Jedro

Ukrepa iz 48c člena ZLPP praviloma ni mogoče izreči proti podjetju, ki se ne lastnini po določbah ZLPP, ampak je s takšnim podjetjem samo kapitalsko povezano, ali od njega odvisno.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje".

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 602.878,00 SIT v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP (1977).

Po izvedbi postopka revizije po prvem odstavku 48. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS, št. 55/92 do št.1/96; v nadaljevanju: ZLPP) je tožena stranka z odločbo z dne 29.9.1997, št... naložila tožeči stranki, da mora zaradi odprave ugotovljenih oškodovanj trajne vloge družbenega podjetja K. M. p.o. v kapitalu tožeče stranke uskladiti naslednja lastninska razmerja, pravne posle in knjiženja po stanju na dan 1.1.1993:

1./ povečati terjatve kupcev za 10,082.277,50 SIT, povečati trajno vlogo podjetja K. M. p.o. za 603.888,10 SIT in povečati trajne vloge fizičnih oseb za 9,478.389,40 SIT,

2./ povečati razne kratkoročne terjatve za 1,218.985,40 SIT, povečati trajno vlogo podjetja K. M. p.o. za 73.012,40 SIT in povečati trajne vloge fizičnih oseb za 1,145.973,00 SIT.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala odpravo zgoraj navedene odločbe. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, pritožbeno sodišče pa je na pritožbo tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo uveljavljajoč bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki. Ta je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

Okoliščina, da pritožbeno sodišče ni obrazložilo svojega razumevanja 6. točke 48 a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS, št. 55/92 do št.1/96; v nadaljevanju ZLPP), ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Očitano pomanjkljivost, če je omenjeno okoliščino sploh mogoče tako opredeliti, bi bilo možno odpraviti na revizijski stopnji, ker gre za vprašanje materialnopravne razlage zakonske določbe. To pa v obravnavanem primeru glede na to, iz kakšnih razlogov je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, ni bilo potrebno.

Revizijsko sodišče se strinja s tožečo stranko, da bi lahko tožena stranka ukrepe, kakršne je izrekla, naložila v izvedbo samo podjetju, ki je zavezano lastninskemu preoblikovanju, in da od tožeče stranke ne more zahtevati spremembe osnovnega kapitala.

Po prvem odstavku 3. člena ZLPP se lastninijo (samo) podjetja, ki (in če) imajo med viri sredstev v bilanci stanja družbeni kapital, in sicer po stanju na dan 1.1.1993 (prvi odstavek 4. člena ZLPP in 1. člen Uredbe o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja - Ur. list RS, št. 24/93 do št. 5/95). Tožeča stranka ni bila zavezana lastninjenju po določbah ZLPP, ker v njej ni bilo družbenega kapitala v smislu prvega odstavka 3. člena ZLPP - v njej ni bilo nenominiranega kapitala. V družbeni lasti je bil samo 5,9896 odstotni kapitalski delež družbenega podjetja K. M. p.o., ki se je lastninil v okviru lastninjenja omenjenega družbenega podjetja.

ZLPP je v prvem odstavku 48. člena predvidel postopek revizije v podjetjih, ki so se lastninsko preoblikovala, če je obstajal utemeljen sum, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine. V zvezi s postopki revizije v omenjenih podjetjih, in zaradi njih pa je zakon upravičil revizijski organ, da izvede postopek revizije tudi v podjetjih, ki so (bila) od njih odvisna, ali z njimi povezana. Zaradi tega je tožena stranka tudi lahko izvedla revizijski postopek pri tožeči stranki.

Kateri organ je pristojen ukrepati zaradi odprave ugotovljenih oškodovanj družbene lastnine, določata 48c člen in 50. člen ZLPP. Po 48c členu ZLPP ukrepa revizijski organ sam, če v postopku revizije ugotovi, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine po 48a členu ZLPP. Tožena stranka je ugotovila, da naj bi prišlo pri tožeči stranki do oškodovanja družbene lastnine po 6. in 7. točki 48a člena ZLPP, zato ji je naložila izvedbo ukrepov, določenih v 6. in 7. točki 48c člena ZLPP.

Revizijsko sodišče ne izključuje možnosti obstoja situacije, v kateri bi revizijski organ lahko izrekel ukrep iz 48c člena ZLPP tudi podjetju, ki se ne lastnini po določbah ZLPP, ampak je s takšnim podjetjem samo kapitalsko povezano (ali od njega odvisno), če bi ugotovil oškodovanje družbene lastnine po 48a členu ZLPP. V obravnavanem primeru pa situacija ni takšna, zato revizijski organ ukrepov, karšne je izrekel, tožeči stranki ni bil upravičen izreči. V času, ko je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, je bil delež (nominiranega) družbenega kapitala v tožeči stranki 5,9896%, ostalo je bil zasebni kapital (dejstva, ki izhajajo iz odločb sodišč prve in druge stopnje in iz sodnega registra - tretji odstavek 8. člena Zakona o sodnem registru - Ur. list RS, št. 13/94). Tožena stranka je z izpodbijano odločbo naložila tožeči stranki obveznost, da poveča tako trajno vlogo družbenega podjetja K. M. p.o. kot tudi trajne vloge fizičnih oseb. Z vidika, da ni smela porušiti sicer vsklajenega lastninskega razmerja med družbenim in zasebnim kapitalom v osnovnem kapitalu tožeče stranke (v zadevi torej sploh ne gre za vsklajevanje lastninskih razmerij po stanju na dan 1.1.1993 - glej uvodni stavek izreka izpodbijane odločbe), je tožena stranka ravnala sicer pravilno. Toda brez soglasja fizičnih oseb - imetnikov trajnih vlog v osnovnem kapitalu tožeče stranke, tega ni bila upravičena storiti.

Tožeča stranka je bila družba z omejeno odgovornostjo. Podlaga za ustanovitev družbe z omejeno odgovornostjo je pogodba. Obvezna sestavina družbene pogodbe je tudi navedba zneska osnovnega kapitala, vsakega osnovnega vložka posebej ter navedba družbenika zanj (prvi odstavek in 3. alinea tretjega odstavka 409. člena Zakona o gospodarskih družbah - Ur. list RS, št. 30/93 do št. 6/99; v nadaljevanju ZGD). Enake obvezne sestavine osnovnega akta družbe z omejeno odgovornostjo je določal tudi Zakon o podjetjih (Ur. list SFRJ, št. 77/88...61/90) v 4. točki 106. člena. Navedeno pomeni, da je sprememba zneska osnovnega kapitala in zneskov osnovnih vložkov v smislu njihovega povečanja stvar spremembe družbene pogodbe tako, kot to določa 450. člen ZGD, zlasti njegov tretji odstavek. Ni zakonske določbe, po kateri bi bilo možno povečati osnovni kapital družbe z omejeno odgovornostjo brez spremembe družbene pogodbe. Zato tožena stranka ukrepa, kakršnega je izrekla, ni bila upravičena izreči. Tožena stranka je nadalje z izpodbijano odločbo zahtevala povečanje osnovnega kapitala na način, ki je v nasprotju z drugim odstavkom 451. člena ZGD. Po omenjeni zakonski določbi se lahko osnovni kapital poveča samo z vplačilom novih denarnih vložkov, izročitvijo novih stvarnih vložkov, ali pa z uporabo rezerv oziroma dobička družbe. V nasprotju z omenjeno zakonsko določbo bi pomenila izvedba ukrepov iz izpodbijane odločbe povečanje kapitalskih vložkov družbenikov tožeče stranke na način, ki ga zakon ne predvideva - s terjatvami tožeče stranke proti njenim dolžnikom, za katere niti ni gotovo, da obstojijo, oziroma da so izterljive.

Če je bila morda z dejanji, ki jih je ugotovila tožena stranka pri revizijskem pregledu tožeče stranke, oškodovana družbena lastnina, bi bilo oškodovanje možno odpraviti z ustreznim denarnim zneskom. Ni pa bila tožena stranka upravičena zahtevati od tožeče stranke, da izvede ukrepe iz izpodbijane odločbe. Ker ji je pritožbeno sodišče takšno upravičenje z izpodbijano sodbo priznalo, je materialno pravo zmotno uporabilo v obsegu, ki izhaja iz gornje obrazložitve. Zato je revizijsko sodišče reviziji tožeče stranke ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča na podlagi 393. člena ZPP spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe. Pri tem je na podlagi drugega odstavka 166. člena ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopka.