Jedro

Po presoji sodišča pravilno pravno podlago za primere, kot je obravnavani, še vedno predstavljajo določbe 30. člena Uredbe 65/2011/EU, toliko bolj, ker gre za zahtevke s področja razvoja podeželja, ki se nanašajo na obdobje pred letom 2014. Drugačna razlaga bi po presoji sodišča povzročila pravno praznino, ki je ne bi bilo mogoče zapolniti z uporabo predpisa, ki je začel veljati šele 1. 1. 2015.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33117-2060/2011/23 z dne 11. 12. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka zahtevku za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33117-2060/2011/7 z dne 5. 4. 2012, delno ugodila v višini 30.773,20 EUR, del zahtevka v višini 11.437,20 EUR pa zavrnila. V 2. točki izreka je odločila, da se sredstva 30.773,20 EUR nakažejo na strankin transakcijski račun in v 3. točki izreka, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je Agencija z odločbo o pravici do sredstev, št. 33117-2060/2011/7 z dne 5. 4. 2012 odobrila nepovratna sredstva v višini 42.210,40 EUR, za sofinanciranje iz ukrepa 121: Posodabljanje kmetijskih gospodarstev za naložbe na področju sadjarstva in vinogradništva, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za posodabljanje kmetijskih gospodarstev za naložbe na področju sadjarstva in vinogradništva (v nadaljevanju Javni razpis). Sredstva iz ukrepa 121 so se odobrila po postopku in pod pogoji navedenimi v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013, v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) in Javnem razpisu.

3. Ob upoštevanju določbe 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKem-1), ter na podlagi kontrole na terenu z dne 4. 11. 2015, je bilo ugotovljeno, da postavke na računih MB 2014/2047, MB 2013/1190, MB 2012/1003 in MB 2012/1004, A. d.o.o. niso bile v celoti opravljene. Na omenjenih računih je bilo navedenih 23.280 m2 protitočnih mrež za nasade malin in borovnic, ne terenu pa je bilo ugotovljeno, da je bilo porabljenih 16.000 m2 protitočnih mrež na nasadu malin in borovnic, ostalo pa na drugih nasadih na kmetiji, zato se razlika 7.180 m2 x 0,28 EUR/m2 = 2.010 EUR x 60% (delež sofinanciranje) = 1.206,24 EUR, zavrne.

4. Prav tako je bilo pri kontroli na terenu ugotovljeno, da so bile na računih MB 2014/2047 in MB 2014/2147, navedene postavke, ki niso bile v celoti opravljene. Na teh računih je 1.485 m2 protiveternih mrež za nasade malin in borovnic, porabljenih pa je bilo 1.275 m2 mrež, zato se ob upoštevanju 60% sofinanciranja zahtevek v višini 71,82 EUR zavrne.

5. Za strošek 9.1.13.1 (Naprava nasada brez mrež proti toči - maline) je stranka priložila račune v znesku 26.773,96 EUR brez DDV, potrdilo o lastnem delu v višini 15.303 EUR, prosila je 20.823,32 EUR. Po Javnem razpisu prispevek v naravi v obliki lastnega dela ne sme presegati do vključno 20% upravičenih stroškov, zato je stranka upravičena do 16.733,73 EUR, razlika v vrednosti 4.089,58 EUR pa se zavrne.

6. Za strošek 9.1.13.2 (nakup in postavitev mrež proti toči - maline) je stranka predložila račune v znesku 16.154,57 EUR brez DDV, potrdilo o lastnem deležu 6.750 EUR, zaprosila pa je za 13.650 EUR. Ker stranka ni postavila vseh protitočnih in protiveternih mrež, je Agencija vrednost računov zmanjšala za 2.130,10 EUR in stranki priznala račune v višini 14.024,47 EUR. Po Javnem razpisu prispevek v naravi v obliki lastnega dela ne sme presegati do vključno 30% upravičenih stroškov, zato je stranka upravičena do 12.020,97 EUR, razlika v višini 1.629,03 EUR pa se zavrne

7. Na podlagi 63. člena Uredbe 809/2014/EU je bilo treba zaradi ugotovljene razlike med zneskom, ki ga plača upravičencu Agencija izključno na podlagi poslanega zahtevka za plačilo in zneskom, ki ga plača upravičencu po pregledu upravičenosti zahtevka za plačilo (15,67%) uporabiti znižanje, ki skupno znaša 11.437,26 EUR, to je 5.718,63 EUR znižanja zaradi neupravičenih stroškov in 5.718,36 EUR znižanja zaradi preseganja praga 10%, kot sankcijo po 63. členu Uredbe 809/2014/EU).

8. Tožnica v vloženi tožbi izpodbija odločitev v delu, v katerem je tožena stranka zavrnila izplačilo zahtevka v višini 11.473,20 EUR in izreku sankcije v višini 5.718,63 EUR.

9. Navaja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, zlasti ne v delu, ki se nanaša na odklonitev izplačila za prispevek v obliki lasnega dela. Izračun, ki ga je navedla tožeča stranka namreč ni pravilen, saj je v Javnem razpisu navedeno, da če razlika med upravičenimi stroški, ki se priznajo na podlagi vloženega zahtevka za izplačilo sredstev in višino stroškov, ki jih upravičenec uveljavlja v zahtevku za izplačilo sredstev presega 3%, se za razliko uporabi znižanje zneska v skladu s 30. členom Uredbe 65/2011EU. Ob upoštevanju te pravne podlage je izračun nepravilen. Neutemeljena je tudi sankcija v višini 5.718,63 EUR, ki pomeni znižanje zneska in ki se sklicuje na 63. člen Uredbe 809/2014/EU.

10. Skladno z določili 128. člena Uredbe PRP se vsi razpisi dokončajo v skladu z Uredbo, ki je bila pravna podlaga za Javnih razpis. Določilo 76. člena Uredbe 809/2014/EU, ki določa pravila za uporabo Uredbe EU št. 1306/2013 in je pričela veljati 7 dan po objavi v Uradnem listu (UR list EU L227/116 z dne 31. 7. 2014) se uporablja za vloge za pomoč, vloge za podporo ali zahtevke za plačilo, ki se nanašajo na leta zahtevkov ali premijsko obdobje od 1. 1. 2005 dalje. Po mnenju tožeče stranke se zato tožena stranka pri odločitvi ob izreku sankcije ne more sklicevati na določila 63. člena Uredbe 809/2014EU. Tudi, če bi sodišče razsodilo, da je bilo pravilno uporabljeno določilo 63. člena Uredbe, bi se moral upoštevati drugi odstavek člena 63.(b) Uredbe, ki določa, da se kazni ne uporabijo, če upravičenec pristojnemu organu dokaže, da ni kriv za vključitev neupravičenega zenska. Znesek za višino lastnega dela je namreč ocenil in vključil kmetijskih svetovalec specialist, zato za to vključitev ni mogoče kriviti tožeče stranke. Prav tako ni mogoče preizkusiti navedbe tožeče stranke v izpodbijani odločbi, ker navaja, da je Agencija odobrila prošnjo z dne 1. 7. 2015 za spremembo vsebine odobrene vloge. Tožeča stranka sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev v novo odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

11. Tožena stranka je odgovoru na tožbo izčrpno pojasnila potek postopka do izdaje izpodbijane odločbe ter natančno povzela ugotovitve kontrole na kraju samem dne 4. 11. 2015. Pojasnila je tudi pravne podlage na podlagi katerih je odločala o strankinem zahtevku ter zavrnila tožbeni ugovor, da odločbe ni mogoče preizkusiti, zlasti v delu, ko je bilo za postavki iz naslova prispevkov v naravi, iz potrdil o lastnem delu za strošek 9.1.13.2 in strošek 9.1.13.1, odklonjeno izplačilo. Na podlagi določb Javnega razpisa so se namreč lahko upoštevale le dovoljene višine prispevkov za strošek 9.1.13.2 (za lastno delo do vključno 30% od vseh upravičenih stroškov in 60% za sofinanciranje priznane vrednosti naložbe) in za strošek 9.1.13.1 (za lastno delo do vključno 20% do vseh upravičenih stroškov in 50% za sofinanciranje priznane vrednosti naložbe). Tako je izračun in dodelitev sredstev pravilna.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da se Uredba 65/2011/EU po 1. januarju 2015 uporablja za vloge za pomoč za neposredna plačila, predložena za premijska obdobja, ki se začnejo pred 1. januarjem 2015, za zahtevke za plačilo, ki se nanašajo na leto 2014 in kontrolni sistem in upravne kazni v zvezi z obveznostmi kmetov, glede navzkrižne skladnosti na podlagi členov 85t in 103z Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007. Pri tem nadaljnja uporaba Uredbe 65/2011/EU po 1. 1. 2015 za vloge in zahtevke iz področja razvoja podeželja, ki se nanašajo na leta pred letom 2014 ni predpisana, predpisana je zgolj uporaba za zahtevke za plačilo, ki se nanašajo na leto 2014. Iz tega razloga se je tožena stranka za uporabo in izrek sankcije upravičeno sklicevala na podlagi v določbi 63. člena Uredbe 809/2014/EU in posledično utemeljeno ugotovila višino sankcije v znesku 5.718,63 EUR ter znižala zahtevek v višini 11.437,26 EUR. Za primer, če bi sodišče menilo, da bi morala v konkretnem primeru za uporabo in izrek sankcije še vedno uporabiti 30. člen Uredbe 65/2011/EU pa odgovarja, da bi bila uporaba določbe 63. člena Uredbe 809/2014/EU kljub temu pravilna, saj gre za kasnejši in milejši predpis glede sankcije oziroma upravne kazni. Pojasnjuje tudi razliko med obema Uredbama, ki je v višini praga za uporabo sankcije in ocenjuje, da bi uporaba 3% praga iz 30. člena Uredbe 65/2011/EU v konkretnem primeru bila za stranko strožja, saj bi znižanje nastopilo že prej, kot je že sicer ob 10% pragu po 63. členu Uredbe 809/2014/EU.

K I. točki izreka:

13. Tožba je utemeljena.

14. V zadevi ni sporno, da je tožena stranka z odločbo o pravici do sredstev, št. 33117-2060/2011/7 z dne 6. 4. 2012, tožnici odobrila sredstva v višini do 42.210,40 EUR, na podlagi 2. javnega razpisa za ukrep 121-Posodabljanje kmetijskih gospodarstva za leto 2011, za naložbe na področju sadjarstva in vinogradništva, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 84/ 2011. 15. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter odgovora tožene stranke na tožbo, se je pravica do razpisanih sredstev iz Ukrepa 121 stranki odobrila po postopku in pogoji Uredbe PRP in pogoji navedenimi v Javnem razpisu, naknadno pa se je tožnici z odločbo št. 33117-2060/2011/11 z dne 28. 1. 2015 odobril zadnji možni rok za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev, 30. 6. 2015. 16. Sodišče ugotavlja, kar med strankami ni sporno, da je tožnica zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev vložila pravočasno, 30. 6. 2015, po vložitvi zahtevka, ki mu je bila priložena zahtevana dokumentacija ter po dopolnitvah le te, pa je bila 4. 11. 2015 izvedena kontrola na kraju samem. Zapisnik o kontroli na kraju samem je priložen listinam spisa. Iz zapisnika izhaja, da je bilo za nasade malin in borovnic porabljenih skupaj 16.000 m2 protitočnih mrež, po predloženih računih pa zaračunano 23.280 m2 mrež. Prav tako iz ugotovitev zapisnika izhaja, da je stranka pojasnila, da so bile mreže kupljene na podlagi predračunov in porabljene v drugih nasadih na kmetiji. Iz zapisnika je razvidno tudi, da je bilo uporabljenih 1.275 m2 protivetrnih mrež, na računih pa je zaračunanih 1.485 m2 mrež. Iz zapisnika izhaja tudi ugotovitev, da je dejansko postavljenih rastlinjakov za borovnice 2.355 m2 in dejansko postavljenih rastlinjakov v nasadu malin 8.147 m2, kar pa ni predmet investicije, niti ni bilo obračunano v predloženih računih. Iz zapisnika izhaja tudi, da so sestavni del tega zapisnika fotografije in da stranka na zapisano vsebino zapisnika ni imela pripomb, predlagala pa je, da so jo v primeru nejasnosti pri pripravi obračuna za izplačilo zahtevka pozove, tako da bo lahko svoja stališča osebno pojasnila. Iz listin priloženega spisa nadalje izhaja, da je bila stranka 25. 11. 2015 dodatno pozvana k dopolnitvi zahtevka, kar je 30. 11. 2015 tudi storila.

17. Sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da v prejšnji točki obrazložitve te sodbe navedeno dejansko stanje med strankama ni sporno. Sporno v zadevi pa je, ali je stranka ob predložitvi zahtevka za izplačilo pravilno uveljavljala strošek lastnega dela. Iz listin priloženega spisa izhaja, da je tožnica za strošek 9.1.13.2, ki se nanaša na nakup in postavitev mrež proti toči - maline, predložila račune v višini 16.154,57 EUR brez DDV, potrdilo o lastnem delu v višini 6.750,00 EUR, ter zaprosila za sredstva v višini 13.650,00 EUR. Tožena stranka, ki je ta račun na podlagi ugotovitev zapisnika o kontroli na terenu samem zmanjšala za 2.130,10 EUR, je po ugotovitvi, da prispevek v naravi v obliki lastnega dela ne sme presegati do vključno 30 % upravičenih stroškov, po presoji sodišča pravilno zmanjšala zahtevani znesek, ki se nanaša na lastno delo in posledično znesek zaprošenih sredstev. Enako velja tudi za strošek 9.1.13.1 (naprava nasada brez mrež proti toči - maline), kjer je stranka predložila račune v višini 26.773,96 EUR brez DDV, potrdilo o lastnem delu v višini 15.303,00 EUR, zaprosila pa je za znesek 20.283,32 EUR. V tem primeru je na podlagi javnega razpisa prispevek v obliki lastnega dela ovrednoten z največ 20 % upravičenih stroškov, zato se je za ta delež zmanjšal uveljavljani znesek prispevka v naravi v obliki lastnega dela in prav tako (sorazmerno) znesek zaprošenih sredstev.

18. Tožbeni ugovor, da je znesek prispevka v naravi v obliki lastnega dela ocenil in ga v dokumentacijo vključil kmetijski svetovalec specialist, zato stranka za pravilnost uveljavljanega zneska prispevka v naravi ni odgovorna, sodišče zavrača kot neutemeljen. Obveznost nadzora je bila predpisana v Javnem razpisu (IV/II dela javnega razpisa z naslovom "Specifični pogoji, ki morajo biti izpolnjeni ob vložitvi vloge"), ki je v v 9. točki drugega odstavka prej navedenega poglavja, z naslovom "Naložbe na področju sadjarstva in vinogradništva", določil, da se prispevek v naravi prizna zgolj v primeru, če nadzor nad opravljenim delom izvede kmetijski svetovalec - specialist, ki je pri KGZ zaposlen na področju strokovnega svetovanja za sadjarstvo oziroma vinogradništvo, kar pa stranka dokazuje s predložitvijo žigosanega podpisa izvedenih del in podpisom kmetijskega svetovalca - specialista, ki je opravil nadzor. Tožnica je navedenemu pogoju zadostila, kar pa po presoji sodišča ne pomeni, da se je razbremenila odgovornosti za pravilno navedbo uveljavljenega prispevka v naravi.

19. Sporno v obravnavani zadevi je tudi, ali je tožena stranka, na podlagi podatka o razliki med upravičenimi stroški, ki se priznajo na podlagi vloženega zahtevka za izplačilo sredstev in višino stroškov, ki jih stranka uveljavlja v zahtevku za izplačilo sredstev, uporabila pravilno pravno podlago za izračun sankcije.

20. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka višino sankcije v skupnem znesku 11.437.26 EUR, ki jo sestavlja seštevek znižanja v višini 5.718,63 EUR zaradi neupravičenih stroškov in 5718,63 EUR znižanja zaradi preseganja praga 10%, oprla na 63. člen Uredbe 809/2014/EU) z naslovom ?Delna ali popolna ukinitev podpore in upravne kazni?.

21. Sodišče po vpogledu v podatke Javnega razpisa, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS dne 21. 10. 2011, ugotavlja, da se le ta v 8. točki poglavja IV/4 (Obveznosti, ki jih mora upravičenec izpolnjevati ob vlaganju zahtevka za izplačilo sredstev), v delu, ki se nanaša na znižanja, sklicuje na uporabo 30. člena Uredbe 65/2011/EU.

22. Sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da je bila z Uredbo Komisije (EU) št. 640/2014 z dne 11. 3. 2014, Uredba 65 /2011/EU z dnem 1. 1. 2015 razveljavljena (43 člen) ter določeno, da se še naprej uporablja za vloge za pomoč za neposredna plačila, predložene za premijska obdobja, ki se začnejo pred 1. januarjem 2015, za zahtevke za plačilo, ki se nanašajo na leto 2014 in kontrolni sistem in upravni kazni v zvezi z obveznostmi kmetov glede navzkrižne skladnosti na podlagi členov 85t in 103z Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007. Sodišče sicer soglaša s stališčem tožene stranke v odgovoru na tožbo, da nadaljnja uporaba Uredbe 65/2011/EU po 1. 1. 2015 za vloge ali zahtevke s področja razvoja podeželja, ki se nanašajo na leta pred letom 2014 ni predpisana in da je predpisana zgolj uporaba za zahtevke za plačilo, ki se nanašajo na leto 2014, opozarja pa, da je Uredba 809/2014/ EU z dne 17. julij 2014 začela veljati sedmi dan po objavi (UL L 227, 17. 7. 2014). Tako slednja uredba po presoji sodišča že iz tega razloga, torej začetka veljavnosti po objavi Javnega razpisa za ukrep 121-Posodabljanje kmetijskih gospodarstev za leto 2011, za naložbe na področju sadjarstva in vinogradništva, objavljenega 21. 10. 2011, ne more predstavljati pravne podlage za uporabo in izrek znižanja (sankcije). Po presoji sodišča pravilno pravno podlago za primere kot je obravnavani, še vedno predstavljajo določbe 30. člena Uredbe 65/2011/EU, toliko bolj, ker gre za zahtevke s področja razvoja podeželja, ki se nanašajo na obdobje pred letom 2014. Drugačna razlaga bi po presoji sodišča povzročila pravno praznino, ki je ne bi bilo mogoče zapolniti z uporabo predpisa, ki je začel veljati šele 1. 1. 2015. V tej zvezi sodišče zavrača navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, da bi morala v konkretnem primeru uporaba in izrek sankcije temeljiti na 30. členu Uredbe 65/2011/UE, že zato, ker gre za kasnejši in milejši predpis glede uporabe sankcije oziroma upravne kazni v primerjavi z določbo 30. člena Uredbe 65/2011/EU. Za tako razlago namreč ni mogoče najti temelja ne v določbah Uredbe Komisije (EU) št. 640/2014, ne v določbah Uredbe 809/20147 EU.

23. Ker je bilo v zadevi materialno pravo uporabljeno nepravilno, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1) v katerem bo morala tožena stranka o spornih znižanjih odločiti na podlagi pravilnega predpisa.

K II. točki izreka:

24. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožnica upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopala odvetnica.