Jedro

Že samo občasna uporaba sporne poti bi lahko pomenila posest, vendar le v primeru, da bi tožnikoma uspelo izkazati, da že občasna uporaba poti, glede na naravo zemljišča in način in vsebino njegovega izkoriščanja, zadostuje za doseganje namembnosti parcele.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo tožbeni zahtevek prvega tožnika in druge tožnice, ki se glasi: "Toženec je motil tožnika I. H. in A. H. v posesti zemljišča s parc.št. 2349/1, vpisano v vl.št. 612, k.o. R., in posesti služnostne pravice hoje in vožnje z vsem vozili, kmetijsko in gradbeno mehanizacijo po tri metre široki služnostni poti preko toženčevega zemljišča parc.št. 2349/2 k.o R. in zemljišča 2349/4 k.o. R. za potrebe tožnikove nepremičnine parc.št. 2349/1, vl.št. 612 k.o. R., s tem da je dne 10.3.2003 služnostno pot na zemljišču 2349/2 k.o. R. zbuldožiral in odstranil, preostali del služnostne poti na parc.št. 2349/4 pa nasul s izkopano zemeljsko maso ter tako onemogočil tožnikoma hojo in vožnjo z vsemi vozili, kmetijsko in gradbeno mehanizacijo po obstoječi služnostni poti do nepremičnine tožečih strank parc.št. 2349/1 k.o. R., ter uporabo, izkoriščanje in posest na zemljišču 2349/1, vl.št. 612 k.o. R. Toženec je dolžan v roku 8 dni odstraniti z nepremičnine s parc.št. 2349/4 k.o. R. nasuto zemeljsko maso (zemljino) ter s parcele s št. 2349/2 k.o. R. odstraniti 5 metrov dolg, 1 meter visok in 20 cm širok betonski zid, ki onemogoča uporabo služnostne poti na parc.št. 2349/2 k.o. R. in 2349/4 k.o. R. v širini treh metrov, tako da bo omogočen dostop za hojo in vožnjo z vsemi vozili, kmetijsko in gradbeno mehanizacijo na parcelo tožnikov št. 2349/1 k.o. R. in omogočiti tožnikoma nemoteno uporabo in posest služnostne poti po parceli 2349/2 k.o. R. in parceli 2349/4 k.o R. in nepremičnine parcele št. 2349/1 k.o. R., da ne bo izvršbe. Tožencu se prepoveduje v bodoče posegati s takimi ali podobnimi ravnanji v tožnikovo posest služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili, kmetijsko in gradbeno mehanizacijo po služnostni poti preko zemljišča parc.št. 2349/2 k.o. R. in 2349/4 k.o. R. in v posest na zemljišču parc.št. 2349/1 k.o. R. Toženec je dolžan povrniti tožnikoma nastale pravdne stroške v višini sodne odmere, z zakonskimi zamudnimi obrestmi." V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tretjega tožnika in četrte tožnice, ki se glasi: "Toženi stranki se nalaga, da vrne tožečima strankama posest stvarne pravice služnosti poti po poti, potekajoči ob severnem robu parcel 2345/1, 2345/2, 2345/3, 2348/2 in 2349/2, vse k.o. R. tako, da odstrani del zgrajenega zidu med parcelama 2349/2 in 2349/4 k.o. R. v dolžini 4m, na mestu, kjer poteka dostopna pot na parcelo tožeče stranke in se mu v bodoče prepoveduje vsakršno takšno ali podobno motenje posesti pod pretnjo izreka denarne kazni v znesku 500.000,00 SIT ter se mu nalaga v plačilo stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi." Hkrati je sodišče prve stopnje v 3. točki izreka odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sklep se pritožujejo druga tožnica osebno, prvi tožnik in druga tožnica po pooblaščencu in tretji tožnik in četrta tožnica po pooblaščencu.

Druga tožnica v pritožbi trdi, da je bilo v postopku vseskozi čutiti, da je bila sodnica pristranska. Druga tožnica je namreč morala večkrat posredovati, ker sodnica ni diktirala tisto, kar so priče povedale, nje pa ni pustila do besede. Prvi tožnik in druga tožnica sta med postopkom dokazala, da sta imela sporno služnostno pot v posesti in jo redno koristila, vsako leto večkrat. V obrazložitvi je upoštevana navedba toženca, da odkar je lastnik parcele št. 2349/2 ni videl uporabljati poti, kar pa ne drži. Zaslišan je namreč toženec povedal, da je videl prvega tožnika in drugo tožnico "sprehajati se kdaj pa kdaj" po poti. V sklepu pa niso upoštevane izpovedbe prič A. L. Z., A. G., D. M., M. K., prav tako ni upoštevano pismo zakoncev K. z dne 8.3.2002. Reakcija prvega tožnika, ki je ob buldožiranju poti dne 10.3.2003 poklical policijo in dogajanje slikal, je dokaz, da sta imela s prvim tožnikom pot ves čas v posesti. Toženec do nastalega motenja služnosti ni nasprotoval, obljubil je vpis v zemljiško knjigo, vendar ju je nato izigral. Pri lokacijskem ogledu za gradnjo toženčeve hiše dne 16.5.2002 je bil toženec opozorjen na obstoj služnosti in ji ni nasprotoval. Iz vsega navedenega sledi, da sta prvi tožnik in pritožnica imela vseskozi pot v posesti, saj druge dovozne poti nikoli nista imela in je tudi v naravi ni.

V pritožbi, ki sta jo prvi tožnik in druga tožnica vložila po pooblaščencu, se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navajata, da so razlogi izpodbijanega sklepa v pravnologičnem nasprotju, ko sklep najprej ugotavlja, da iz izpovedb zaslišanih prič, lastnikov sosednjih parcel izhaja, da prvi tožnik in druga tožnica občasno za dostop do njunega zemljišča s parc.št. 2349/1 k.o. R. uporabljata toženčevo parcelo, pri čemer gre za občasno uporabo dostopa, nato pa sodišče zaključi, da tožnika nista posestnika služnosti poti po toženčevem zemljišču. Že začasna uporaba poti pomeni izvrševanje posesti. Poleg tega so razlogi izpodbijanega sklepa, da gre zgolj za začasno uporabo dostopa pravnologično povsem zgrešeni, še posebej zato, ker izvedenih dokazov napadeni sklep ni ocenil vsakega posebej in v skupni povezavi. Izpodbijanemu sklepu manjka dokazna ocena. Izpodbijani sklep pa povsem obide tudi izpovedbe prič A. G., A. L. Z., M. G., M. K. in izpovedi teh prič ne poveže s prepričljivima izpovedbama tožnikov ter z rezultati ogleda, sicer bi bilo ugotovljeno, da sta tožnika služnostno pot uporabljala, s čimer sta izvrševala dejansko oblast nad potjo. Toženec pa je z zbuldožiranjem poti in zgraditvijo zidu onemogočil nadaljnjo uporabo poti in zemljišča tožnikov. Izpodbijani sklep brez realnih osnov izvaja svoje zaključke o uporabi poti le iz izpovedbe M. K., ki na spornem področju ne živi redno, prihaja le trikrat ali štirikrat na leto in ji zaradi tega razmere in način uporabe poti ne morejo biti poznane tako natančno kot zgoraj navedenim pričam, ki stanujejo v bližini, sploh pa ne tako dobro kot tožnikoma, ki sta pot uporabljala do motilnega ravnanja. Slednje kaže na očitno pristranost in favoriziranje toženca. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo pred drugega sodnika.

Tretji tožnik in četrta tožnica pa v pritožbi, ki sta jo vložila po pooblaščencu, izpodbijata 2. in 3. točko izreka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena ZPP. V pritožbi navajata, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da je njuna posest prenehala, ker naj ne bi šest let pred vložitvijo tožbe uporabljala poti, napačna. Posest pravice se izgubi le v primeru, če posestnik preneha izvrševati dejansko nepremičnino drugega. Prenehanje izvrševanja pa ne pomeni, če nekdo nekaj časa svoje pravice ne izvršuje neodvisno od svoje volje. Pritožnika nista nikoli opustila dejanskega izvrševanja uporabe poti, kar so potrdile tudi priče. Bistvo pa je v tem, da je toženec z aktivnim dejanjem - izgradnjo zidu, spremenil obstoječe posestno stanje in onemogočil kakršenkoli prehod do parcele pritožnikov. Dejstvo, da sta pritožnika po sporni poti prišla na dan, ko sta ugotovila, da je toženec zgradil zid, dokazuje, da posesti nista opustila. Posest pravice se ne izgubi, razen v primeru, če bi toženec prepovedal uporabo poti in jo zato ne bi uporabljala določeno dobo ali če bi prišlo do priposestvovanja prostosti. Dokler ima imetnik služnosti poti to pravico, ima tudi posest le te. Dejanska oblast ne pomeni samo aktivnega ravnanja, ampak tudi določeno nespremenjeno stanje. Pritožnika sta pot uporabljala do pred več leti nazaj pogosto, nato pa poredko. Toženec pa je to stanje spremenil z izgradnjo zidu. Pritožbenemu sodišču predlagata, da njuni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlagata, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbe. Ker pa je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo (366. čl. ZPP), pritožbeno sodišče odgovorov ni obravnavalo.

Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbama prvega tožnika in druge tožnice: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okoliščin spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, kajti v sporih zaradi motenja posesti se ugotavlja le ali je bila tožeča stranka pred motenjem posestnik stvari, ali je bila posest res motena, ali je tožena stranka tista, ki je posest motila ter ali je bilo motenje posesti samovoljno in protipravno.

Pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti daje zakon posestniku oziroma soposestniku, glede na zadnje stanje posesti (24. in 33. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ)). Čeravno je vprašanje, kdo je posestnik oziroma soposestnik stvari, odvisno od dejanskega razmerja med stvarjo in domnevnim posestnikom, pa predstavlja odločanje o tem, ali neko dejansko razmerje med pravnim subjektom in stvarjo ustreza pojmu posesti, materialnopravno vprašanje. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbenimi navedbami, da bi lahko že tudi samo občasna uporaba sporne poti pomenila posest, vendar le v primeru, da bi tožnikoma uspelo izkazati, da že občasna uporaba poti, glede na naravo zemljišča in način in vsebino njegovega izkoriščanja, zadostuje za doseganje namembnosti parcele št. 2349/1, vpisane v vl.št. 612, k.o. R. Tožnika sta namreč zatrjevala, da sta ravno za namene te parcele uporabljala sporno pot. Da je že občasna uporaba poti iz prej navedenih razlogov zadoščala za doseganje namembnosti parcele št. 2349/1 pa tožnika med postopkom nista ne zatrjevala ne dokazala, zato je po oceni pritožbenega sodišča pravilna odločitev, da zgolj občasna uporaba sporne poti v obravnavanem primeru ne pomeni posesti, ki bi opravičevala sodno varstvo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, usmerjene v izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje. Nobena od zaslišanih prič, na katere se sklicujeta pritožnika, ni potrdila, da bi slednja sporno pot redno uporabljala za obdelovanje parcele št. 2349/1, in tako imela sporno pot v posesti.

Ker torej prvemu tožniku in drugi tožnici ni uspelo dokazati, da sta imela pred nastalim motenjem sporno pot v posesti, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da nista upravičena do sodnega varstva posesti, pravilna.

K pritožbi tretjega tožnika in četrte tožnice: Tudi pri obravnavanju tožbenega zahtevka tretjega tožnika in četrte tožnice je sodišče prve stopnje izhajalo iz dokaznega bremena, ki je na strani tožeče stranke, saj mora le - ta dokazati svojo zadnjo posest na sporni poti. Na podlagi izvedenih dokazov pa je sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da tožnikoma take posesti ni uspelo dokazati. Nobena od v postopku zaslišanih prič ni potrdila, da bi tretji tožnik in četrta tožnica pred nastalim motenjem sporno pot uporabljala in jo s tem imela v posesti. Poleg tega pa se iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, tožbenih navedb in trditev v pritožbi da razbrati, da sta tretji tožnik in četrta tožnica trdila, da imata posest služnostne pravice vožnje in hoje preko parcele toženca. Zatrjevala sta torej posest pravice, ki pa na podlagi določil SPZ ni več pravno varovana in bi sodišče prve stopnje moralo že iz tega razloga njun tožbeni zahtevek zavrniti. V skladu s 24. členom SPZ je posest dejanska oblast nad stvarjo. SPZ pa nima več določbe o posesti služnosti, kot jo je poznal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) v 3. odst. 70. člena. Tako se izkaže stališče sodišča prve stopnje, da je možno tudi posestno varstvo služnostne pravice, za zgrešeno.

Ker se tako glede na vse zgoraj obrazloženo izkažejo pritožbe za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene pomanjkljivosti postopka, na katere mora po 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Zaradi neuspeha pritožbe bodo morali pritožniki sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka(prvi odstavek 165. člena ZPP in 154. člen ZPP).