Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnica po prej veljavnem ZPIZ-1, ki je bil sicer ugodnejši, ni izpolnjevala pogojev za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, prav tako pa jih ne izpolnjuje tudi po sedaj veljavnem ZPIZ-2. Socialna stiska tožnice na rešitev zadeve ne vpliva.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke z dne 8. 6. 2016 in 28. 4. 2016, ter priznanje pravice do vdovske pokojnine od izdaje prvostopenjske odločbe dalje.
Ugotovilo je, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine.
2. Pritožuje se tožnica. V pritožbi navaja, da nikoli ni bila vključena v kmečko zavarovanje, o tem ni ničesar vedela in to dejstvo ne more biti odločilno. Že večkrat je podala zahtevo za priznanje vdovske pokojnine, za nazaj je bila odjavljena iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja za čas od 1. 1. 2001 do 6. 10. 2005 in, da je isto sodišče dvakrat različno razsodilo. Trdi, da zagotovo ni bila pridobitno sposobna in da sodišče ni upoštevalo njene izrazite socialne stiske.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.
5. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je isto sodišče o tožničinem istem zahtevku odločilo različno. V zadevi tožnice in njenem zahtevku za priznanje pravice do vdovske pokojnine je bilo ves čas po vsebini enako odločeno.
6. Pregled upravnega spisa izkazuje naslednjo dejansko stanje. Tožnica je dne 9. 2. 2005 prvič vložila zahtevek za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu A.A., umrlem 28. 11. 2004. Njena zahteva je bila z odločbo toženke z dne 9. 2. 2006 zavrnjena, saj predlagateljica na dan smrti zavarovanca ni izpolnjevala pogoja starosti po določbi 110. člena v zvezi s 421. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji), veljavnega do 31. 12. 2012. Odločitev je bila potrjena v pritožbenem postopku z odločbo z dne 22. 5. 2016. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen s strani Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (sodba opr. št. Ps 3158/2007 z dne 11. 11. 2008), kot s strani pritožbenega sodišča (sodba opr. št. Psp 248/2008 z dne 15. 1. 2009). Zahtevek tožnice z dne 29. 3. 2010 je bil, ob ugotovitvi, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno in da se dejansko in pravno stanje ni spremenilo, s sklepom toženke z dne 18. 5. 2010, zavržen. Enako je bilo z njeno vlogo z dne 14. 2. 2011. Toženka je 19. 9. 2011 ponovno vložila zahtevek za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Zahtevek je bil s sklepom toženke z dne 21. 9. 2011 zavržen, pritožba pa z odločbo z dne 2. 11. 2011 zavrnjena. V sodnem postopku je bila njena tožba zavrnjena s sodbama opr. št. Ps 2966/2011 z dne 11. 2. 2013 in s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 167/2013 z dne 29. 8. 2013. 7. Zahtevek tožnice z dne 4. 12. 2013 je toženka s sklepom z dne 24. 2. 2014 zavrgla, pritožbo pa z odločbo z dne 9. 4. 2014 zavrnila. Sodišče je s sodbo opr. št. XII Ps 973/2014 navedeni sklep in odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje, saj je štelo, da je zaradi sprejema Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 in naslednji) prišlo do spremembe pravne podlage in bi morala tožena stranka o zadevi ponovno odločati po vsebini. Tožena stranka je po vsebini ponovno odločila z izpodbijano odločbo z dne 28. 4. 2016, ki je bila potrjena z dokončno odločbo tožene stranke z dne 8. 6. 2016. Nazadnje navedeni odločbi sta bili tudi predmet preizkusa pred sodiščem prve stopnje. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki se nanaša na večkratno vložitev zahteve tožnice za uveljavljanje pravice do vdovske pokojnine, sodišče nikoli ni po vsebini glede, pravice tožnice do vdovske pokojnine, odločalo različno.
8. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve stopnje in k temu še dodaja.
9. Tožnica pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine po ZPIZ-1 ni izpolnjevala, ker na dan smrti moža ni dopolnila 47 let in 6 mesecev starosti, da bi to pravico, na podlagi tretjega odstavka 110. člena ZPIZ-1 v zvezi s 421. členom ZPIZ-1, pridobila pri starosti 52 let in 6 mesecev. Poleg tega je bila na dan moževe smrti vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato ji pravice do vdovske pokojnine ni bilo mogoče priznati niti na podlagi sedmega odstavka 110. člena ZPIZ-1 v zvezi s 421. členom ZPIZ-1, ko bi dopolnila starost 47 let in 6 mesecev, čeprav je na dan smrti moža že dopolnila 42 let. 10. Sodišče je že presojalo potrdilo hrvaškega nosilca zavarovanja z dne 18. 8. 2011 izdano na podlagi odločbe hrvaške Davčne uprave z dne 3. 2. 2011 o zastaranju obveznosti plačila prispevkov iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja za obdobje od 1. 1. 2001 dalje. Sodišče prve stopnje je že ob presoji odločb toženca z dne 2. 11. 2011 in 21. 9. 2011 (sodba opr. št. XII Ps 2966/2011 z dne 11. 2. 2014) presojalo vpliv potrdila hrvaškega nosilca zavarovanja z dne 18. 8. 2011, izdanega na podlagi odločbe hrvaške Davčne uprave z dne 3. 2. 2011 o zastaranju obveznosti plačila prispevkov iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja za obdobje od 1. 1. 2001 dalje. Tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da je bila tožnica kot kmečka zavarovanka zavarovana pri hrvaškem nosilcu zavarovanja, kasneje pa je za nazaj ta status izgubila. Bistveno je, da je bila tožnica ob smrti moža kmečka zavarovanka, za priznanje pravice do vdovske pokojnine je odločilno dejansko stanje, kot je obstajalo v času smrti tožničinega moža. V tem času pa je imela tožnica status zavarovanke. Kasnejše ugotovitve o zastaranju obveznosti plačil prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za čas od 1. 1. 2011 dalje, kar je podlaga za izdajo potrdila z dne 18. 8. 2011, na predmetno zadevo ne vpliva. Pritožbeno sodišče je že v sodbi opr. št. Psp 248/2008 z dne 15. 1. 2009 navedlo, da eventuelni izbris iz zavarovanja pri hrvaškem nosilcu zavarovanja za obdobje od 1. 1. 2001 do 6. 10. 2005 ne bo vplival na pravico tožnice do vdovske pokojnine po pokojnem možu. 11. Sodišče prve stopnje je v točki 10 pravilno presodilo, da tožnica tudi po ZPIZ-2 ne izpolnjuje pogojev, kakor so zahtevani v 53. členu, saj ne izpolnjuje starostnega pogoja 58 let in tudi ne 48 let in 6 mesecev, da bi pridobila pravico ob starosti 53 let in 6 mesecev. Ob tem v točki 12 tudi pravilno navaja, da ZPIZ-2 ne omogoča več ugodnejšega začetka teka čakalne dobe v primeru, ko vdova na dan smrti osebe, po kateri uveljavlja vdovsko pokojnino, nima lastnosti zavarovanca iz obveznega zavarovanja, kot je to določal ZPIZ-1 v sedmem odstavku 110. člena.
12. Tožnica tako po prej veljavnem ZPIZ-1, ki je bil sicer ugodnejši, ni izpolnjevala pogojev za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, prav tako pa jih ne izpolnjuje tudi po sedaj veljavnem ZPIZ-2. Socialna stiska tožnice na rešitev v predmetni zadevi ne vpliva. Pritožbene trditve, da ni bila pridobitno sposobna so nedovoljena pritožbena novost (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki jih tožnica tekom pravde ni navajala. So pa tudi v nasprotju z ugotovljenim dejstvom, da je bila tožnica ob smrti moža obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana.
13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ob upoštevanju 353. člena ZPP pritožbo kot nedovoljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.