Jedro

Grožnja, izrečena z namenom preprečitve uradnega dejanja, se lahko nanaša na neposredno uporabo sile ali na grožnjo z uporabo sile, ki bo sledila takoj, ko bo storilec imel to možnost, seveda pa v takem časovnem obdobju, da je moč zaključiti, da je v neposredni zvezi z opravo uradnega dejanja.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje prekršena določba prvega odstavka 302. člena KZ na način iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Grosupljem sta bila obdolžena M.S. in Z.S. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po prvem odstavku 302. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ. Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi, v katerih sta jima bili določeni kazni vsakemu po pet mesecev zapora ter preizkusni dobi dve leti. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornikov obdolženega Z.S. ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je Z.S. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obtožbe oprostilo ter s stroški kazenskega postopka v tem delu obremenilo proračun.

Zoper navedeno sodbo višjega sodišča je vložil vrhovni državni tožilec mag. A.F. zahtevo za varstvo zakonitosti in sicer iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona v zvezi s vprašanjem, ali je dejanje, zaradi katerega se je storilec preganjal kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po prvem odstavku 302. člena KZ. Vrhovnemu sodišču predlaga da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi, da je pritožbeno sodišče kršilo zakon.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Dejanske ugotovitve v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem so naslednje:- policista U.G. in J.T. sta uradni osebi- kritičnega dne sta nameravala opraviti uradno dejanje- obdolžena M.S. in Z.S. sta preprečila navedenima uradnima osebama uradno dejanje; - Z.S. je policistu J.T. zagrozil, da ga bo poiskal doma in ga ustrelil (M. pa je policistu U.G. rekel da ga bo ustrelil s Kalašnikom) - v posledici grožnje sta imenovana policista od nadaljnjega uradnega postopanja v smeri vročitve plačilnega naloga M.S. za storjena prometna prekrška odstopila.

Med tem ko je sodišče prve stopnje oba obdolženca spoznalo za kriva je kot rečeno pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornika obdolženega Z.S. in tega obdolženca obtožbe oprostilo ker je zaključilo, da iz grožnje, ki jo je izrekel ne izhaja uporaba takojšnje oziroma direktne sile temveč neka bodoča časovno nedefinirana sila zoper uradno osebo.

S takšnim stališčem pa se ne strinja vrhovni državni tožilec in v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se neposrednost grožnje, na katero se sklicuje sodišče, nanaša na samo uradno osebo, ki ji mora biti grožnja neposredno predstavljena in na okoliščino, da grozi obdolženec, ki je pripravljen grožnjo tudi neposredno uresničiti. Sodišče druge stopnje bi tako moralo šteti, da je bila grožnja o neposredni uporabi sile izvršena in dokončana že tedaj, ko sta se oba policista seznanila z grožnjo obeh storilcev, da bosta neposredno napadla njuno življenje s strelnim orožjem, pri čemer pa ni vsebinske razlike med "neposrednostjo" strelov s Kalašnikom (za tovrstno grožnjo ni bila izrečena oprostilna sodba) in streli z drugim orožjem od istih obdolžencev (na domu). Že po sami definiciji pojem grožnje predvideva nastanek dogodka kot posledice neuresničene grožnje, ki je dokončana že ob seznanitvi z grožnjo, pri čemer pa mora biti grožnja objektivno sposobna, da odvrne uradno osebo od nadaljnjega postopanja.

Kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi v skladu s prvim odstavkom 302. člena KZ stori kdor s silo ali z resno grožnjo, da bo neposredno uporabil silo, prepreči uradni osebi uradno dejanje, ki ga je nameravala opraviti v okviru svojih pravic, ali jo na enak način prisili, da opravi uradno dejanje. Namen inkriminacije tega dejanja ni zaščita institucije kot celote temveč je predmet zaščite nemoteno opravljanje uradnega dejanja, jasno pa je da je s tem posredno zaščitena tudi uradna oseba. Za izvršitev kaznivega dejanja se torej zahteva da je uradna oseba začela ali da je nameravala opraviti uradno dejanje, pa ji je storilec to z nasilnim ravnanjem (s silo ali grožnjo z neposredno uporabo sile) preprečil oziroma poskusil preprečiti. Sila in grožnja morata biti torej uporabljeni s točno določenim ciljem to je preprečiti uradni osebi uradno dejanje, ali jo na enak način prisiliti da določeno uradno dejanje opravi.

V konkretni zadevi je potrebno odgovoriti na vprašanje kaj pomeni zakonsko besedilo "grožnja, da bo neposredno uporabil silo". Za izvršitev kaznivega dejanja torej ne zadošča kakršnakoli grožnja z navajanjem določenih neugodnosti, ki bi lahko doletele žrtev, temveč gre za kvalificirano grožnjo z neposredno uporabo fizične sile zoper uradno osebo ali drugo osebo, ki sodeluje pri opravljanju uradnega dejanja (strokovnjak, pomočniki, priče itd.), če ta (uradna oseba) ne bo ravnala tako, kot od nje zahteva storilec (da ne bo opravila določenega uradnega dejanja ali da ga bo opravila po storilčevi želji). Grožnja mora biti resna, to se pravi takšna da je zmožna vplivati na voljo žrtve, pri čemer ni potrebno ali jo je storilec tudi dejansko nameraval uresničiti. Dejanje je dokončano, ko storilec s svojo grožnjo da bo neposredno uporabil silo prepreči uradni osebi uradno dejanje. Za storitev kaznivega dejanja ni pomembno, ali je storilec grozil žrtvi s pištolo v roki ali ji je zagrozil, da jo bo še istega dne poiskal na domu in ubil saj ima namreč v obeh primerih v zavesti naklep do preprečitve uradnega dejanja uradni osebi kakor tudi vzročno zvezo med grožnjo in ravnanjem žrtve (torej da z grožnjo vpliva na izvršitev oziroma neizvršitev uradnega dejanja). Drugače povedano grožnja (z uporabo sile proti uradni osebi ali komu tretjemu), ki je izrečena z namenom preprečitve uradnega dejanja se torej lahko nanaša na neposredno (pretečo) uporabo sile ali na grožnjo z uporabo sile, ki bo sledila takoj, ko bo storilec imel to možnost, seveda pa v takem časovnem obdobju, da je moč zaključiti, da je v neposredni zvezi z opravo uradnega dejanja. Drugačna besedna razlaga zakonskega teksta "grožnjo, da bo neposredno uporabil silo" kot to da gre za kvalificirano grožnjo z uporabo sile zaradi vplivanja na uradno osebo v zvezi z opravljanjem uradnega dejanja, bi bila namreč preozka, predvsem pa nenamenska, saj bi bila v nasprotju z namenom, ki ga ima to pravno določilo, to je kot je bilo že povedano, zaščititi nemoteno delo uradnih oseb (pred kot je to v obravnavanem primeru v vplivanjem storilca z grožnjo na svobodno voljo uradne osebe).

Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in ugotovilo, da je bil z odločbo pritožbenega sodišča kršen zakon v korist obdolženega Z.S. (drugi odstavek 426. ZKP).