Jedro

Pri strokovno-tehničnih vprašanjih in v zadevah, ki pomenijo tudi ekonomsko-razvojne odločitve nosilcev javnih pooblastil, pa je sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne sme spuščati v presojo, ali gre za bolj ali manj ekonomsko upravičeno oziroma primerno odločitev. To pomeni, da dejanska vprašanja, to pa so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil Zakona o upravnem postopku

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za promet je s sklepom, št. 35438-232/2009-2 z dne 30. 6. 2009 zavrnilo vlogo tožeče stranke na Javni razpis za nepovratne finančne pomoči za nabavo okolju prijaznejših težkih vozil 2SUB-CTP09 (v nadaljevanju Javni razpis). Javni razpis je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 30/2009. Kot razlog za zavrnitev zahteve tožena stranka navaja, da se v skladu z določbami 3. točke Javnega razpisa nepovratna finančna pomoč avtoprevozniku lahko dodeli le za nakup novih tovornih vozil z največjo dovoljeno maso 12 ton ali več (kategorija N3). Vozilo, za katerega tožeča stranka uveljavlja pridobitev spodbude, pa sodi v kategorijo N2. Za tovorna vozila, ki niso uvrščena v kategorijo N3, Javni razpis ne omogoča pridobitve nepovratne finančne spodbude. Tožeča stranka se je zoper izpodbijani sklep pritožila, vendar je bila pritožba tožeče stranke z odločbo tožene stranke, št. 3716-4/2009/2-0021434 z dne 1. 9. 2009 zavrnjena.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je tolmačenje razpisa zmotno in napačno ter v nasprotju z le-tem. V Javnem razpisu je pod točko 3 Predmet javnega razpisa izrecno zapisano, da je predmet javnega razpisa nepovratna finančna pomoč avtoprevoznikom za nakup novih tovornih vozil z EURO V motorjem in z največjo dovoljeno maso 12 ton ali več (kategorija N3). Tožeča stranka je s svojo vlogo v razpisu izpolnila vse navedene pogoje in sicer je kupila novo vozilo, ki ima motor EURO V in ima največjo dovoljeno maso 12 ton ter je uvrščeno v kategorijo N2 tovorno vozilo. Razpis namreč zahteva, da so nova vozila uvrščena v kategorijo N3 le, če je njihova največja dovoljena masa več kot 12 ton, za vozila, pri katerih je največja dovoljena masa 12 ton, razpis ne zahteva, da so uvrščena v kategorijo N3. Iz Pravilnika o ES homologaciji in posamični odobritvi vozila (Uradni list RS, št. 31/09) pa izhaja, da vozila z največjo maso, do vključno 12 ton, ki bi bila uvrščena v kategorijo N3, sploh ne obstajajo. V kategorijo N3 so uvrščena le tista vozila, ki so težja od 12 ton. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožeči stranki v celoti ugodi njeni vlogi za nepovratno finančno pomoč za nabavo okolju prijaznih vozil, ki jo je pravilno in pravočasno vložila na javni razpis, in sicer v višini 4.000,00 EUR ter izplača dodeljena pomoč na navedeni račun banke oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep v celoti odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Naslovno sodišče pa naj odloči še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vse stroške postopka v roku 15 dni od izdaje sodbe, pod izvršbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka, do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da razpis za vozila, ki niso uvrščena v kategorijo N3, ne omogoča pridobitve finančne spodbude.

Tožba ni utemeljena.

Glede pravne narave sofinanciranja (ne)gospodarskih subjektov iz proračunskih sredstev na podlagi javnega razpisa in njenih učinkov na sodno varstvo v upravnem sporu je že uveljavljena upravno-sodna praksa, ki jo sodišče povzema v nadaljevanju te obrazložitve. V sodbi v zadevi U 1104/2003-24 z dne 14. 12. 2005 je namreč Upravno sodišče med drugim navedlo naslednje: „V zadevah presoje zakonitosti odločitev o sofinanciranju zasebnih projektov v gospodarstvu na podlagi javnega razpisa gre za specifičen tip upravnega spora, ki je v temeljnem načinu presoje zakonitosti izpodbijanega akta primerljiv z upravnimi spori, ko gre za podeljevanje koncesij. Po mnenju sodišča tudi pri sofinanciranju zasebnih projektov v gospodarstvu, kjer gre za čiste finančne subvencije, mora upravno odločanje tako kot pri koncesiji upoštevati načelo enakih možnosti ponudnikov (14. člen Ustave RS), da konkurirajo za javna sredstva, kar ponudnikom predstavlja tudi uresničevanje svobodne gospodarske pobude v skladu z javno koristjo (74. člen Ustave). Zaradi tega pomena obravnavane dejavnosti za javni interes in civilne interese strank, ki sodelujejo na javnem razpisu, je presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev v upravnem sporu glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga. Po drugi strani pa je narava tovrstnega odločanja v pretežni meri strokovno-tehnična in v številnih elementih, tako kot v obravnavani zadevi, ima upravna odločitev tudi ekonomsko-razvojne implikacije. Pri strokovno-tehničnih vprašanjih in v zadevah, ki pomenijo tudi ekonomsko-razvojne odločitve nosilcev javnih pooblastil, pa je sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne sme spuščati v presojo, ali gre za bolj ali manj ekonomsko upravičeno oziroma primerno odločitev. To pomeni, da dejanska vprašanja, to pa so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil Zakona o upravnem postopku (Uradni list RS št. 80/99 do 8/10, v nadaljevanju ZUP) o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov (214. člen ZUP) za izbiro koncesionarja (sodba Upravnega sodišča v zadevi U 655/2002 z dne 25. 2. 2004 in pravnomočna sodba Upravnega sodišča v zadevi U 1650/2000 z dne 18. 9. 2002) zlasti glede na vsebino pritožbenih ugovorov. Če je s tega vidika izpodbijana odločba zakonita, potem se sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi ne spušča tudi v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (načelo delitve oblasti, 3. člen Ustave). Presoja izpolnjevanja teh dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih je zadržana, kar pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi samo v primeru, če je njena dejanska argumentacija očitno nerazumna (sodbi Upravnega sodišča RS v zadevah U 568/2004 z dne 10. 12. 2004 in U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005).“ Upoštevajoč obveznost razvijanja ustavi skladne interpretacije zakona s strani rednega sodišča (odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-303/08-9 z dne 11. 2. 2010), mora torej pristojni organ, ki odloča o dodeljevanju sredstev iz omenjenega sklada, pri odločanju upoštevati pravila ZUP in sicer na podlagi 2. odstavka 3. člena ZUP (subsidiarna uporaba ZUP).

V obravnavanem upravnem sporu je izpodbijana odločitev za tožečo stranko sporna, ker negativna odločitev tožene stranke temelji na zaključku tožene stranke, da se po predmetnem Javnem razpisu nepovratna finančna pomoč lahko dodeli avtoprevozniku le za nakup novih tovornih vozil, ki sodijo v kategorijo N3, kar pa vozilo tožeče stranke, za nabavo katerega je vložila vlogo za nepovratno finančno pomoč po predmetnem Javnem razpisu, ni, kar ni sporno. Vlada Republike Slovenije je dne 26.6.2008 sprejela sklep št. 34405-2/2008/7, s katerim je določila Shemo za spodbujanje nabave okolju prijaznejših težkih vozil, ki naj jo izvede EKO SKLAD in z njim tudi sklenila pogodbo. Le ta je bila združljiva s Pogodbo ES, kar izhaja iz odločitve Evropske komisije z dne 23.3.2009. Na podlagi pogodbe je EKO SKLAD pripravil Javni razpis, v katerem je tudi določil pogoje za kandidiranje na tem javnem razpisu, med katerimi je v 3. točki tudi pogoj, da je predmet tega razpisa finančna državna pomoč avtoprevoznikom za nakup novih tovornih vozil z EURO V motorjem in z največjo dovoljeno maso 12 ton ali več (kategorija N3). Definicija kategorij za vozila N2 in N3 je določena v Prilogi II (poglavje A, točka 2) Pravilnika o ES homologaciji in posamični odobritvi vozila (Uradni list RS, št. 31/09), po kateri v kategorijo N3 sodijo vozila za prevoz blaga z največjo maso večjo od 12 ton. V razpisu sicer ne piše, da avtoprevoznik, ki kupi vozilo, ki sodi v kategorijo N2, ni upravičen do nepovratne finančne pomoči. Vendar pa tožena stranka vloge tožeče stranke ni zavrgla, ampak jo je po vsebini obravnavala in jo je zavrnila, ker ne ustreza omenjenemu pogoju razpisa. Tožena stranka je namreč ugotovila, da vozilo tožeče stranke, za nakup katerega zahteva dodelitev nepovratne finančne pomoči, sodi v kategorijo N2, kar niti ni sporno, in s tem ne dosega pogoja, ki ga je določila v Javnem razpisu, da mora iti za vozilo, ki sodi v kategorijo N3. Ta cilj pa na podlagi citiranih točk tožena stranka v skladu s standardom določenega polja proste presoje lahko razlaga, tako kot ga je v konkretnem primeru, saj ne gre za očitno nerazumno odločitev, sodišče pa se v skladu z omenjenim standardom presoje v tovrstnih upravnih sporih v ekonomsko logiko izpodbijane odločitve ne spušča. Res je sicer, da bi lahko bil pogoj, določen v točki 3 Javnega razpisa, da mora iti izključno za vozilo, ki sodi v kategorijo N3, bolj natančno opredeljen, s čemer bi bila pomembno izboljšana pravna varnost in v začetku te sodbe omenjene pravno zavarovane vrednote oziroma interesi tožeče stranke. Vendar pa sodišče ugotavlja, da opredelitev predmeta javnega razpisa v točki 3 Javnega razpisa ni do tolikšne mere nedoločna, ob upoštevanju tožbenih argumentov in dejstva, da je tožena stranka o vlogi tožeče stranke odločala po vsebini, da bi sodišče moralo izpodbijani akt odpraviti. V preostalem delu sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS , št. 105/06, 119/08-odl.US, 107/09-odl.US in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1), to pa zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).