Jedro

Pri ugotavljanju višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je odločilna oškodovančeva zavest, da je njegova življenjska aktivnost zmanjšana in da zaradi tega trpi duševne bolečine. Pri odmeri te odškodnine je treba upoštevati tudi čas čakanja na to odškodnino.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti plačati še 2.500,00 EUR (poleg že prisojene odškodnine v znesku 1.500,00 EUR, skupaj torej 4.000,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od tega zneska od 1.1.2002 do 27.6.2003 po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti, ki so znižane za temeljno obrestno mero zamudnih obresti, od 28.6.2003 do plačila pa po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti, ter mu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.273,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 228,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od tega zneska od 1.1.2002 do 27.6.2003 po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti, ki so znižane za temeljno obrestno mero zamudnih obresti, od 28.6.2003 do plačila pa po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti. Kar je tožnik zahteval več, to je 8.515,02 EUR s pripadki, je zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških pravdnega postopka se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe. Povzema potek tega pravdnega postopka ter glede odločitve o nepremoženjski škodi navaja, da je sodišče ne glede na dokaze o obstoju duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti in bistvenega povečanja življenjskih naporov, tožniku dosodilo simbolično odškodnino, čeprav bi mu moralo dosoditi celotno odškodnino iz tega naslova v znesku 8.515,02 EUR. To trditev tožeča stranka temelji na medicinski dokumentaciji, ugotovitvah sodnega izvedenca medicinske stroke prim. dr. A. K. ter na trditvah pripravljalne vloge, ki je bila vložena 8.5.1992. Pritožba poudarja, da gre za hudo telesno poškodbo s trajnimi in nikoli popravljivimi posledicami, ki imajo trajni vpliv na funkcioniranje tožnika tako pri delu, kot tudi v domačem okolju. Samo v kolikor se upošteva dejstvo, da je tožnikova noga skrajšana za 3 cm in da je nastala ukrivljenost goleni z obilno količino kostnega zarastka, je gotovo, da tožnik zaradi tega močno šepa. Če kdo močno šepa, ni potrebno posebej dokazovati, da je močno hendikepiran pri vsakdanjem življenju, kot tudi ob delu. Čeprav tožnik ni bil zaslišan, da bi izpovedal, kakšne duševne bolečine trpi zaradi teh trajnih posledic, to ne pomeni, da ne bi sodišče lahko po prostem preudarku (glede na trpljenje vsakega povprečnega človeka, ki ima tovrstne trajne posledice) ugotovilo, da tožnik trpi srednje hude duševne bolečine. Pri odmeri višine odškodnine bi sodišče vsekakor moralo upoštevati tudi čas, v katerem tožnik čaka na pravično denarno satisfakcijo iz tega naslova. Ob tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da bo tožnik trpel trajne posledice poškodbe še dolgo časa in da se bodo posledice še stopnjevale. Glede stroškov pravdnega postopka tožnik navaja, da je imel ogromne stroške v tem postopku ter da je uspel s svojim tožbenim zahtevkom po pravnem temelju 100 %, po višini pa 50 %, zato bi mu moralo prvostopenjsko sodišče priznati vsaj 75 % vseh stroškov, ki jih je imel v postopku oziroma še več ob pričakovanem bistvenem zvišanju odškodnine.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik s pritožbo zahteva presojo odločitve sodišča prve stopnje, ki mu je za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo denarno odškodnino 1.500,00 EUR. Po ugotovitvi prvostopnega sodišča je tožnik do navedene denarne odškodnine upravičen, ker je bil poškodovan v prometni nezgodi dne 24.10.1987, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Odločitev o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka tožeče stranke pa sodišče prve stopnje utemeljuje s tem, da je takšno višino pravične denarne odškodnine za še sporno postavko odškodnine ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca dr. A. K. z dne 17.4.1992 ter na podlagi tožnikovih navedb, ki pa so razmeroma skromne in iz njih ni razvidno, v čem je zaradi skrajšave desne noge in posledično šepanja pri delu in v vsakdanjem življenju prikrajšan. Presojo višine denarne odškodnine je sodišče prve stopnje oprlo na določilo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ker je predhodno razčistilo, da je za sojenje potrebno uporabiti slovensko materialno pravo, upoštevaje dejstvo, da gre za spor z mednarodnim elementom. Iz navedenega določila ZOR kot temeljno načelo pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo izhaja načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. Sodišče prve stopnje je materialno pravo delno zmotno ugotovilo. Pritrditi je treba razlogom sodbe, da je pri ugotavljanju višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odločilna oškodovančeva zavest, da je njegova življenjska aktivnost zmanjšana in da zaradi tega trpi duševne bolečine. Trditev o subjektivnem doživljanju oškodovanca in izvedenih dokazov (zaslišanje stranke) ne more nadomestiti izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, na katerega se v pretežnem delu v konkretni zadevi sklicuje pritožnik, ki v postopku ni bil zaslišan, kajti kljub večkratnemu vabljenju na zaslišanje v RS iz tujine ni prišel. Pritožba se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na opravičljivost takšnega ravnanja, češ da se zoper tožnika vodi v RS postopek za hudo kaznivo dejanje in je razpisana tiralica. Trditvena podlaga tožeče stranke, v kolikšni meri duševno trpi zaradi posledic prometne nezgode, pa je tako skromna, da ne opravičuje prisojo odškodnine v celotnem znesku, kot ga tožnik zahteva. Vendar pa primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih kaže, da je treba tudi upoštevaje skromne trditve tožnika o njegovem subjektivnem doživljanju, njegovemu tožbenemu zahtevku deloma ugoditi tudi nad prisojenim zneskom. Poleg navedenega je upoštevna tudi v pritožbi izpostavljena trditev, da je treba upoštevati pri odmeri odškodnine tožniku tudi čas čakanja na to odškodnino. Ta okoliščina je bila pri tožniku doslej že upoštevana pri odmeri zadoščenja za strah, iz enakih razlogov pa mu gre tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, posebej upoštevaje dejstvo, da je za presojo te odškodnine bil postopek še dolgotrajnejši. Ker sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo vseh navedenih okoliščin, je sodišče druge stopnje ocenilo, da znaša primerna odškodnina za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4.000,00 EUR in je torej za nadaljnjih 2.500,00 EUR zvišalo odškodnino, medtem ko je v ostalem pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (4. točka 358. člena in 353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Pritožba je deloma utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Odločitev, naj vsaka stranka krije svoje stroške postopka, se opira na določilo 2. odstavka 154. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča pa je potrebno upoštevati vse okoliščine primera, med ostalim tudi, da so dalj časa trajajoč postopek in v zvezi s tem višji stroški postopka posledica ugovorov tožene stranke, ki so se nanašali na temelj odškodninskega zahtevka. Zato je prav, da se pri končnem uspehu primerno upošteva, da je tožnik uspel v postopku dokazati temelj odškodninske terjatve (100 %), deloma pa tudi višino denarne odškodnine (60 %), tako da znaša v celoti uspeh tožeče stranke 80 %, upoštevaje tudi uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku. Od odmerjenih stroškov postopka tožeči stranki v znesku 5.729,37 EUR in toženi stranki v znesku 6.552,45 EUR, je po pobotanju pravdnih stroškov glede na uspeh postopka tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki še 3.273,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom. Odmera stroškov je razvidna iz spisa, pri čemer so bile upoštevane določbe odvetniške in taksne tarife.

Tožnikov uspeh s pritožbo je bil približno 30 %. Pritožbeno sodišče mu je zato od odmerjenih stroškov (762 odvetniških točk) priznalo 104,90 EUR pritožbenih stroškov kot sorazmeren del glede na uspeh v pritožbi.