta. Tožbeni zahtevek je zastaran, ker je tožba vložena po izteku triletnega (subjektivnega) zastaralnega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 20.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in tožniku naložilo, da tožencema povrne njune pravdne stroške.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožbeni zahtevek ni zastaran. Dejanska škoda glede odstranitve spornega objekta še ni znana. Ugotoviti bi jo moral šele izvedenec gradbene stroke v pravdnem postopku. Ni znano koliko znašajo stroški zemljišča in komunalno opremljenega zemljišča, katerega lastnika sta toženca. Sodišče bi moralo izvesti predlagane dokaze in šele nato odločiti, ali je tožbeni zahtevek utemeljen, oziroma, kakšna škoda je tožniku nastala. Ocenjuje, da je tožba vložena pravočasno.

Toženca sta na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške. Soglašata s sodbo, ki je sledila njunemu ugovoru, da je tožbeni zahtevek zastaran.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v predmetnem postopku uveljavlja povrnitev premoženjske škode, ki jo pavšalno ocenjuje na 20.000,00 EUR. Ne pojasni, na kakšni podlagi temelji njegova ocena, navaja le, da gre za škodo zaradi rušitve objekta, ki ga je zgradil (s soglasjem tožencev) do druge gradbene faze.

Sodba sledi ugovoru tožencev, da je tožbeni zahtevek zastaran. Zavzame stališče, da so bile tožniku vse okoliščine, potrebne za postavitev odškodninskega zahtevka, znane ob rušitvi spornega objekta (28. in 29. maja 2008), in je tožba, vložena 8. 1. 2013, vložena po izteku triletnega subjektivnega zastaralnega roka določenega v prvem odstavku 352.člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Pritožba zavzetemu stališču nasprotuje s trditvijo, da mu dejanska škoda zaradi odstranitve spornega objekta še ni znana.

Za začetek (subjektivnega) teka zastaralnega roka je, kot pravilno obrazloži že sodba, odločilen trenutek, ko je oškodovanec zvedel za škodo in njenega povzročitelja. Vedenje o škodi, po tolmačenju sodne prakse, (1) ne pomeni, da mora biti oškodovancu znan konkreten znesek, kot jo očitno zmotno razlaga pritožba. Znane mu morajo biti okoliščine, na podlagi katerih lahko ugotovi obseg oziroma višino škode. Od oškodovanca se zahteva določena stopnja skrbnosti. Če tudi za obseg in višino škode morebiti ne ve, subjektivni rok začne teči, ko bi, ob zadostni skrbnosti, ki se zahteva v pravnem prometu, lahko prišel do podatkov o relevantnih okoliščinah.

Tožnik ne izpostavlja nobenih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v pravilnost ugotovitve sodbe, da je bil s povzročeno škodo seznanjen ob rušitvi objekta, t.j. 28. in 29. maja 2008. Zgrešeno je v pritožbi ponovljeno stališče, da mu dejanska škoda ni znana in bi mu bila znana šele, ko bi jo ugotovil v pravdnem postopku postavljen izvedenec gradbene stroke. Zadostni in pravilni razlogi sodbe (8. točka obrazložitve), s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, zakaj takemu stališču ni mogoče slediti, ne terjajo dopolnitve. K temu naj pritožbeno sodišče le doda, da bi upoštevanje pritožnikovega stališča izvotlilo namen subjektivnega roka zastaranja.

Zaključka sodbe, da je tožnik že ob rušitvi objekta vedel, da sta toženca povzročitelja škode, pritožba ne izpodbija.

Po povedanem se izkaže, da je v izvedenih dokazih sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago za ugotovitev, da je tožnik tožbo vložil prepozno.

Ob materialnopravnem pravilnem zaključku sodbe o zastaranju tožbenega zahtevka se sodišču prve stopnje glede višine škode ni bilo treba opredeljevati, in posledično ni bilo potrebe po postavitvi izvedenca gradbene stroke. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov.

Ker nista podana uveljavljana pritožbena razloga in ker ni po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški tožencev z odgovorom na pritožbo niso bili potrebni (155. člen ZPP), ker k odločitvi o pritožbi niso bistveno prispevali. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS III Ips 150/2008 in v njej navedene odločbe.