Jedro

Bistvo razloga iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je neobveščanje delodajalca o vzroku za petdnevno ali daljšo odsotnost. Delavec je namreč dolžan delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti (36. člen ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi (I. točka izreka). Razsodilo je, da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo 1. 6. 2019, temveč je trajalo do 31. 12. 2019, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa mu je toženec dolžan priznati vse pravice, ki mu gredo po pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 12. 2018 (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku za čas od 1. 6. 2019 do 31. 12. 2019 obračuna bruto nadomestilo mesečne plače v višini 880,00 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke ter mu izplača pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, kot tudi druge prejemke, ki mu gredo po pogodbi o zaposlitvi (III. točka izreka). V IV. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo denarnega povračila v višini 4.708,35 EUR, zavrnilo. Tožencu je naložilo, da tožniku v 15. dneh povrne stroške postopka v znesku 1.1550,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Sodišče prve stopnje je kršilo njegovo pravico do izjave, ker ga ni zaslišalo, pri čemer ni preverilo, da se narokov ni mogel udeležiti zaradi zdravstvenih težav. Napačno je presodilo, da odpoved pogodbe zaposlitvi ni ustrezno obrazložena, saj je iz nje mogoče razbrati, da predstavlja odpovedni razlog tožnikov neopravičen izostanek z dela od 1. 6. 2019 dalje. Postopek izredne odpovedi je bil zakonit, saj je bil tožnik 13. 6. 2019 pravilno vabljen na zagovor na njegov naslov iz pogodbe o zaposlitvi. Ker je brez obvestila in odobritve odšel na dopust, je bil do 13. 6. 2019, ko se je tožencu prvič javil, več kot pet dni neupravičeno odstoten z dela. To potrjuje toženčev SMS poziv k vračilu orodja, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Napačno je ugotovilo, da je tožnik od 1. 6. 2019 do 10. 6. 2019 upravičeno koristil letni dopust, od 11. 6. 2019 dalje pa bil upravičeno bolniško odsoten, saj ni predložil nobenih zdravniških izvidov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v obeh primerih s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Pritožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave, s katerim toženec smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je neutemeljen. Zaslišanje strank ni namenjeno njihovemu izjavljanju, ampak dokazovanju spornih dejstev, pri čemer sme sodišče skladno z drugim odstavkom 258. člena ZPP v postopku zaslišati samo eno stranko, če se druga ne odzove sodnemu vabilu, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Iz podatkov spisa in razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje toženca pravilno vabilo na osem narokov za glavno obravnavo, da bi ga zaslišalo. Pravilno je štelo, da toženec svojega izostanka z naroka 13. 12. 2023 ni prepričljivo opravičil, zato je glavno obravnavo utemeljeno zaključilo brez njegovega zaslišanja.

6. Ker toženec ni predložil potrdila, ki bi izkazoval opravičljiv razlog za njegov izostanek z naroka, niso bili izpolnjeni pogoji za ponovno preložitev naroka, sodišče prve stopnje pa dejanskega razloga za njegovo nenavzočnost ni bilo dolžno posebej preiskovati. Preložitev naroka predstavlja izjemo, ki jo je potrebno razlagati ozko in pri tem upoštevati tudi skrbnost ravnanja stranke same. Glede na to, da se toženec ni odzval sodišču prve stopnje, ko ga je pozivalo, naj sporoči zanj ustrezni termin in kraj za zaslišanje, svoje izostanke pa je vedno opravičil tik pred narokom, neutemeljeno uveljavlja, da mu je bila kršena pravica do zaslišanja.

7. Tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2019 pri tožencu zaposlen na delovnem mestu ključavničar‑obdelovalec kovin. Toženec mu je zaradi neupravičene odsotnosti dela od 1. 6. 2019 dalje, s tem dnem na podlagi 4. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

8. Ugotovitev sodišča prve stopnje o pomanjkljivi obrazložitvi izredne odpovedi je pravilna, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa neutemeljeno. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da kratka utemeljitev, da je tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, tj. 1. 6. 2019, ker se do njene vročitve ni vrnil na delo, ne ustreza standardu obrazloženosti. Niti utemeljitev, da so tožniku dokazane hude kršitve iz delovnega razmerja in da ob upoštevanju vseh okoliščin z njim ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, vsebinsko ne opredeljuje očitanega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

9. Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR‑1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem ne zadostuje golo sklicevanje na pravno podlago odpovednega razloga, ampak je potrebno navesti okoliščine ravnanja delavca, zaradi katerih mu delodajalec odpoveduje pogodbo o zaposlitvi in ki izkazujejo obstoj odpovednega razloga. Delodajalec teh pomanjkljivosti ne more sanirati z navedbami v sodnem postopku.

10. Odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je podan, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Kršitev pri tem odpovednem razlogu ni podana zgolj z neupravičeno odsotnostjo z dela, ki lahko sicer predstavlja naklepno ali hudo malomarno kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in s tem odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Bistvo razloga iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je neobveščanje delodajalca o vzroku za petdnevno ali daljšo odsotnost. Delavec je namreč dolžan delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti (36. člen ZDR-1).

11. Na podlagi skope obrazložitve obravnavane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, iz katere je razbrati le, da naj bi bil tožnik neupravičeno odsoten z dela od 1. 6. 2019 dalje, ni mogoče presojati utemeljenosti odpovednega razloga niti po 2. niti po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izredna odpoved ni časovno opredeljena, saj brez datuma ni razvidno kdaj je bila podana ali vročena, zato ni mogoče ugotoviti, koliko časa naj bi bil tožnik neupravičeno odsoten z dela. Očitek o neupravičeni opustitvi obvestila o razlogih za odsotnost v odpovedi ni naveden, zato očitek o kršitvi iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni konkretiziran. Prav tako se brez dejanskih okoliščin ne more opraviti niti vsebinska presoja razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi z vidika hujše naklepne kršitve delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 12. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz formalnih razlogov, se ni bilo dolžno še vsebinsko opredeljevati do njene utemeljenosti. Pritožbene navedbe glede pravilnega vabljenja na zagovor, SMS obveščanja, tožnikovega koriščenja dopusta ter bolniške odsotnosti, zato niso relevantne za odločitev, posledično pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja.

13. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).