Jedro

Za škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi vplivov iz delovnega okolja, ki so povzročili poklicno bolezen, je tožena stranka kot delodajalec objektivno odgovorna, saj delo, ki ga je tožnica opravljala, to je delo s kemičnimi substancami, predstavlja nevarno dejavnost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: v izpodbijani 1/a. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek nad zneskom 12.000,00 EUR (torej za znesek 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega paricijskega roka po tej sodbi) zavrne; v odločitvi o stroških postopka (2. točka izreka) spremeni tako, da se na novo glasi tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 447,57 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, da ne bo izvršbe.

V preostalem (v 1/a. točki izreka do višine prisojenega zneska 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega paricijskega roka po tej sodbi) se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 259,97 EUR v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka po tej sodbi, v 15. dneh (1/a. točka izreka). Kar zahteva tožnica več, to je plačilo od prisojenega zneska do vtoževanega zneska 20.864,42 EUR, je zavrnilo (1/b. točka izreka). Hkrati je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka, in sicer stroške za sodno takso za tožbo v znesku 208,64 EUR ter stroške za izvedenca v znesku 728,22 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri ugovoru zastaranja. Navaja, da iz zdravstvenega kartona izhaja, da je bil tožnici že dne 21. 2. 2002 diagnosticiran dermatitis, kar pomeni, da je tožnica že takrat izvedela, da je zbolela za kožno boleznijo. Zaključek sodne izvedenke, da je bilo zdravljenje zaključeno leta 2006, nima osnove v pravilih medicinske stroke, saj gre za kronično bolezen, ki se pojavi, kadar je tožnica v stiku z alergeni. Zato meni, da zdravljenje še ni zaključeno, obenem pa poudarja, da je bilo ob drugačni razlagi glede na kronično naravo bolezni zdravljenje zaključeno že v letu 2002. Sodna izvedenka je ugotovila, da so bila pri tožnici poslabšanja še tudi v letih 2007 in 2008, in tako zdravljenje še traja. Sodišče prve stopnje na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ni upoštevalo ugovora zastaranja, oziroma podrejeno o zahtevku je odločilo kljub temu, da zdravljenje še vedno traja. Pojasnjuje, da je bilo tožnici skladno z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ Slovenije) z dne 11. 4. 2006 zagotovljeno delovno mesto, ki ustreza tožničini preostali delovni zmožnosti. Ne strinja se z višino prisojene odškodnine, saj meni, da presega višino odškodnin za primerljive škode. Posledice tožničine poklicne bolezni je mogoče opredeliti le kot nevšečnosti med zdravljenjem, ne pa tudi kot intenzivne, hude ali srednje hude bolečine, temveč kvečjemu blažje bolečine. Pri tožnici tudi ni prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker se njene težave pojavijo le ob stiku z alergeni in niso trajne. Če tožnica z alergeni ni v stiku, teh težav nima, zato pri njej ni prišlo do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica tako nima trajnih posledic, zato njena zmožnost za poklicno delo in splošne življenjske aktivnosti sploh ni zmanjšana. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbe.

Tožnica v odgovoru na pritožbo v celoti zavrača pritožbene navedbe. Poudarja, da je bila dne 22. 2. 2006 na podlagi predhodnih preiskav in zdravljenja seznanjena, da je pri njej podan dermatitis kot poklicna bolezen. Takšno stanje izhaja tudi iz odločb ZPIZ Slovenije z dne 19. 9. 2005 in z dne 11. 4. 2006. Iz tega razloga je njena tožba pravočasna. Meni, da je pritožbena navedba, da zdravljenje ni zaključeno, brezpredmetna. Pritožbeni interes tožene stranke je, da pridobi na času, ker je predviden njen stečaj. Dosojena odškodnina za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je po njenem glede na 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ) primerna. Navaja, da ji tožena stranka ni zagotovila ustreznega delovnega mesta in je glede tega zavedla ZPIZ Slovenije. Tudi po novi pogodbi o zaposlitvi je razporejena v obrat, kjer sta prah in nesnaga.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče šteje, da se tožena stranka zoper navedeno sodbo pritožuje v tistem delu, v katerem v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela, torej v 1/a. in 2. točki izreka. Pritožbeno sodišče je sodbo tako preizkusilo v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008 - v nadaljevanju: ZPP), ki se v delovnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je le delno zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer glede višine prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, sicer pa je sodba materialnopravno pravilna. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo je materialnopravno vprašanje.

Pritožbeno sodišče glede na tožničine navedbe v odgovoru na pritožbo, da je nad toženo stranko predviden stečajni postopek, uvodoma ugotavlja, da po podatkih v sodnem registru tožena stranka ni v stečajnem postopku, kar pa za rešitev predmetne zadeve niti ni relevantno.

V tem individualnem delovnem sporu tožnica vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi poklicne bolezni, in sicer profesionalnega poklicnega dermatitisa, ki se je pri njej razvil kot posledica alergije na prašne smole, krom, nikelj, formaldehid, peru balzam in Quaternium-15, s katerimi tožnica prihaja v stik na delovnem mestu. Po določbi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – v nadaljevanju: ZDR) mora delodajalec delavcu povrniti škodo, če je ta povzročena pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. Pravno podlago za odločitev tako predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 – v nadaljevanju: OZ).

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno podaja ugovor zastaranja. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je v obravnavnem primeru zastaranje začelo teči šele po prejemu dokončne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 11. 4. 2006, s katero je bila tožnica zaradi posledic poklicne bolezni razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od dne 5. 9. 2005 dalje, priznana pa ji je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto, na katerem ne bo prihajala v stik z alergeni, na katere je občutljiva (prašne smole, krom, nikelj, formaldehid, peru balzam in Quaternium-15). Šele s prejemom te odločbe ZPIZ Slovenije je bila tožnica seznanjena ne le z nastalo škodo, ampak tudi s tem, da je škodo povzročil delodajalec. Zato je ugovor zastaranja neutemeljen, saj je tožnica tožbo vložila dne 6. 10. 2006. Istočasno s podanim ugovorom zastaranja pa tožena stranka zatrjuje, da pri tožnici zdravljenje sploh še ni zaključeno. Pritožba tožene stranke je v tem delu sama s sabo v nasprotju, saj na eni strani ugovarja zastaranje, na drugi pa zatrjuje, da naj bi bila tožba celo preuranjena. Sodna izvedenka dermatološke stroške I.P., dr. med., je v izvedenskem mnenju z dne 29. 1. 2009 in dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 6. 6. 2009, ki ga je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo, pojasnila, da je tožničina bolezen kronična in se pojavi ob vsakem stiku z alergeni. Glede na podane pritožbene ugovore, pritožbeno sodišče toženi stranki še pojasnjuje, da sodna izvedenka navaja, da bi po njenem mnenju zdravljenje pri tožnici moralo biti zaključeno v letu 2006, ko je bila skladno z dokončno odločbo ZPIZ Slovenije z dne 11. 4. 2006 premeščena na drugo delovno mesto, na katerem ne bo prihajala v stik z alergeni, na katere je občutljiva. Poslabšanja v letih 2007 in 2008, na katera sicer opozarja tožena stranka v pritožbi, pa so posledica stika z alergeni na delovnem mestu, manj verjetno pa je, da so posledica stika z alergeni v vsakdanjem življenju. Glede na kronično naravo tožničine bolezni je torej sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo tožničin zahtevek.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da je v obravnavanem primeru podana objektivna odgovornost tožene stranke za povzročeno škodo. Temelja odškodninske odgovornosti tožena stranka v pritožbi ne izpodbija izrecno, po materialnopravni presoji pa pritožbeno sodišče pritrjuje navedenemu zaključku sodišča prve stopnje.

V 150. členu OZ je določeno, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Pojem nevarna dejavnost je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem posameznem primeru vsebinsko pojasniti. Tako je nevarna dejavnost takšna, ki v konkretnih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu povečano nevarnost nastanka škode za okolico, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo, in oseb, ki z njo prihajajo v stik. Dejavnost je opredeljena kot nevarna ne le tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic pri taki dejavnosti večja (hkrati pa je pričakovati, da škoda ne bo majhna), marveč tudi takrat, ko dejavnost sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine v konkretnem primeru (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo). Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je v obravnavnem primeru podana povečana nevarnost na tožničinem delovnem mestu, na katerem je tožnica zbolela za profesionalnim kožnim dermatitisom. Vpliva kemičnih substanc iz delovnega okolja, to je prašnih smol, kroma, niklja, formaldehida, peru balzama in Quaterniuma-15, ni mogoče šteti za normalno nevarnost, saj je pri tožnici zaradi posledic vplivov iz delovnega okolja v zvezi z opravljanjem delovnega procesa pri toženi stranki, prišlo do poklicne bolezni, kar je bilo ugotovljeno tudi v postopku za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, v katerem je bila tožnica z dokončno odločbo ZPIZ Slovenije z dne 11. 4. 2006 zaradi posledic poklicne bolezni razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od dne 5. 9. 2005 dalje, priznana pa ji je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto, na katerem ne bo prihajala v stik z navedenimi alergeni, na katere je občutljiva. Delo, ki ga je opravljala tožnica, torej glede na obstoj in vpliv kemičnih substanc, s katerimi je prihaja v stik pri opravljanju tega dela, predstavlja nevarno dejavnost. Za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te dejavnosti, in zanjo v skladu s 150. členom OZ odgovarja tožena stranka, ki se s tako dejavnostjo ukvarja.

Skladno z 149. členom OZ se namreč za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Po določbi 1. odstavka 153. člena OZ je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari, in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti ali, če skladno z 2. odstavkom 153. člena OZ dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Pri objektivni odgovornosti, kjer torej povzročitelj škode odgovarja za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, mora oškodovanec tako dokazati le, da je utrpel pravno priznano škodo in to, da gre za nevarno stvar ali nevarno dejavnost. Vzročna zveza med nastalo škodo in nevarno dejavnostjo oziroma nevarno stvarjo pa se domneva in je imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, dolžan dokazati, da le-ta ne obstaja. Zato se v primeru objektivne odgovornosti ne ugotavlja obstoja štirih elementov civilnega delikta kot pri krivdni odgovornosti (nastanek škode, protipravno ravnanje, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem - obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje, in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde). Sodišče prve stopnje je ugotovilo tako obstoj škode kot nevarne dejavnosti, tožena stranka pa ni dokazala, da je tožnici škoda nastala brez dejavnikov na njeni strani, zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnino v višini 6.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 12.000,00 EUR. Pri tem je nastalo škodo ugotavljalo tako na podlagi že omenjenega izvedenskega mnenja, kakor na podlagi tožničine izpovedi.

Kriterije za določitev odškodnine opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedeni določbi OZ načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije odškodnine zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin (ter strahu), ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti. Vendar mora sodišče upoštevati tudi drugo načelo, po katerem mora upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter to, da pri tem ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom tako, da upošteva objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v primerih podobnih nepremoženjskih škod. Le na ta način določena odškodnina je pravična tako z vidika konkretnega oškodovanca kot z vidika drugih oškodovancev ter je odraz ustavnih načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 69/2004, 69/2004, 68/2006 - v nadaljevanju: URS).

Glede prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo 6.000,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek do 8.345,85 EUR je sodišče zavrnilo. Pri tem je sledilo ugotovitvam sodne izvedenke ter tožničini izpovedi, da je tožnica v daljšem časovnem obdobju prejemala terapijo v obliki mazil in injekcij ter jemala tablete. Pogosto je obiskovala zdravnika, hodila na preglede in testiranja, kar vse predstavlja nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi rahlo srbenje, ki je prisotno pri tožnici, predstavlja nevšečnosti med zdravljenjem. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožnica vsakič ob poslabšanju (vsaj 10-krat) najprej trpela 3-4 dni močne bolečine, nato pa še 7 dni bolečine lažje stopnje, kot je pojasnila sodna izvedenka. Pritožbene navedbe, da tožnici ni mogoče priznati odškodnine zaradi telesnih bolečin, so zato neutemeljene. Tožena stranka na izvedensko mnenje v tem delu (4. in 5. točka) v postopku pred sodišče prve stopnje tudi ni imela pripomb. Upoštevajoč vse navedeno je prisojena odškodnina primerna, saj je odmerjena ob upoštevanju trajanja in stopnje fizičnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter v skladu z višino odškodnin, prisojenih v podobnih primerih.

Sodišče prve stopnje je tožnici za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo odškodnino v znesku 12.000,00 EUR. Stališče tožene stranke, da tožnica do odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upravičena, ker pri njej ni prišlo do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je zmotno. Praviloma mora biti ta oblika škode res trajne narave, vendar pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v zadevah opr. št. II Ips 558/95 in II Ips 205/2003 (tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi opr. št. II Cp 4591/2008) zavzelo stališče, da se denarna odškodnina zaradi le začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti izjemoma lahko prisodi, in sicer takrat kadar je zmanjšanje življenjskih aktivnosti močnejše intenzivnosti ali daljšega trajanja ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Po stališču pritožbenega sodišča so v konkretnem primeru, zlasti glede na trajanje zmanjšanja življenjskih aktivnosti in ob posebnih okoliščinah, ki so podane zaradi alergije kot kronične bolezni, podani pogoji za izjemno prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Vendar pa tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova odmerilo previsoko. Tožnica je namreč izpovedala, da je morala omejiti igranje košarke in kolesarjenje, poleg tega pa je ovirana pri opravljanju vsakodnevnih opravil in gospodinjskih poslov. Namen odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je zadoščenje, ki naj omili vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, katerih zaradi prizadetosti na telesnem ali duševnem področju ne more več opravljati ali pa jih opravlja s povečanimi napori in zaradi tega trpi. Glede na doživljanje poklicne bolezni, kot jo je na zaslišanju opisala tožnica, in upoštevaje, da do zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne bo prišlo, če ne bo v stiku z alergenimi snovmi, je primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 6.000,00 EUR.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 1/a. točki izreka spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek nad zneskom 12.000,00 EUR (torej za znesek 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega paricijskega roka po tej sodbi) zavrne, ter odločitev stroških postopka (2. točka izreka) spremenilo tako, da se na novo glasi tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 447,57 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila. V preostalem, to je v 1/a. točki izreka do višine prisojenega zneska 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega paricijskega roka po tej sodbi, pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pri tem pritožbeno sodišče upoštevaje 359. člen ZPP, ki določa, da sodišče druge stopnje ne sme odločiti v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, ni poseglo v odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo, da tečejo zakonske zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka po tej sodbi dalje. Z odločitvijo, da zakonske zamudne obresti tečejo od izdaje sodbe dalje tako, kot je to s tožbenim zahtevkom vtoževala tožnica, bi pritožbeno sodišče odločilo v škodo tožene stranke, ki se pritožuje. V skladu s 165. členom OZ sicer šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode, vendar je to določbo mogoče uporabiti le skupaj z določbo o dolžniški zamudi. Dolžnik po 1. odstavku 299. člena OZ pride v zamudo tedaj, ko obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik zahteva od njega, naj izpolni obveznost (2. odstavek 299. člena OZ).

Zaradi spremenjenega uspeha v pravdi (tožnica je uspela z 58 % tožbenega zahtevka) je bilo potrebno na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Skladno s 154. členom ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Sodišče o stroških postopka odloča le na zahtevo stranke (1. odstavek 163. člena ZPP). Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje stroškov ni priglasila – niti stroškov za sodno takso za tožbo in za izvedenino, o čemer je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, zato o njenih stroških ni mogoče odločiti. Toženi stranki pa je pritožbeno sodišče po določbah Odvetniške tarife (Ur. RS, št. 67/2003 - v nadaljevanju: OT), ki se uporablja na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št.67/2008 - v nadaljevanju: ZOdvT), le-ta pa na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 35/2009 – v nadaljevanju: ZOdv-C), priznalo naslednje stroške: za odgovor na tožbo 600 točk, za 1. narok za glavno obravnavo 600 točk z urnino 50 točk, za 2. narok za glavno obravnavo 300 točk, za 3. narok za glavno obravnavo 300 točk, skupaj 1850 točk. Poleg tega še 30 točk za materialne stroške in 20 % za DDV (370 točk), torej skupaj 2250 točk, kar znaša 1.032,75 EUR. V stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče priznalo še sodno takso za odgovor na tožbo v znesku 104,32 EUR, tako da skupni stroški tožene stranke znašajo 1.137,07 EUR. Višje priglašenih stroškov (končno poročilo stranki) pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo, saj so že zajeti v drugih stroških. Ker je uspeh tožene stranke pravdi 42 %, gre v breme tožnice od skupnega zneska priznanih stroškov znesek 447,57 EUR.

Uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku znaša 33,33 %, in sicer glede na uspeh v višini 6.000,00 EUR od izpodbijanega dela sodbe v znesku 18.000,00 EUR. Glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe pripada toženi stranki za pritožbo 750 točk, ter 20 % DDV (150 točk) in za materialne stroške 15 točk, skupaj torej 915 točk, kar znaša 419,99 EUR, ter 360 EUR za sodno takso, skupaj torej 779,99 EUR. Ob upoštevanju uspeha v pritožbenem postopku je tožena stranka upravičena do povrnitve 259,97 EUR stroškov pritožbenega postopka.