Jedro

Pri tem glede na jasno zakonsko dikcijo 4. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ ter dejstvo, da sodišče v izvršilnem postopku veže načelo formalne legalitete, izvršba pa je bila dovoljena na podlagi izvršilnega naslova, ki ne obstaja več, ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da je za zaključek o utemeljenosti tega ugovornega razloga relevanten upnikov uspeh v ponovljenem postopku. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, bo lahko upnica na podlagi odločbe, izdane v ponovljenem postopku, vložila nov predlog za izvršbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru ugodilo in sklep o izvršbi.... z dne ...razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo (I. točka izreka), upniku je naložilo, da v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrne dolžniku izvršilne stroške v znesku 615,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka) ter sklenilo, da upnik sam nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje upnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zatrjuje, da je zaključek sodišča, da je dolžnik izkazal ugovorni razlog iz 4. točke 55. člena ZIZ, napačen, saj je za zaključek, ali je bil izvršilni naslov razveljavljen, relevantno odločanje sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku, torej je potrebno, da v ponovljenem postopku upnik ne uspe oziroma, da je izvršilni naslov pravnomočno razveljavljen. V konkretnem primeru pa je Okrožno sodišče v Celju v postopku Ng 3/2018 s sklepom z dne 19. 6. 2018 ponovno odločilo o predlogu upnice ter izdalo popolnoma enak sklep, kot je bil prvotni sklep. V zvezi z navedenim stališčem se sklicuje na stališče Višjega sodišča v Ljubljani, zavzeto v sklepu Cpg 233/95. Predlaga ugoditev pritožbi, zavrnitev ugovora in ugoditev upničinemu predlogu za izvršbo, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo dolžnik nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške vloženega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ugovor zoper sklep o izvršbi mora biti obrazložen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Pri tem navedena določba ZIZ še določa, da mora v ugovoru dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Tako ni mogoče šteti, da je ugovor utemeljen, kadar dolžnik sicer v ugovoru navede določena dejstva, ki pa niso pravno pomembna, ali kadar na primer predlaga dokaze, ki niso v nikakršni vezi s pravno pomembnimi dejstvi. Pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova so pravno pomembna dejstva tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo, pri čemer so ugovorni razlogi v prvem odstavku 55. člena ZIZ tudi primeroma navedeni. Pri tem 4. točka 55. člena ZIZ določa, da je ugovor mogoče vložiti zlasti, če je odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena, odpravljena ali spremenjena.

6. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v predmetni zadevi izvršba bila predlagana in dovoljena na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju Ng 3/2018 z dne 7. 5. 2018 ter da je bil navedeni sklep razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Celju Cpg 91/2018 z dne 6. 6. 2018, pritožbeno niso sporne. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče v celoti strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je ugovor dolžnika utemeljen. Pri tem glede na jasno zakonsko dikcijo 4. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ ter dejstvo, da sodišče v izvršilnem postopku veže načelo formalne legalitete, izvršba pa je bila dovoljena na podlagi izvršilnega naslova, ki ne obstaja več, ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da je za zaključek o utemeljenosti tega ugovornega razloga relevanten upnikov uspeh v ponovljenem postopku. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, bo lahko upnica na podlagi odločbe, izdane v ponovljenem postopku, vložila nov predlog za izvršbo. Ob navedenem upnica tudi s sklicevanjem na načelo ekonomičnosti ne more izpodbiti zaključka o utemeljenosti dolžnikovega ugovora.

7. Pritožbenega sodišča k drugačnemu zaključku ne prepriča niti sklicevanje na odločbo VSL Cpg 233/95 z dne 28. 2. 1995, saj kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, z obravnavanim primerom ni primerljiva, ker gre za obravnavanje predloga za nasprotno izvršbo. Poudariti je, da ZIZ za razliko od ureditve ugovornih razlogov po 55. členu, pri ureditvi nasprotne izvršbe v 2. točki 67. člena izrecno določa, da lahko dolžnik nasprotno izvršbo predlaga le, če je bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za ničnega.

8. Pritožbene trditve so neutemeljene, prav tako pa niso podane tiste kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo upnice zavrnilo in izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena v zvezi s 353. in 366. členom ZPP, vse pa v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Ker upnica s pritožbo ni uspela, pritožbeni stroški za izvršbo niso bili potrebni, zato jih krije sama (peti odstavek 38. člena ZIZ). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k hitrejši rešitvi pritožbe, zaključek o tem, da je te stroške upnica povzročila neutemeljeno, ni mogoč, zato jih krije dolžnik sam (šesti odstavek 38. člena ZIZ).