23. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 7. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Višjega sodišča v Ljubljani št. PRpv 1752/2005 z dne 7. 10. 2005 v zvezi z odločbo Okrajnega sodišča v Kočevju št. PRs 239/04-22 z dne 9. 9. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno odločbo o prekršku je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po sedmem odstavku 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter naloženo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo o prekršku organa prve stopnje.

2.Pritožnik v tipizirani ustavni pritožbi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in uporabo prava. Po mnenju pritožnika je rok za pritožbo zoper odločbo Okrajnega sodišča neprimeren, zaradi česar naj bi bila kršena 14. in 22. člen Ustave. Zatrjuje, da je sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja neustavna in nezakonita, ker naj bi temeljila na protiustavnem 202. členu Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. – ZP). Z odločbo o prekršku naj bi mu odvzeli znanje vožnje, ki je neodtujljiva pravica. Policisti naj bi ga nepooblaščeno zasledovali in vznemirjali, zaradi česar uveljavlja kršitev 35. člena Ustave. Z navedbo, da niso bili upoštevani razbremenilni dokazi ter da policisti nastopajo v vlogi prič, zatrjuje kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alineje 29. člena Ustave ter kršitev pravice do poštenega sojenja iz 22. in 23. člena Ustave. Navaja, da elektronski alkotest ni merilna naprava, temveč zgolj indikator. Meni, da je bil obravnavan drugače kot drugi in se pri tem sklicuje na odločbo Sodnika za prekrške Ptuj št. P-796/02 z dne 21. 11. 2003 in uzakonjeno abolicijo. Zatrjuje tudi kršitev pravic iz 24. in 26. člena Ustave.

B.

3.Pritožnikove trditve, povezane s postopkom o prekrških, se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in na uporabo prava. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče ni preizkušalo tistih procesnih kršitev, ki jih je, kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjskega sodišča, pritožnik uveljavljal v pritožbi zoper prvostopno odločbo in bi morebiti lahko bile ustavnopravno relevantne, vendar jih pritožnik v ustavni pritožbi ne zatrjuje.

4.Pritožnik navaja, da je izrečena stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja neustavna. V zvezi s tem se Ustavno sodišče sklicuje na svojo odločbo št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 39/2000 in OdlUS IX, 58), v kateri je ugotovilo, da izpodbijane določbe ZVCP, ki določajo to sankcijo in omogočajo njeno izrekanje v postopku o prekršku, niso v neskladju z Ustavo.

5.Ustava v 29. členu določa temeljne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Iz izpodbijanih odločb izhaja, da je bil pritožnik v postopku pred Okrajnim sodiščem zaslišan. Pritožnik v ustavni pritožbi ni izkazal, da mu ni bila dana možnost predlagati izvedbe dokazov v njegovo korist ali da se sodišče do predloga ni opredelilo. Navedeno bi bilo relevantno za presojo, ali je podana kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave. Pritožnik le pavšalno navaja, da nastopajo v vlogi priče policisti in da se zato ni mogel braniti. Zato očitno ne gre za kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave in pravice do poštenega postopka (23. člen Ustave).

6.Ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim zagotavlja, da morajo sodišča v enakih primerih odločati enako. Zgolj s predložitvijo odločbe Sodnika za prekrške Ptuj in z očitki glede uzakonjene abolicije pritožnik ne izkaže različnega obravnavanja. Kršitve 22. člena Ustave ne more utemeljiti niti z zgolj pavšalnim zatrjevanjem neprimernosti pritožbenega roka.

7.Pritožnik očitka, da so mu bile z izpodbijanima odločbama kršene pravice iz 14., 24. 26. in 35. člena Ustave, ni utemeljil, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer