Jedro

Glede na določbe konvencije je neupravičen izostanek z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni, če ga delodajalec ugotovi, dovolj resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Ker izostanek z dela brez opravičila pomeni s strani delodajalca ugotovljeno dejstvo, je trditveno breme, da izostanek ni bil neupravičen na strani delavcev. Zato mora delavec navajati dejstva in ponuditi dokaze, ki naj bi dokazovali, da njegova odsotnost ni bila neupravičena. Če delodajalec na podlagi navajanih dejstev in ponujenih dokazov, predloženih s strani delavca, da njegova odsotnost ni bila neupravičena, še vedno meni, da njegova odsotnost ni bila upravičena in pride v sporu do dokazovanja in dokazne ocene, mora sam dokazati resen razlog prenehanja delovnega razmerja, ker je dokazno breme na njem. V primeru neuspešnega dokazovanja, kot je to tudi v spornem primeru, ko ni trdnega dokaza o tem, ali je delavec izostal z dela samovoljno ali po navodilu delavca tožene stranke, je možna samo ugotovitev, da ni dokazan resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, to pa pomeni, da tožniku z izpodbijanim sklepom revidentke delovno razmerje ni moglo prenehati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevku tožnika, razveljavilo sklep tožene stranke z dne 23.1.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožnika, odločilo, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 31.5.1994 in da mu je zato tožena stranka dolžna do tega dne priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navajala je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo napačno pravno stališče glede določil o vročitvi oziroma nadomestni vročitvi, saj morebitno napačno ravnanje poštnega uslužbenca tudi toženi stranki ne more biti v škodo. Zmotno je uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določil delovnopravnih predpisov glede dokaznega bremena. Tožnik ni dokazal, da se je javil na delo pred izdajo spornega sklepa, zato zaključek sodišča pravno ni sprejemljiv. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali podredno, jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), prav tako pa ne bistvene kršitve, ki jo revizija uveljavlja v zvezi z vročanjem pisanj.

Revidentka je v reviziji sicer navedla, da naj bi do bistvene kršitve določb pravdnega postopka prišlo zaradi nepravilne uporabe določb 141. in 142. člena ZPP. Ni pa navedla, zakaj naj bi napačna uporaba teh določb ZPP, o vročitvah pisanj ali nadomestni vročitvi, pomenila bistveno kršitev določb pravdnega postopka po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP, čeprav prav zaradi uporabe teh določb uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe je sodišče pravilno ugotovilo, da poštni uslužbenci niso ravnali v skladu s pravili vročanja. Ker je šlo za njihovo napako, ni bilo več mogoče uporabiti zakonskih določil o vročanju, kar pomeni, da jih tudi ni bilo več možno s strani sodišča uporabiti napačno. Vročitev (vročanje) sama po sebi ni procesno dejanje, ampak je pomembna le za seznanitev s procesnim dejanjem nasprotne stranke. Ta seznanitev pa se lahko, čeprav težje kot s pomočjo upoštevanja zakonskih določb, dokazuje tudi na kakšen drug način. Zato je sodišče pravilno izvedlo druge dokaze, da bi ugotovilo, kdaj je tožnik dejansko prejel sklep revidentke. Ugotovitev o tem pa je dejanska ugotovitev, ki je zaradi določb tretjega odstavka 385. člena ZPP v reviziji ni več mogoče uspešno uveljavljati. Zato z izrednim pravnim sredstvom ni več mogoče izpodbijati datuma, ko naj bi bil tožnik seznanjen z odločitvijo revidentke.

Iz določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se na delo ne vrne, s prvim dnem odsotnosti z dela. Relevantna okoliščina za odločitev je zato ugotovitev neupravičene odsotnosti. Pri odločanju je zato, kot to pravilno opozarja revizija, pomembno upoštevanje pravil o trditvenem in o dokaznem bremenu. Prav pri prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenih izostankov lahko pride do situacije, ko trditveno breme na eni stranki, dokazno breme pa na drugi stranki, saj je zaradi zakonskih in drugih upoštevnih določb trditveno breme na delavcu, dokazno breme pa na delodajalcu.

Po določbi 4. člena konvencije 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (konvencija - Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, mednarodne pogodbe 15/92) delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca (v to kategorijo sodi tudi neupravičena odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni) ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja je po 9. točki konvencije, na delodajalcu.

Glede na določbe konvencije je neupravičen izostanek z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni, če ga delodajalec ugotovi, dovolj resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Ker izostanek z dela brez opravičila pomeni s strani delodajalca ugotovljeno dejstvo, je trditveno breme, da izostanek ni bil neupravičen na strani delavcev. Zato mora delavec navajati dejstva in ponuditi dokaze, ki naj bi dokazovali, da njegova odsotnost ni bila neupravičena. Če delodajalec na podlagi navajanih dejstev in ponujenih dokazov, predloženih s strani delavca, da njegova odsotnost ni bila neupravičena, še vedno meni, da njegova odsotnost ni bila upravičena in pride v sporu do dokazovanja in dokazne ocene, mora sam dokazati resen razlog prenehanja delovnega razmerja, ker je dokazno breme na njem. V primeru neuspešnega dokazovanja, kot je to tudi v spornem primeru, ko ni trdnega dokaza o tem, ali je delavec izostal z dela samovoljno ali po navodilu delavca tožene stranke, je možna samo ugotovitev, da ni dokazan resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, to pa pomeni, da tožniku z izpodbijanim sklepom revidentke delovno razmerje ni moglo prenehati.

Revidentka ni odločala o tožnikovi zahtevi za varstvo pravic.

Ugovor delavca zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve (prvi odstavek 106. člena ZDR). Zato je pravilna in v skladu z materialnimi predpisi odločitev, da je tožniku delovno razmerje pri revidentki trajalo do 31.5.1994 (ko se je zaposlil pri drugem delodajalcu) in da ima do tega dne tudi vse pravice iz delovnega razmerja.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).