Jedro

Za presojo, ali so podani pogoji za priznanje azila, je pravno pomembno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju v smislu razlogov Ženevske konvencije oziroma utemeljen strah pred mučenjem ali drugačnim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca za azil v matično državo, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1762/2002-9 z dne 6.11.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 8.8.2002 (1. točka izreka), s katero je ta zavrnila tožničino vlogo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in določila, da mora v roku petinštirideset dni po pravnomočno končanem azilne postopku zapustiti Republiko Slovenijo. Sodišče prve stopnje je tožnico tudi oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za azil po 2. in 3. odstavku 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000 - odločba US RS, 113/00 - odločba US RS, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil), ker pri tožnici ne gre za preganjanje zaradi razlogov, navedenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), niti ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnica ne vrne v izvorno državo. Tožena stranka je subjektivno ogroženost ugotovila iz tožničine prošnje za azil z dne 29.9.1999 ter njenih izjav, danih na zaslišanju z dne 26.2.2002, v povezavi z objektivnim stanjem v tožničini matični državi. Oceno objektivne ogroženosti je tožena stranka pravilno oprla na vsebino poročil mednarodnih organizacij, ki so v upravnem spisu in Visokega komisarjata Združenih narodov za begunce (UNCHR). Glede na -te dokumente je bilo ugotovljeno, da albansko prebivalstvo muslimanske vere na Kosovu ni ogroženo.

Mednarodne organizacije nudijo osebam, ki se vračajo na Kosovo, pomoč pri obnovi domov in jim zagotavljajo hrano, vodo in elektriko.

Tožnica je po narodnosti Albanka, po veroizpovedbi muslimanka in je do odhoda v Republiko Slovenijo (kjer ima njen mož stalno prebivališče in zaposlitev) živela v kraju G. na Kosovu, kjer Albanci predstavljajo ve-činsko prebivalstvo. Nasilje, pred katerim je tož-nica zbežala s Kosova, je s podpisom sporazuma dne 9.6.1999 in umikom Jugoslovanske vojske s Kosova prenehalo, zato to nasilje ne more več predstavljati razloga za azil. Tožničin strah, da bi bila v primeru vrnitve na Kosovo, kjer sicer živijo tudi člani njene in moževe družine, ogrožena in izpostavljena nasilju, zato ni objektivno konkretiziran. Nasilje, ki ga je doživela tožnica, glede na odmaknjenost dogodkov in vsebino nasilja, ni takšne narave, da bi se tožnica lahko uspešn-o sklicevala na svojo travmatiziranost in zato ne sodi v tako imenovano ranljivo skupino oseb, ki zaradi svojega osebnega položaja še vedno potrebuje zaščito. Duševna intergriteta, ki jo uveljavlja v tožbi, ni zajeta v pojmu varnosti iz določbe 3. odstavka 1. člena ZAzil in kot samostojen razlog tudi ne more predstavljati podlage za podelitev azila. Materialna varnost je tožnici zagotovljena, saj je tožničin mož zaposlen. Po Konvenciji o otrokovih pravic-ah (27. člen) pa so starši odgovorni zagotoviti življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja v azilnem postopku lahko uspešno uveljavlja prosilec za azil v primeru, če so hkrati podani tudi humanitarni razlogi (nevarnost nečloveškega ravnanja oziroma ogroženost varnosti ali fizične integritete). Pravica do združitve družine, mimo razlogov, določenih v 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil, ne predstavlja razloga za pridobitev azila. Pr-avico d-o združitve družine in pravico do celovitosti družine, kot izhaja iz Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in Konvencije o otrokovih pravicah, pa zagotavlja Republika Slovenija tujcem, ki imajo na njenem ozemlju že priznano pravico do začasnega ali stalnega bivanja in jo, na podlagi 36. člena Zakona o tujcih, lahko uveljavljajo člani tožničine družine, ki jim je priznana pravica do stalnega prebivanja v RS. To pa ni predmet tega postopka.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Ponovi tožbene navedbe: da je po prihodu v Republiko Slovenijo (Kosovo je zapustila konec leta 1998) v letu 2000 rodila dvojčka in v letu 2000 še enega otroka; njena ločitev od otrok oziroma njihova vrnitev, skupaj z njo, v matično državo, bi pomenila kršitev pravice do družinskega življenja (8. člen EKČP), kršitev Konvencije o otrokovih pravicah in kršitev 56. člena Ustave RS. Na Kosovu nima n-ikogar, ki bi skrbel zanjo. Kot ženska, brez spremstva moškega, bi bila izpostavljena ponižujočemu in nečloveškemu ravnanju. Njena vrnitev na Kosovo s tremi otroci bi pomenila nečloveško, nehumano in ponižujoče ravnanje in bi bilo v nasprotju z načelom nevračanja (non-refoulment). Na Kosovu je bila priča mnogim grozodejstvom in pobojem in je posledično travmatizirana oseba in si tja ne upa in ne želi vrniti.

Navaja še, da je ugotovitev sodišča, da bi bila v matični državi deležna zadostne varnosti, napačna, saj razmere na Kosovu še vedno niso varne. Objektivne okoliščine niso takšne, da bi se mogla, brez škode za fizično in psihično integriteto sebe in otrok, vrniti v matično državo. Njena mati in bratje živijo v zbirnem centru za razseljene osebe. Tako bi v primeru vrnitve bila še vedno brez moškega spremstva in s tem ogrožena. Konvencije, ki jih je RS ratificirala (Ženevska konvencija o statusu beg-uncev, Mednarodni pakt o političnih in državljanskih pravicah, Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali ponižujočim kaznim ali ravnanju, EKČP), v tem primeru niso bile upoštevane. Varujejo osebo pred vračanjem v državo, kjer obstaja realna možnost, da bo izpostavljena mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju oziroma pred izgonom na ozemlje, kjer bi bila njeno življenje ali svoboda ogrožena zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti neki določeni družbeni skupini ali prepričanju. Ta pravica je absolutna in je država ne more omejiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi izpodbijano sodbo in odločbo tožene stranke in ugodi njeni prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Predlaga tudi oprostitev sodnih stroškov iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki določata pogoje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Po teh določbah ZAzil je za presojo, ali so podani pogoji za priznanje azila, pravno pomembno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju v smislu razlogov Ženevske konvencije oziroma utemeljen str-ah pred mučenjem ali drugačnim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca za azil v matično državo, v smislu spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja.

Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, se v azilnem postopku ugotavlja subjektivna in objektivna ogroženost prosilca. Glede na podatke in listine v upravnih spisih in v sodnem spisu ter vsebino tožbe, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve tožene stranke, da takšna ogroženost v konkretnem primeru ni podana. Strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica s svojimi navedbami ni izkazala dejanskih okoliščin, zaradi katerih bi se lahko čutila ogroženo oziroma preganjano. Sodišče prve stopnje je utemeljeno pritrdilo toženi stranki, ki je, po podatkih v upravnih spisih, oceno stanja na Kosovem, oprla na vsebino navedenih dokumentov mednarodnih organizacij, ki so, po presoji pritožbenega sodišča, verodostojeni vir informacij. Kot izhaja iz dokumentov mednarodnih organizacij, se kosovski Albanci, ki predstavljajo večinsko prebivalstvo v kraju, iz katerega prihajajo (kar je tudi v obravnavanem primeru), lahko vrnejo na svoje domove, brez strahu pred prega-njanjem oziroma strahu pred tem, da bi bili ogroženi. Zato je neupošteven pritožbeni ugovor, s katerim tožnica pravzaprav le ponavlja tožbeni ugovor nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne navaja pa nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da naj bi vsebina uporabljenih informacij ne bila pravilna oziroma na kakšno konkretno okoliščino, zaradi katere bi bila tožnica ob vrnitvi dejansko ogrožena.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati ugovori o pravici do združevanja (celovitosti) družine ter ugovori, ki se nanašajo na fizično in psihično intergriteto tožnice ob vrnitvi na Kosovo. Sodišče prve stopnje je, glede na ugotovitve dejanskega stanja, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, te ugovore, ki jih je tožnica navajala že kot tožbene ugovore, utemeljeno zavrnilo in je za zavrnitev le teh dalo pravilne razloge, ki jih pritožbeno sodišče ne ponav-lja. Težke ekonomske razmere, pa tudi, po presoji pritožbenega sodišča, ne morejo predstavljati razloga za priznanje azila.

Res je, da je načelo nevračanja, na katerega se v pritožbi sklicuje tožnica, kot temelj azilnega prava in zaščite beguncev nasploh, izrecno opredeljeno v Ženevski konvenciji in EKČP ter prevzeto tudi v ZAzil, vendar se, tudi po presoji pritožbenega sodišča, to načelo vsebinsko prepleta s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje azila po Ženevski konvenciji in pogoji za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Načelo nevračanja iz zakonsko določenih razlogo-v samo po sebi še ne pomeni priznanja begunskega statusa določeni osebi. Zato ne držijo tožničini ugovori, da so bila, zaradi neupoštevanja tega načela, kršena pravila ZAzil ter določbe mednarodnega prava in mednarodnih sporazumov.

Pritožbeno sodišče ni odločalo o predlogu tožnice, da se jo iz humanitarnih razlogov oprosti plačila sodnih taks, saj jo je oprostilo že sodišče prve stopnje.

Glede pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka upravnega spora, pritožnica ni navedla, v čem naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZUS. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo po uradni dolžnosti v smislu 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se po določbi 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki jih ZUS ne ureja, in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka upravnega spora iz 3. odstavka 72. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.