Jedro

Tožeča stranka je po vložitvi tožbe prenehala obstajati. Z dnem izbrisa je tožeča stranka prenehala obstajati brez pravnega naslednika in je s tem izgubila sposobnost biti stranka postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 3. 2018, davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 ter Zakona o davčnem potrjevanju računov (v nadaljevanju ZDavPR) za obdobje od 31. 7. 2017 do 31. 3. 2018, dodatno odmerila: DDV od osnove za davek 640.548,73 EUR po stopnji 22 % v znesku 140.920,84 EUR ter pripadajoče obresti, obračunane od poteka roka za plačilo do dneva izdaje, v skupnem znesku 16.802,53 EUR, ob upoštevanju DDV presežkov na knjigovodski kartici tožnika, za davčna obdobja v letu 2017, kot je navedeno na preglednici na strani 2 izreka. Odmerjen in neplačan DDV ter pripadajoče obresti v skupnem znesku 157.723,37 EUR morajo biti plačane v roku 30 dni od vročitve odločbe na davčni podračun kot je naveden (točka I/1 izreka). DDDPO za leto 2017 od davčne osnove 657.753,26 EUR po stopnji 19 % v znesku 124.973,12 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od poteka roka za plačilo dne 3. 5. 2018 do dneva izdaje odločbe 14. 6. 2019, v znesku 9.754,75 EUR. Navedeno obveznost mora tožnik plačati na davčni podračun, kot je naveden (točka I/2 izreka). Obresti od premalo plačanih akontacij DDPO za leto 2018 v skupnem znesku 7.555,73 EUR, obračunane od premalo plačanih mesečnih akontacij DDPO v znesku 10.414,43 EUR od poteka roka za plačilo, kot je navedeno, do dneva izdaje odločbe, na podračun, kot je naveden. Davčno obveznost v skupnem znesku 300.006,97 EUR mora tožnik plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe na navedene račune. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka I/3 izreka). Ugotovi se, da tožnik: izkupičkov ni polagal na svoj bančni račun, ni vodil ali hranil poslovnih knjig in evidenc ali jih ni vodil v redu oz. pravilno, 25. 10. 2018 ni izvršil sklepa DT 0610-268/2018-21 z dne 2. 10. 2018, 26. 2. 2019 ni izvršil sklepa DT 0610-268/2018-29 z dne 6. 2. 2019; za vse dobave blaga v obdobju od 31. 7. 2017 do 13. 3. 2018 ni izdal računov in jih davčno potrdil ter davčnemu organu ni sporočil vseh podatkov o poslovnih prostorih tožnika za namene davčnega potrjevanja računov: identifikacijske oznake stavbe ali dela stavbe, kjer se nahaja poslovni prostor, kakor je določena v registru nepremičnin (številka katastrske občine, številka stavbe in številka dela stavbe) ter naslova poslovnega prostora tožnika (točka II izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali finančni upravi, bremenijo slednjo (točka III izreka) Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV izreka).

2. Iz obrazložitve sledi, da je davčni organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDV za navedeno obdobje ter o ugotovitvah sestavil zapisnik. Davčni organ opisuje način pridobivanja dokumentacij, med drugim 6. 6. 2018 izvedene obširne akcije, v kateri je bila (med drugim) na lokaciji A. v Mariboru opravljena hišna preiskava in zaseženi računalniki in dokumenti, kot tudi na na lokaciji bencinskega servisa (v nadaljevanju BS) v B. Davčni organ opisuje poslovanje tožnika s povezanimi osebami, kot jih navaja. Tožnik je premalo obračunal DDV iz naslova dobave goriv na BS, kot je prikazano v Preglednici 10. Tožniku tudi ni priznal odbitka DDV na podlagi prejetih računov, kot jih navaja. Razvidno je, da bi tožnik v obdobju od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 moral obračunati DDV v skupni višini 140.920,84 EUR. Tožniku se med drugim očita kršitev 33. člena in 87. člena ZDDV-1 in 31. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), petega odstavka 7. člena ZDavPR, 17. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU). Tožnik je v davčnem obračunu izkazal prenizke prihodke iz naslova prodaje goriva na BS B., C. in D., skupaj v višini 622.048,74 EUR. Tožniku tudi ni priznal stroške materiala v vrednosti 17.415,75 EUR ter zaračunane storitve po dveh računih družb E., d.o.o. in F., d.o.o. V zvezi z odhodki med drugim navaja, da storitve po prejetih računih, kot jih navaja, niso bile opravljene. Navaja med drugim 54. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), tretji odstavek 12. člena in 29. člen Zakona o davku od dohodka pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2). Ugotovitev glede dejanskega poslovanja tožnika so razvidne na straneh 33 do 34 obrazložitve.

3. Toženka se z odločitvijo strinja, za kar navaja razloge in zavrne pritožbene navedbe tožnika.

4. Tožnik v tožbi izpodbijana navedeno odločitev zaradi kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Prereka vse navedbe davčnega organa. Sklicuje se na navedbe v postopku. Večkrat je zahteval izločitev inšpektorice. Neutemeljeni so očitki, da naj bi davčnemu organu dal napačne podatke. Vsi podatki glede dosežene realizacije so v realnem času javljeni FURS preko sistema davčnih blagajn. Davčni organ bi tožnika lahko "pravočasno" vključil v sistem DDV. Med drugim navaja, da so delavci FU Maribor 6. 6. 2018 uničili knjigovodstvo tožnika, ko so v poslovnih prostorih na A., Maribor in drugih, izvedli očitno nezakonite hišne preiskave in odvzeli dokumentacijo, v bistvu so odnesli "vse". Dokumenti niso bili niti popisani niti zavarovani, zato ne morejo biti verodostojen dokaz v tem postopku. Dnevni izkupički so položeni na račun E., d.o.o, plačila s karticami pa nakazovana na TRR družbe F., d.o.o. Gorivo na BS B. je v letu 2017 prodajala družba F., d.o.o., konec leta 2017 pa družba G., d.o.o. Tožnik je 1. 9. 2017 zgolj tehnično upravljal z opremo na BS B. Ne drži, da tožnik ni potrjeval računov, niti da je za september 2017 izkazal prenizek obdavčljiv promet na BS C. in D. Tožnik se je pravilno prijavil v sistem za DDV z mesecem avgustom 2017. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi - opomba sodišča), toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

5. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe. Tožbeni ugovori so vsebinsko enaki ugovorom, ki jih je tožnik navajal v pritožbenem postopku in jih je toženka obravnavala v svoji odločbi. Toženka vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni dovoljena.

7. Po določbi 80. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se skladno z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) uporablja v upravnem sporu, mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben.

8. Na tej podlagi je sodišče iz javno dostopnih podatkov, ki jih je pridobilo na spletni strani AJPES, ugotovilo, da je pravna oseba - tožeča stranka po vložitvi tožbe prenehala obstajati, ker je bila dne 9. 3. 2022 izbrisana iz sodnega registra na podlagi sklepa o izbrisu iz sodnega registra Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg ..., iz katerega izhaja, da se subjekt izbriše iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St ... z dne 7. 2. 2022. 9. Z dnem izbrisa je tožeča stranka prenehala obstajati brez pravnega naslednika in je s tem izgubila sposobnost biti stranka postopka (76. člen ZPP). Iz navedenega razloga je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v povezavi s petim odstavkom 81. člena ZPP.

10. Sodišče je odločalo po sodnici posameznici na podlagi prvega odstavka 13. člena ZUS-1, ki določa, da upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če ta zakon ne določa drugače (Novela ZUS-1C, ki velja od 28. 6. 2023).

11. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.