Jedro

Izdajo sklepa o popravku sodbe po prvem odstavku 365. člena ZKP časovno ni omejena z nobenim rokom, kar pomeni, da se sklep lahko izda tudi potem, ko je sodba že postala pravnomočna.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je T. U. spoznalo za krivo kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in ji izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dve leti in ji v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zagovornika obsojenke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenki v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zagovornik obsojenke je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagal naj izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je sodišče obsojenko spoznalo za krivo kaznivega dejanja po prvem odstavku 256. člena KZ, v obrazložitvi sodbe pa se sklicuje na drug, kasneje uveljavljen zakon, in sicer na 251. člen KZ-1. S tem je po mnenju vložnika podana tudi kršitev kazenskega zakona, saj je sodišče pri odmeri kazenske sankcije uporabilo zakon, ki v času storitve kaznivega dejanja še ni bil v veljavi. Vložnik ne sprejema stališča sodišča druge stopnje, ki je sklicevanje na KZ-1 v obrazložitvi sankcije sodbe sodišča prve stopnje štelo kot pisno pomoto pri pisanju sodbe in ne kot bistveno kršitev določb postopka, niti kot kršitev kazenskega zakona in vztraja pri svojem stališču, da gre za uporabo zakona, ki v času storitve kaznivega dejanja ni veljal, hkrati pa tudi zatrjuje, da sodišče prve stopnje s sklepom II K 24265/2011 z dne 8. 12. 2015 kršitev ni odpravilo, saj ne bi samo smelo sanirati svoje napake in posegati v že razsojeno zadevo oziroma pravnomočno sodbo.

3. Vrhovna državna tožilka se v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ne strinja s stališčem, da sodišče prve stopnje ne bi smelo s popravnim sklepom popraviti v obrazložitvi napačno navedenega člena. Meni, da sodišče s popravnim sklepom ni poseglo v izrek sodbe, ampak je le popravilo v obrazložitvi naveden člen, da je enak kot člen v izreku in gre torej za popravek očitne pomote. Takšna pomotna označba ne predstavlja kršitve, ki bi lahko kakorkoli vplivala na zakonitost sodbe in jo je mogoče odpraviti vselej v skladu z določbo prvega odstavka 365. člena ZKP s popravnim sklepom. Vrhovna državna tožilka ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izdalo popravni sklep res po prejemu sodbe pritožbenega sodišča, vendar pa ugotavlja, da izdaja sklepa o popravku časovno ni omejena z nobenim rokom in je dopustna tudi po pravnomočnosti sodbe. Vrhovna državna tožilka še opozarja na stališče pritožbenega sodišča v točki 5 obrazložitve sodbe, in sicer, da gre le za pisno pomoto, ter zaključuje, da zatrjevana kršitev ni podana in predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

4. Sodba Višjega sodišča v Mariboru v tej zadevi je bila prejeta na Okrajnem sodišču v Mariboru dne 30. 11. 2015, takrat je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna. Okrajno sodišče v Mariboru je dne 8. 12. 2015 izdalo sklep, s katerim je izreklo, da se v 18. točki obrazložitve sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru II K 24265/2011 z dne 23. 4. 2015 nadomesti številka „251“ z „256“ in oznaka „KZ-1“ s „KZ“, v obrazložitvi sklepa pa navedlo, da je prišlo pri izdelavi pisnega odpravka sodbe v 18. točki obrazložitve do očitne pisne pomote, tako da je bil v njej očitno pomotoma naveden 251. člen Kazenskega zakonika (KZ-1), namesto pravilno 256. člen Kazenskega zakonika (KZ).

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno šteli, da je prišlo pri zapisu člena kaznivega dejanja v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje do očitne pisne pomote, kakršno po določbi prvega odstavka 365. člena ZKP na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti s posebnim sklepom popravi predsednik senata. Opisana formalna napaka v pisnem odpravku sodbe, tako kot je pravilno to ugotovilo že pritožbeno sodišče, tudi sicer ni prestavljala kršitve določb kazenskega postopka ali kazenskega zakona, čeprav pri pritožbenem preizkusu še ni bila odpravljena, saj je iz vsebine in obrazložitve prvostopne sodbe razvidno, da je bila odločitev o krivdoreku kot o izreku kazenske sankcije sprejeta v skladu s pravilno navedenimi določbami kazenskega zakonika v izreku sodbe sodišča prve stopnje.

6. Izdaja sklepa o popravku po prvem odstavku 365. člena ZKP časovno ni omejena z nobenim rokom, kar pomeni, da se sklep lahko izda tudi potem, ko je sodba že postala pravnomočna. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da v obrazložitvi pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje ni več pomote, ki jo vložnik šteje za kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona, zato uveljavljani kršitvi nista podani in zahteva ni utemeljena. V skladu z določbo 425. člena ZKP je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zato zavrnilo, obsojenki pa ob upoštevanju njenih premoženjskih razmer ter zapletenosti postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi Tarifne številke 7111 v zvezi s 7152 in 71113 določilo 200,00 EUR sodne takse.