Jedro

Zahtevek, s katerim se tožencu nalaga neko ravnanje v upravnem postopku, ni utemeljen, za naložitev takšne obveznosti namreč ni nobene pravne podlage, pa tudi ne potrebe. Lastnik vozila ga lahko v skladu s 30. členom ZMV-1 registrira (na svoje ime), če poda ustrezno vlogo in izpolnjuje ostale pogoje iz 30. člena ZMV-1 brez sodelovanja bivšega lastnika vozila in za to ne rabi nobene sodne intervencije.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek: „Toženec je v 15 dneh dolžan na UE Trebnje podati soglasje, da se v matičnem registru vozil spremeni podatek o lastništvu prikolice znamke Lohr, tip C2H99S, komercialna oznaka Eurolohr 100 E 2, reg. št. ..., identifikacijska številka ..., in sicer, da se vpiše kot lastnika tožečo stranko, v nasprotnem primeru bo takšno soglasje nadomestila ta sodba.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: (I.) ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica v izreku navedene prikolice, in tožencu naložilo, da mora v 15 dneh: (II.) na UE Trebnje podati soglasje, da se v matičnem registru vozil spremeni podatek o lastništvu prikolice tako, da se kot lastnico vpiše tožečo stranko, ter (III.) plačati 2.351,34 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec. Predlaga spremembo ali vsaj razveljavitev sodbe. Meni, da mu noben predpis ne nalaga obveznosti podati kakršnokoli soglasje k spremembi podatkov v evidenci registriranih motornih in priklopnih vozil, torej k točno določenemu ravnanju v upravnem postopku.

Pritožnik izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila prikolica v času prenosa podjetja last toženca kot samostojnega podjetnika. Povsem logično je pojasnil, da je to prikolico tedaj zadržal zase. Nadaljuje, da je bil vse do leta 2015 tisti, ki je samostojno oblikoval poslovno voljo svojega podjetja, tako, da je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da se sam pri sebi ni odločil tako, kot zatrjuje - torej, da ni imel namena prikolice zadržati kot svoje osebno premoženje. Ne razume, kako lahko sodišče o tem dvomi, ko pa ni bilo nikogar, ki bi tožencu takšno odločitev preprečil. Sodišče prve stopnje se do notarsko overjene izjave iz leta 2015, v kateri je tožeča stranka potrdila, da je obravnavana prikolica last toženca, sploh ni opredelilo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je nepopolna in enostranska, pa tudi nelogična. Izostala je tudi presoja okoliščine, da je tožeča stranka prikolico uničila in naredila nevozno. Ko je tožeča stranka izvrševala prav vsa upravičenja, ki izvirajo iz lastninske pravice, ne more imeti pravnega interesa za ugotovitev lastništva.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

_O tožbenem zahtevku, da mora toženec podati soglasje, da se v matičnem registru vozil spremeni podatek o lastništvu prikolice_

5. Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da zahtevek, s katerim se tožencu nalaga neko ravnanje v upravnem postopku, ni utemeljen, za naložitev takšne obveznosti namreč ni nobene pravne podlage, pa tudi ne potrebe. Lastnik vozila ga lahko v skladu s 30. členom Zakona o motornih vozilih (ZMV-1) registrira (na svoje ime), če poda ustrezno vlogo in izpolnjuje ostale pogoje iz 30. člena ZMV-1 brez sodelovanja bivšega lastnika vozila1 in za to ne rabi nobene sodne intervencije.

6. Višje sodišče je zato v tem delu na podlagi pete alineje 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

_O ugotovitvi lastninske pravice_

7. Kljub zavrnitvi zahtevka za podajo izjave v upravnem postopku, ima tožnik glede na neprerekane tožbene trditve o prekinitvi upravnega postopka do pravnomočne odločitve o lastninski pravici interes za ugotovitveno tožbo. Ker ima tožeča stranka premičnino v posesti (kot toženec poudarja tudi v pritožbi), takšna tožba zadošča za varstvo tožnikove koristi, dajatveni zahtevek pa niti ne bi bil utemeljen.

8. Višje sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je lastnica sporne prikolice tožeča stranka, ne dvomi. To, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izjave o lastništvu tožeče stranke, ne drži. Sodišče jo je dokazno ocenilo v 5. točki na 5. strani izpodbijane sodbe, le ni ji dalo takšne teže, kot ji jo pripisuje pritožnik. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ni v ničemer enostranska ali pomanjkljiva, takšna je kvečjemu njena pritožbena graja. Sicer pa se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ustrezno opredeli do vsakega od v zvezi s spornim vprašanjem predlaganih dokazov posebej, pa tudi do vseh skupaj, dokazna ocena o tem, kako in kdaj je tožeča stranka postala lastnica sporne prikolice, pa je preverljiva, življenjsko prepričljiva in logična. Pri tem so odločilni dokazi pogodba o prenosu podjetja na prevzemno družbo (priloga B 14), register osnovnih sredstev podjetja T., s. p. s 3. 8. 2011 (priloga A 11) in seznam osnovnih sredstev tožeče stranke (prevzemne družbe) z 31. 12. 2011 (priloga A 10). Pritožbeno izpostavljanje dokazov oziroma celo le enega dokaza, za katerega pritožnik meni, da podpira njegovo tezo, ob tem ko dokazne ocene kot celote in dokazne ocene tistih dokazov, ki so sodišče prve stopnje prepričali v to, da je v letu 2011 prišlo do prenosa lastninske pravice na tožečo stranko, sploh ne izpodbija, višjemu sodišču ne vzbudi prav nikakršnega dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje; njeno ponavljanje pa bi bilo nesmiselno. Pritožbene trditve o tem, kako naj bi za tožničino nepridobitev lastninske pravice zadoščalo, da se je toženec sam pri sebi odločil, da bo premičnino zadržal zase (torej mentalni pridržek), kažejo na dokajšnje nerazumevanje ločitve med premoženjem pravne in fizične osebo ter načina oblikovanja poslovne volje.

9. Uveljavljani pritožbeni razlogi torej v tem delu niso utemeljeni; niso pa podane niti kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo v I. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev niso bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. Toženec je s pritožbo sicer delno uspel, a gre za del zahtevka, s katerim niso nastali posebni stroški, tako da sprememba sodbe na odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških ne vpliva.

Glede na delni uspeh s pritožbo pa vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. tudi sklep VSL II Cp 2071/2018.