Jedro

Ne glede na že priznani status stranskih udeležencev v upravnem postopku izdaje spornega gradbenega dovoljenja, tožniki niso izkazovali pravnega interesa (pravne koristi) za sodelovanje v upravnem postopku, zato tudi ne izkazujejo aktivne legitimacije za vložitev predmetne tožbe v tem upravnem sporu. Tožniki namreč izkazujejo samo dejanski interes. Ne samo, da določno ne navajajo, kako in v čem obravnavana gradnja posega v njihove pravice, ki izhajajo iz solastništva sosednje nepremičnine, tudi sicer za vložitev tožbe ne izkazujejo pravnega interesa, ki bi izhajal iz relevantnih predpisnih določb.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem za gradnjo nezahtevnega objekta je bila investitorju A.A. dovoljena naslednja gradnja majhne stavbe: nadstrešnica (objekt št. 1 iz Priloge 2) na parcelni številki 2107/1 k.o. … z razgibanimi tlorisnimi zasnovami dimenzij 3,5m x 7,2m, jeklene konstrukcije z enokapno streho blagega naklona, lega na JZ strani obstoječega stanovanjskega objekta, skrajna točka obravnavanem nadstrešnice bo od sosednjega zemljišča s parcelno številko 2108 k.o. … oddaljena najmanj 1,7m, pri izvedbi se upoštevajo tudi pogoji soglasja Komunalnega podjetja ..., soglasja za kanalizacijo in toplovod, številka 105807/V1/14-BZ-9984 z dne 10. 6. 2014, z določeno veljavnostjo tega gradbenega dovoljenja. S pritožbeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov, kot neutemeljeno in potrdilo odločitev prvostopenjskega organa.

2. Tožniki v tožbi navajajo, da imajo pravni interes in status stranke v tem postopku. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja so sodelovali, to izhaja tudi iz obrazložitve spornega gradbenega dovoljenja. V nadaljevanju navajajo kronologijo upravnega postopka z vsemi izdanimi odločbami v upravnem postopku. Uveljavljajo nepravilno uporabo materialnega prava, kršitev pravil postopka in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Navajajo, da investitor ne vlaga vloge za izgradnjo novega nezahtevnega objekta, ker je nadstrešek že zgrajen. Dovoljenje za izgradnjo je imel v gradbenem dovoljenju iz leta 2006. Takrat pa ga ni zgradil v okviru dovoljenja, temveč širše. Tako zavajajoče prikazuje, da bo zgradil nov, samostojen nadstrešek, čeprav gre v bistvu za tako imenovano prikrito legalizacijo že obstoječega objekta. Površina takšnega objekta se mora celostno upoštevati, ker gre za celovit objekt. Z dovoljenjem v letu 2006, je dobil dovoljenje za izgradnjo nadstreška na južni strani objekta v velikosti 16,37m x 4,0m, kar znaša 65,48 m². Nadstrešek, kot ga zavajajoče navaja ni ne ločen, ne gradbeno samostojen element, pač pa je povezan s celotnim nadstreškom in brez preostalega nadstreška ne bi mogel gradbeno obstojati. Ker vlaga vlogo za izgradnjo objekta, ki že stoji oziroma glede katerega je upravni organ enkrat že odločil (izdal gradbeno dovoljenje), gre za ponovno odločanje o stvari, o kateri je že pravnomočno odločeno, kar je nedopustno. Mnenja so, da investitor ne more ponovno zaprositi za gradbeno dovoljenje za objekt (nadstrešek), za katerega že ima izdano gradbeno dovoljenje. Nezakonite gradnje prav tako ni mogoče naknadno legalizirati. Posledično to pomeni, da ne gre za nezahteven objekt, ker gre za nadstrešek, ki je enoten in celovit in po svojih dimenzijah predstavlja znatno večjo kvadraturo kot 50 m² (65 m²). V postopku se ni ugotavljalo, ne predvidevalo rušenje tega obstoječega nadstreška. Ni mogoče izdati, niti dovoliti gradnje, če je na istem mestu že postavljen drug objekt (dovoljenje iz leta 2006). Trditev organa, da ni dolžan preveriti nobenih dejstev in okoliščin ni pravilna. ZGO-1 navaja, da mora biti oddaljenost objekta od meje sosednjih zemljišč najmanj 3m. Nadstrešek pa je zgrajen bližje. Odlok je bil nepravilno uporabljen. Investitor ne gradi novega nadstreška, ker ta v naravi že obstoji. Nadstrešek ni bil postavljen v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem iz leta 2006. Sprememba odloka je bila objavljena kasneje v Uradnem vestniku MO Velenje, številka 1/13, kot je investitor nadstrešek zgradil. Ne more se na takšen način posegati za nazaj v nastala stanja in organ ne more opravičevati svoje odločitve s sklicevanjem na določbe odloka, ki je začel veljati 6-7 let za tem, ko je bil nadstrešek že postavljen. Za sporni primer torej odlok ne velja, ker ta predvideva situacije, ki bodo šele nastale od dneva njegovega sprejema dalje. Gre za ustavne kršitve pravic sosedov, katerim je bila pravica kršena že v trenutku, ko investitor ni zgradil objekta v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem, ampak znatno preko meja, danih v tem dovoljenju na škodo sosedov. Stanje že zgornjega objekta pred tem je tudi fotografsko izkazano. Takšno postopanje upravnega organa pomeni, da lahko posameznik, ko že ima izdano gradbeno dovoljenje, nato z leti z malimi objekti (25 m²) dograjuje in celo pozidava celotno svojo površino z razlogom, da gre za nove male objekte.

3. Tožniki opozarjajo tudi na nepravilno uporabo materialnega prava. Nepravilno je sklicevanje organa, da se objekt razvršča pod zaporedno številko 1 v Prilogi 2 Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost. Pod številko 1 namreč ni navedene nadstrešnice, je pa navedena pod številko 2 iste Priloge, ki pa za nadstrešnice dovoljuje velikost do vključno 20 m². Nejasno je, da je investitor podal zahtevo za nadstrešnico v velikosti 25,20 m² in gre s tem za poseg v že pridobljene pravice. Tožniki so glede na izdajo gradbenega dovoljenja investitorju v letu 2006 utemeljeno pričakovali, da so njihove pravice varovane. Ker je takratni postopek in dovoljenje zajemal tudi gradnjo nadstreška ter odmik (za katerega so tožniki morali dati soglasje) so utemeljeno pričakovali, da bodo te njihove pravice zaščitene. Z gradbenim dovoljenjem iz leta 2006 se je sicer z njihovim soglasjem že poseglo v njihove pravice, pričakovali pa so, da bo ta ureditev spoštovana. Z razlago, da ni važno, kako je bilo pred datumom odločanja upravnega organa, se posega v obstoječe stanje nepremičnin in v že pridobljene pravice tožnikov in medsosedske odnose. Glede določbe v odloku, da se enostavne objekta lahko gradi tudi do 1m odmika brez soglasij sosedov, bi to moralo veljati za naprej, od dneva sprejetja odloka, ne pa za nazaj. Bistveno je, da odmik 1,7 m brez vsakega soglasja sosedov parcele, predstavlja poseg v njihovo zasebno lastnino in v že pridobljene pravice. Takšen poseg ni nujen, niti sorazmeren s ciljem, ki se želi s tem doseči. Ponovno izpostavljajo, da ima investitor že izdano gradbeno dovoljenje iz leta 2006, ki vključuje tudi nadstrešek (zoper dovoljenje se takrat investitor ni pritožil) in da je tega tudi zgradil. Investitor je omejen pri svoji pravici do gradnje na lastnem zemljišču, ker je to že izkoristil. Na zavajajoč način želi legalizirati nepravilno gradnjo. Tožniki predlagajo, da se izpodbijana odločba v celoti odpravi in da se zadeva vrne v ponovno odločanje. Tožena stranka predlaga tudi povrnitev sodnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v 15. dneh pod izvršbo.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

5. A.A., ki je na podlagi prvega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranka z interesom v tem sporu, na tožbo ni odgovoril. 6. Sodišče je tožbo kot nedovoljeno zavrglo iz naslednjih razlogov:

7. V obravnavanem primeru tožniki izpodbijajo gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta, številka 351-474/2013-1212 z dne 6. 11. 2014, ki ga je Upravna enota Velenje izdala investitorju A.A. (stranki z interesom v tem sporu) za gradnjo majhne stavbe: nadstrešnice na parcelni številki 2107/1 k.o. ... Navedeno dovoljenje je bilo izdano na podlagi drugega odstavka 74.c člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki določa postopek izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta na predpisanem obrazcu, katerega vsebino in obliko določi minister pristojen za prostorske in gradbene zadeve in ob določenih izpolnitvenih pogojih (prvi odstavek tega člena). 8. člen ZGO-1 določa razvrščanje objektov glede na zahtevnost gradnje, pri čemer predpis iz tega člena predstavlja Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ki objekte razvršča med zahtevne, manj zahtevne, nezahtevne in enostavne objekte.

8. Za obravnavano območje veljajo določbe Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanje S 4/3 Šmartno - Velenje in del območja urejanja G4/3 (Uradni vestnik Mestne občine Velenje, številka 22/06). Zemljišče se nahaja na območju urejanja S4/3 v morfološki enoti z oznako 1A/8. Gradnja je dopustna glede na točko „I“ 24. člena Odloka. Iz 33. člena Odloka oziroma točke „1.2 Odmiki pri gradnji nezahtevnih objektov“, je med drugim razvidno, da morajo biti nezahtevni objekti od meje sosednjih parcel, na katere mejijo, odmaknjeni najmanj 1m. Odmik pa je lahko tudi manjši ob pisnem soglasju lastnika sosednje parcele.

9. Nesporno med strankami postopka je, da je bil nezahtevni objekt - nadstrešnica zgrajen v odmiku 1,7m od zemljišča tožnikov (parcelna številka 2108 k.o. ...). Oba upravna organa sta tožnike vključila v postopek in jim priznala status stranskih udeležencev. Ne glede na že priznani status stranskih udeležencev v upravnem postopku izdaje spornega gradbenega dovoljenja, pa po presoji sodišča tožniki niso izkazovali pravnega interesa (pravne koristi) za sodelovanje v upravnem postopku, zato tudi ne izkazujejo aktivne legitimacije za vložitev tožbe v tem upravnem sporu. Tožniki namreč izkazujejo samo dejanski interes, ne pa tudi pravnega interesa za vložitev tožbe, kar pa ni zadostna pravna podlaga za priznanje aktivno legitimirane stranke v tem sporu. Ne samo, da tožniki določno ne navajajo, kako in v čem obravnavana gradnja posega v njihove pravice, ki izhajajo iz solastništva sosednje nepremičnine, tudi sicer za vložitev tožbe ne izkazujejo pravnega interesa, ki bi izhajal iz relevantnih predpisnih določb. Kot že prej navedeno, je med strankami postopka nesporno, da je gradnja nezahtevnega objekta izvršena na območju, za katerega po veljavnem prostorskem aktu, ni potrebno soglasje tožnikov. Odlok namreč predpisuje odmik najmanj 1m brez soglasja lastnikov sosednjih zemljišč, in ker je sporni nadstrešek zgrajen v oddaljenosti 1,7m od zemljišča tožnikov, njihovega soglasja za postavitev nadstreška investitorju ni bilo treba pridobiti. Samo pavšalno navajanje, da ZGO-1 predpisuje 3m odmik od sosednje parcele, in da je odlok nepravilno uporabljen, ker ne more veljati za nazaj (nadstrešek je potrditvah tožnikov že bil zgrajen leta 2006), v tem sporu nima pravne podlage.

10. Pravni interes za izpodbijanje dokončnih upravnih aktov ima po določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) namreč tisti, ki uveljavlja oziroma izkaže, da je z dokončnim upravnim aktom prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih, in da je zaradi takšne prizadetosti ogroženo stanje njegovih pravic ali pravnih interesov. Sodišče v tem sporu presoja samo zakonitost izpodbijanega gradbenega dovoljenja in se ne spušča v presojo tožbenih ugovorov, da je nadstrešek že bil zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja iz leta 2006, ker so takšne morebitne nepravilnosti pri gradnji stvar inšpekcijskega postopka in ne tega sodnega spora.

11. Glede na prej navedeno, tožniki tako po presoji sodišča ne izkazujejo, da so bili prizadeti v kakšni pravici ali pravni koristi (izpodbijani akt ne posega v pravni položaj tožnikov - soglasje glede na odlok ni potrebno), zato je sodišče tožbo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 36. člena ZUS-1. 12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka svoje stroške postopka.