Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko sodbo glede ugotovitve, da je toženec tožnici obljubljal prodajo nepremičnin, za to 29. 9. 2016 prejel aro, nepremičnino prodal nekomu drugemu, are pa tožnici ni vrnil ter si s tem pridobil protipravno premoženjsko korist na škodo P. D. Toženec je vedel, da sklepa posel s tožnico in da mu je ta dala aro, zato so pritožbeni očitki o tem, da je posel vodil D. D., neutemeljeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani delno vzdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka (toženec) dolžan tožeči stranki (tožnici) plačati 2.725,00 EUR s pripadki. Glede stroškov je odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v višini 739,47 EUR.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Z več vidikov (ponovno) zatrjuje, da je posel vodil D. D. in ne tožnica. Slednja je v postopku tudi sumljivo pričala pred sodiščem in pogledovala proti pooblaščencu. Opozarja, da je D. D. denar od toženca prevzel mimo vedenja in brez navodil svoje matere, zato ni deloval v vlogi prevzemnika naročila. Meni, da izpoved odvetnika, ki zastopa tožečo stranko, o podpisu pogodbe o ari v njegovi pisarni ni primeren dokaz za ugotavljanje dejanskega stanu v tem delu, saj bo ta (vedno) govoril prirejeno in v prid zastopane stranke. V pisarni odvetnika S. P., kjer je toženec podpisal pogodbo o ari, sta odvetnik in sin tožnice pritiskala nanj s „takšnimi in drugačnimi manipulacijami“, da je nezavedno podpisal pogodbo. D. D. ga je prisilil v to, da je vzel 2.500 EUR (are). Graja odločitev sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem nepremičninske agentke N. Š., da bi se v soočenju s tožencem „izkristaliziral“ dejanski odnos med agentko, odvetnikom S. P. in tožencem. Zavrnitve dokaznega predloga sodišče prve stopnje tudi ni ustrezno obrazložilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je glede vtoževanega zneska (are) v višini 2.500 EUR ugotovilo naslednje: Toženec je na upravno enoto podal ponudbo za prodajo svojih kmetijskih in gozdnih zemljišč. Z D. D., sinom tožnice, se je pogovarjal, da bi ta zemljišča prodal tožnici, ki je toženčeva mejašica in je izpolnjevala pogoje za nakup. Tožnica je, „da bo za sigurno“, želela skleniti tudi pogodbo o ari, v kateri se je toženec zavezal, da bo v postopku pred upravno enoto izjavil, da nepremičnine prodaja tožnici, v nasprotnem primeru pa se je zavezal vrniti dvojno aro po poteku desetdnevnega roka po končani ustni obravnavi pred upravno enoto. Toženec je pogodbo o ari podpisal v prostorih odvetnika S. P., aro v višini 2.500 EUR mu je tam izročil D. D. Toženec je na ustni obravnavi pred upravno enoto izjavil, da nepremičnine prodaja J. Č.

Zoper toženca je bila izdana sodba s kaznovalnim nalogom v postopku II K 2567/2011, ki je 1. 2. 2018 postala pravnomočna. Toženec je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odst. 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ker je P. D. obljubljal, da ji bo prodal svoja zemljišča in v ta namen od nje prejel aro, pa je vedel, da ji teh zemljišč ne bo prodal in jih tudi ni, ker jih je prodal J. Č., are pa ni vrnil in si je s tem pridobil protipravno premoženjsko korist na škodo P. D. Kazensko sodišče je torej obravnavalo identično dejansko stanje, kot ga je obravnavalo sodišče prve stopnje v postopku.

Toženec je D. D. izročil 2.500 EUR. D. D. je znesek pridobil brez vednosti in navodil svoje matere in ji ga ni izročil. 5. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko sodbo glede ugotovitve, da je toženec tožnici obljubljal prodajo nepremičnin, za to 29. 9. 2016 prejel aro, nepremičnino prodal nekomu drugemu, are pa tožnici ni vrnil ter si s tem pridobil protipravno premoženjsko korist na škodo P. D. (31. točka obrazložitve). Toženec je vedel, da sklepa posel s tožnico in da mu je ta dala aro, zato so pritožbeni očitki o tem, da je posel vodil D. D., neutemeljeni (37. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je tožencu tudi pravilno obrazložilo, da za postopek ni odločilno, kaj namerava tožnica z nepremičninami storiti po tem, ko jih pridobi (37. točka obrazložitve).

6. Stališče, da D. D. ni deloval v imenu in za račun tožnice, ko mu je toženec izročil 2.500 EUR, je izraženo tudi v sodbi sodišča prve stopnje in se pritožnik v tem delu strinja z ugotovitvami sodišča (43. točka obrazložitve). Ta ugotovitev pa ne utemeljuje pritožnikovega stališča, da med tožnico in D. D. predhodno ni bilo mandatnega razmerja glede urejanja zadev v zvezi z nakupom nepremičnine. Vsebino odnosa med tožnico in D. D. je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo v 37. točki izpodbijane sodbe, v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na razloge v navedeni točki v celoti sklicuje.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni prekršilo pravil postopka s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog toženca. Pritožbeni očitek glede dokaznega predloga z zaslišanjem N. Š. je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje navedeni dokazni predlog utemeljeno zavrnilo in zavrnitev tudi obrazložilo. Toženec z njim ni dokazoval odločilnih dejstev. Vprašanje etičnosti zastopanja koristi več strank s strani nepremičninskega agenta namreč ni bilo odločilno vprašanje v konkretni zadevi (34. točka izpodbijane sodbe), čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Toženec tudi v pritožbi izven splošnih očitkov navzkrižja interesov ne zatrjuje nobenih konkretnih okoliščin, s katerimi bi utemeljil očitek nepopolno ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja.

8. Neutemeljeni so tudi očitki glede izpovedi pooblaščenca S. P. in glede okoliščin podpisa pogodbe v njegovi pisarni. Sama izpoved odvetnika ene stranke ni neprimerno sredstvo za ugotavljanje okoliščin podpisa pogodbe, pritožnik pa ne zatrjuje nobenih konkretnih okoliščin, ki bi jih sodišče ugotovilo narobe ali nepopolno. Enako nekonkretizirane so trditve, da sta pooblaščenec tožnice in D. D. toženca manipulirala v podpis pogodbe, da je nezavedno podpisal pogodbo, da sta nanj pritiskala in podobno. Pritožbeno sodišče ne more preveriti toženčevih očitkov glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, če so ti podani na splošni ravni. Ker toženec ni pojasnil, v čem je bila izpoved pooblaščenca napačna in na kakšen način sta z D. D. nanj izvajala pritiske in ga manipulirala v sprejem denarja in podpis pogodbe, pritožbeno sodišče presoja, da je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je ob povedanem glede ugodilnega dela sodbe pravilno ugotovilo dejansko stanje in glede zahtevka na vračilo zneska 2.500,00 EUR pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Enako velja glede prisojenega zneska v višini 225,00 EUR, pri čemer pritožnik v zvezi s tem zneskom ne poda nobene konkretne pritožbene navedbe in se sodišče druge stopnje v zvezi s tem v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev v škodo tožene stranke, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).