Jedro

Šele iz davčne napovedi samostojnega podjetnika in posledično iz odločbe, izdane s strani Davčne uprave Republike Slovenije je mogoče ugotoviti, kakšen je rezultat poslovanja s.p. (dobiček ali izguba). Po navedenem torej samo nakazilo na TR račun samostojnega podjetnika še ne pomeni, da je ta dejansko tudi ustvarjal dohodke.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu, št. Bpp 396/2012 z dne 16. 1. 2013 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti na 350,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora z 20 % DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. Bpp 396/2012 z dne 16. 1. 2013 je Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Novem mestu (v nadaljevanju organ za BPP) odločil, da se prošnja tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrne in ugotovil, da je tožnica v izjavi o premoženjskem stanju navajala neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, zaradi česar šest mesecev od prejema te odločbe ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnica prosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za zastopanje in pravno svetovanje v postopku razveze zakonske zveze, dodelitve otrok in določitve preživnine. Organ za BPP se sklicuje na Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki v 20. členu določa, da se premoženjsko stanje prosilca ugotavlja na podlagi pisne izjave, ki je podana pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Če je prosilec v izjavi o premoženjskem stanju navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP. V prošnji in izjavi o premoženjskem stanju je tožnica navedla, da prejema dohodke iz naslova dela pri A. d.o.o., prejemke po predpisih o družinskih prejemkih in da ima svoj popoldanski s.p. B., v okviru katerega pa ne prejema nikakršnih dohodkov. Tekom postopka pa je organ za BPP ugotovil, da je tožnica prejela po dve nakazili na svoj osebni račun pri C. d.d. in pri D. d.d.. Ugotovljeno je bilo, da sta transakcijska računa po evidencah AJPES vezana na dejavnost tožnice Trgovina B., za katero pa je ta izrecno navedla, da v njenem okviru ne ustvarja dohodkov. S tem pa je tožnica v izjavi o premoženjskem stanju navedla neresnične podatke o premoženjskem stanju. Organ za BPP je tožnico z dopisom seznanil s poizvedbami, ki jih je opravil, ter ji omogočil, da se izjasni o ugotovljeni okoliščini, vendar se v odrejenem roku o ugotovitvah organa ni izjasnila.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da tožnici ni bila dana možnost, da preko zaslišanja pojasni, zakaj je navedla, da iz dejavnosti s.p. ne prejema dohodkov. Ker ima s.p. izgubo, je ta izjava resnična. Če bi bila stranki dana možnost ustnega zaslišanja, bi lahko pojasnila vse o izgubi s.p. Organ za BPP sicer navaja, da je dne 3. 12. 2012 od tožnice zahteval še dodatna pojasnila, vendar tožnica ni ustrezno kvalificirana za tovrstna pisna pojasnila. Organ za BPP je tudi bistveno kršil določbe postopka, saj poziv ni bil vročen odvetniku, ki v postopku dodelitve BPP zastopa tožnico, temveč stranki neposredno. Sklepanje, da je zaradi nakazila na TRR tožnice že izkazan dohodek, je zmotno. Iz priliva je namreč najprej potrebno poplačati dobavitelje, dohodek pa je le, če ostane presežek in tudi če naročniki tožničine račune poplačajo. Sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroške v zvezi s to tožbo.

Tožena stranka je sodišču poslala obširen odgovor na tožbo, v katerem prereka navedbe v tožbi in pojasnjuje razloge za odločitev. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka oprla svojo odločitev glede dodelitve BPP tožnici na svojo ugotovitev, da je tožnica v vlogi za BPP s tem, ko je navedla, da v okviru dopolnilne popoldanske dejavnosti, ki jo izvaja kot s.p. (B.) ne prejema nikakršnih dohodkov, dala neresnične podatke. Vsebina navedbe tožnice med strankama v postopku niti ni sporna. Prav tako ni sporno, da je tožnica na računa pri banki C. d.d. in D. d.d prejela dve nakazili (zneska 288,00 EUR in 420,00 EUR ter 684,00 EUR in 1.465,43 EUR). Sporno med strankama ostaja, ali navedena nakazila dokazujejo, da tožnica ima dohodke v okviru delovanja s.p. in da so posledično podatki, dani v izjavi, neresnični.

Po določbi 20. člena ZBPP prosilec odgovarja za resničnost podatkov, ki jih navede v prošnji za dodelitev BPP pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Sankcija zaradi navajanja neresničnih podatkov je določena tudi v petem odstavku istega člena ZBPP, in sicer v takšnem primeru izda organ za BPP ugotovitveno odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP. Za nastop navedene pravne posledice zadošča že ugotovitev, da je prosilec v vlogi navajal neresnične podatke. Po navedenem je v zadevi ključna presoja, ali je tožnica v svoji vlogi navedla neresnične podatke.

Za dohodek iz dejavnosti se, glede na 46. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) šteje dohodek, dosežen z neodvisnim samostojnim opravljanjem dejavnosti, ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti. V zadevi pa je pomembna tudi določba 48. člena ZDoh-2, ki opredeljuje davčno osnovo, in sicer je davčna osnova od dohodka iz dejavnosti dobiček, ki se ugotovi kot razlika med prihodki in odhodki, doseženimi v zvezi z opravljanjem dejavnosti, če ni s tem zakonom drugače določeno. V Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki med drugim ureja obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršbo davkov (1. člen) pa je določeno, da davčni zavezanci, ki skladno z zakonom, ki ureja dohodnino ugotavljajo davčno osnovo od dohodka iz dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, sami izračunavajo akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti v davčnem obračunu (295. člen). Skladno z 297. členom ZDavP-2 pa davčni zavezanci predložijo davčni obračun davčnemu organu, in sicer najpozneje do 31. marca tekočega leta za preteklo leto, če ni s tem zakonom drugače določeno. Glede na navedeno je šele iz davčne napovedi samostojnega podjetnika in posledično iz odločbe, izdane s strani Davčne uprave Republike Slovenije mogoče ugotoviti, kakšen je rezultat poslovanja s.p. (dobiček ali izguba). Po navedenem torej samo nakazilo na TR račun samostojnega podjetnika še ne pomeni, da je ta dejansko tudi ustvarjal dohodke. Tožena stranka bi ob izrecnem dovoljenju tožnice, da lahko organ za BPP sam pridobiva vse relevantne podatke, ob podatkih, ki jih je pridobila in izhajajo iz upravnih spisov, od pristojnega urada Davčne uprave RS pridobila tudi podatke o poslovnih rezultatih glede dejavnosti tožeče stranke. Šele tedaj bi lahko ocenila, ali je tožnica s tem, ko je navedla, da v okviru s.p. nima dohodkov, navajala neresnične podatke v smislu določbe petega odstavka 20. člena ZBPP.

Tožena stranka je v obravnavnem primeru sicer tožnico pozvala, da se izjavi o ugotovitvah glede prilivov na njene račune, vendar pa se tožnica na poziv ni odzvala. V zvezi s tem sodišče pripominja, da je imela tožnica že od vložitve prošnje za dodelitev BPP dalje pooblaščenca in ima zato tožeča stranka prav, ko meni, da bi tožena stranka morala upoštevati 88. člen ZUP. Po določbi prvega odstavka navedenega člena ZUP se v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vroča njemu, po določbi četrtega odstavka pa se šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu. Ob upoštevanju navedenega se vročitev stranki, ki ima pooblaščenca, šteje za pravilno opravljeno tedaj, ko je pravilno opravljena pooblaščencu. Glede na vse navedeno je v obravnavnem primeru organ za BPP v postopku pred izdajo odločbe kršil pravila postopka, ta kršitev pa je mogla vplivati na odločitev v zadevi. V posledici ugotovljene kršitve pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Ker v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, je sodišče tožbi na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa v smislu določb drugega in tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek in odločanje. V tem postopku bo ta morala pri ugotavljanju dohodkov tožnice preveriti resničnost navedb v vlogi s pridobitvijo vseh relevantnih podatkov glede dohodkov dejavnosti tožnice.

Sodišče je na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških in višini le-teh temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Ker je tožnika zastopal odvetnik, je sodišče priznalo stroške v višini 350,00 EUR skupaj z 20 % DDV.