Jedro

Tožena stranka tožeči stranki kot upravniku ni očitala nikakršnega niti aktivnega niti pasivnega ravnanja. Z navedbami o upravljanju in vzdrževanju stanovanjske hiše sicer nakazuje na morebitne opustitve, vendar jih ni konkretizirala oziroma ni opredelila z navedbami o konkretnem dolžnostnem ravnanju tožeče stranke kot upravnika, ki bi zmoglo odvrniti toženčevo škodo ter o kršitvah takega ravnanja. Na ta način je ugovor tožene stranke ostal nesklepčen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanih delih (točka II., III. in IV. sodbe) razveljavi sodba sodišča prve stopnje ter v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 186,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.2011 naprej in v znesku 94,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.1.2012 (točka I. izreka), ter terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 281,40 EUR z zakonskimi obrestmi od 9.12.2011 naprej (točka II. izreka). Obe terjatvi je pobotalo, razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 174662/2012 z dne 19.11.2012 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek (točka III. izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 116,25 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbijajo jo v točkah II., III., in IV. izreka zaradi napačne uporabe materialnega prava, posledično zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodbe z ugotovijo, da terjatev tožene stranke do tožeče ne obstaja, razveljavitvijo pobotnega dela izreka in odločitvijo, da sklep o izvršbi ostane v celoti v veljavi. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s plačilom stroškov pravdnega postopka. Zmotno je stališče o obstoju terjatve tožene stranke in o njenem prenehanju zaradi pobota ter odločitev, da so navedbe tožene stranke o tem priznane, ker jih pritožnica naj ne bi prerekala. Tožena stranka je uveljavljala škodo na avtomobilu zaradi napake delovanja senzorjev na rampah pri izhodni garaži pri zavarovalnici po zavarovalni pogodbi, katere zavarovanci so etažni lastniki in ne tožena stranka kot upravnik. Prejela je odškodnino v višini 758,75 EUR, upoštevajoč odbitno franšizo v višini 250,00 EUR. Tožeča stranka ni odgovorna za plačilo razlike škode, nastale z upoštevanjem odbitne franšize. Pogojev iz 311. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) za pobot terjatev ni. Le tožeča stranka ima terjatev do tožene stranke, in sicer verzijski zahtevek, ker je zanjo zalagala in plačevala obratovalne stroške dobaviteljev. Nasprotno tožena stranka zoper tožečo nima terjatve in je ni dokazala. Njen zahtevek nima nič z upravljanjem, stroški upravljanja oziroma z odškodninsko odgovornostjo tožeče stranke. Če je pri izplačilu škode prišlo do napake, ima zahtevek do zavarovalnice in ne do upravnika. Tožeča stranka ni pripoznala njene terjatve niti je ni pobotala. Tožena stranka ni navajala nobenih pravnorelevantnih dejstev v zvezi z odgovornostjo tožeče stranke za škodni dogodek niti jih ni dokazala. Tožeča stranka je njene navedbe o protipravnem ravnanju, češ da je bila odgovorna za nedelovanje senzorjev, utemeljeno prerekala in o tem predlagala zaslišanje priče. Sodišče je dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo, arbitrarno odločilo v korist tožene stranke in zmotno ocenilo, da zaradi neprerekanega dejstva trditve tožene stranke štejejo za resnične. Kršilo je določbe 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in zmotno štelo, da tožena stranka teh dejstev ni bila dolžna dokazovati. Upoštevati bi moralo navedbe tožeče stranke v zvezi s škodo in zaslišati predlagano pričo. 3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka kot upravnik v tem postopku zoper toženca kot enega od etažnih lastnikov na podlagi pogodbe o upravljanju in razdelilnikov ter določb o neupravičeni pridobitvi (verzijski zahtevek) vtožuje plačilo neplačanih stroškov upravljanja in obratovalnih stroškov. Tožena stranka se je branila z ugovorom prenehanja obveznosti – ugasle pravice. Vtoževana terjatev naj bi prenehala zaradi pobota z nasprotno terjatvijo tožene stranke zoper tožečo stranko iz naslova odškodninske odgovornosti tožeče stranke za toženčevo škodo na osebnem avtomobilu. Nastala mu je zaradi nedelovanja senzorjev pri izhodni garažni rampi, za kar naj bi bila odgovorna tožeča stranka. Ker ni bila v celoti povrnjena s strani zavarovalnice po zavarovalni pogodbi, sklenjeni z etažnimi lastniki (delež same tožene stranke in odbitna franšiza), je razliko med dejansko škodo in izplačano zavarovalnino pobotal z vtoževanimi zneski.

6. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da tožeča stranka ni substancirano prerekala ugovornih trditev o njeni odgovornosti za pravilno delovanje vrat, štelo ta dejstva za resnična. Na podlagi 131. člena OZ je ugotovilo obstoj nasprotne (odškodninske) terjatve tožene stranke zoper tožečo stranko, ugotovilo, da obstajajo pogoji iz 311. člena OZ za pobot terjatev, ju pobotalo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Pritožbi je treba pritrditi, da je pri presoji utemeljenosti toženkinega pobotnega ugovora oziroma pri presoji obstoja odškodninske terjatve tožene stranke zoper tožečo stranko zmotno uporabilo materialno pravo (131. člena OZ). Pravilno je sicer navedlo, da morajo biti za utemeljenost odškodninske obveznosti kumulativno izpolnjene predpostavke protipravnosti, vzročne zveze, škode in krivde. Obstoj prvih treh obremeni oškodovanca, neobstoj zadnje pa odgovorno osebo. Zmotno pa je njegovo naziranje, da je tožena stranka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o protipravnosti tožničinega ravnanja. Kot pravilno opozarja pritožba, pravnorelevatnih dejstev o tem tožena stranka ni podala. Navajala je sicer, da je za nedelovanje senzorjev odgovoren upravnik (tožeča stranka), ki je odgovoren za ustrezno delovanje naprav v bloku (red. št. 11). Tudi po (ponovnem) ugovoru tožeče stranke, da slednja z nastankom škode nima nič (red. št. 12), je navedla le še, da se njena terjatev nanaša na upravljanje in vzdrževanje stanovanjske hiše, in sicer ne glede na način njenega pokritja (npr. odškodnina zavarovalnice iz zavarovanja etažnih lastnikov, iz odgovornosti upravnika ali njegovega podizvajalca, direktna plačila, pobot, itd. - prim. list. št. 42). Take navedbe ne zadostijo zahtevam po sklepčnosti ugovora. Tožena stranka namreč tožeči stranki kot upravniku ni očitala nikakršnega niti aktivnega niti pasivnega ravnanja. Z navedbami o upravljanju in vzdrževanju stanovanjske hiše sicer nakazuje na morebitne opustitve. Vendar jih ni konkretizirala oziroma ni opredelila z navedbami o konkretnem dolžnostnem ravnanju tožeče stranke kot upravniku, ki bi zmoglo odvrniti toženčevo škodo ter o kršitvah takega ravnanja. Ob odsotnosti navedenih pravnorelevantnih dejstev ni mogoče sklepati o protipravnem ravnanju tožeče stranke in o vzročni zvezi s škodo tožene stranke. Ugovor je ostal nesklepčen, ker ne opredeljuje kršitve dolžnostnega ravnanja upravnika. To pa ne dopušča presoje o utemeljenosti nasprotne odškodninske terjatve oziroma o obstoju potrebnih predpostavk za upravnikovo odškodninsko odgovornost za toženčevo škodo.

8. Tožeča stranka je na drugi strani že v dopolnitvi tožbe (red. št. 9) nasprotovala nesklepčnim trditvam pobotnega ugovora, češ da odškodninski zahtevek nima nič z upravljanjem, stroški upravljanja in odgovornostjo tožeče stranke (list. št. 27). Smiselno je predlagala zavrnitev pobotnega ugovora. Zahtevka torej ni pripoznala niti priznala (pomanjkljivih) dejstev, ki jih je navajala tožena stranka (prvi odstavek 214. člena ZPP), kot je zmotno ocenilo sodišče prve stopnje. Ob njenem zanikanju odgovornosti je bila tožena stranka tista, ki bi morala konkretizirano zatrjevati in dokazati protipravno ravnanje tožeče stranke. Šele po tem bi se lahko slednja izjavila o njenih trditvah. Trditveno in dokazno breme tožeče stranke v zvezi s pobotnim ugovorom je nastopilo šele, ko bi tožena stranka konkretiziralo postavila svoje trditve. Ker jih v zvezi s protipravnim ravnanjem ni podala, jih tožeča stranka tudi ni mogla prerekati. Nasprotno stališče sodišča prve stopnje, ki je štelo, da tožeča stranka ni prerekala trditev tožene stranke in da slednji zato ni treba dokazovati svoje odškodninske terjatve, je zato zmotno. Relativnih kršitev pravil postopka (v konkretnem primeru po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 214. členom ZPP) v sporu majhne vrednosti sicer ni mogoče uveljavljati. Vendar je sprejeta odločitev tudi v nasprotju z določbami ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu. Kadar sodišče zmotno uporabi pravilo o dokaznem bremenu, pa gre za kršitev materialnega prava, na kar pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč je posledično ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje o obstoju nasprotne odškodninske terjatve tožene stranke. To pa tudi v sporu majhne vrednosti narekuje razveljavitev sodbe v izpodbijanih delih in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi in peti odstavek 458. člena ZPP).

9. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje torej ponovno celovito oceniti procesno gradivo. V okviru že podane trditvene in dokazne podlage strank bo moralo ponovno oceniti potrebnost izvedbe predlaganih dokazov z zaslišanjem prič, ki jih je za zdaj zavrnilo. Zlasti pa bo moralo ponovno oceniti navedbe strank in predloženo listinsko dokumentacijo ter oceniti in presoditi, ali so podane vse predpostavke civilnega delikta na strani tožeče stranke oziroma o obstoju nasprotne terjatve tožene stranke zoper tožečo stranko. Ponovno bo moralo presojati pogoje za pobot terjatev po 311. členu OZ in o nasprotni terjatvi in pobotu, posledično pa tudi o pravdnih stroških ponovno odločiti. Svojo odločitev naj obrazloži s popolnimi in jasnimi razlogi.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.