Jedro

Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da A.M. ni mogel preprečiti prometne nesreče, saj je toženka, ki je vozila po desnem voznem pasu, v križišču sekala smer vožnje vozniku A.M., ki je vozil po sredinskem voznem pasu s hitrostjo, ki je bila nižja od dovoljene in primerna glede na prometne razmere. Iz navedenega razloga neizkušenost voznika in neopravljen vozniški izpit ni v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo. Toženki ni uspelo dokazati, da ugotovljena vinjenost ni v vzročni zvezi z nastalo nesrečo.

Izrek

I. Pritožbama se deloma ugodi in se sodba spremeni tako, da se glasi: »1. Tožena stranka S.K., je dolžna plačati tožeči stranki Z.T. d.d. znesek 8.263,99 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 15. 12. 2006 do 31. 12. 2006 od zneska 1.980.382,00 SIT, preračunano po tečaju zamenjave, od zneska 8.263,99 EUR pa od 1. 1. 2007 dalje do plačila, v 15 dneh.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3.Vsaka stranka krije svoje stroške postopka«.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: »Toženo stranko se oprosti plačila sodne takse za pritožbo«.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo naložilo toženki, da je dolžna plačati tožeči stranki 8.345,85 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 18. 12. 2006 do 31. 12. 2006 od zneska 2.000.000,00 SIT, preračunano po tečaju zamenjave, od zneska 8.345,85 EUR pa od 1. 1. 2007 do plačila, višji tožbeni zahtevek zavrnilo ter toženki naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v višini 362,97 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku petnajstdnevnega paricijskega roka do plačila. Z izpodbijanim sklepom je prvo sodišče zavrnilo predlog toženke za oprostitev plačila takse za pritožbo ter toženki dovolilo obročno odplačevanje.

(2) Tožeča stranka vlaga zoper zavrnilni del sodbe pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Tožeča stranka lahko od toženke, ki je vozila pod vplivom alkohola, zahteva izplačilo škode največ v znesku 8.345,85 EUR. Tožeča stranka uveljavlja glavnico v višini 10.255,37 EUR, ki vključuje tudi obresti od plačane odškodnine do vložitve tožbe. Od dneva vložitve tožbe dne 15. 12. 2006 gredo tožeči stranki procesne obresti.

(3) Toženka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo ter storilo tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato pritožba predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je na podlagi novega sojenja in na podlagi istih dokazov, kot so bili izvedeni že pred izdajo sodbe P 536/2006 z dne 3. 4. 2008, ugotovilo, da je toženka izključno in v celoti odgovorna za prometno nesrečo. Za prometno nesrečo je v celoti odgovoren A.M., ki je vozil osebni avtomobil brez vozniškega dovoljenja. Izvedenec je ugotovil, da gre za neizkušenega voznika. Vsak izkušeni voznik se zaveda nevarnosti vožnje skozi križišče, zato mora ustrezno prilagoditi hitrost in način svoje vožnje. Alkoholiziranost toženke ni vplivala na prometno nesrečo, saj je za nesrečo odgovoren voznik A. M.. Če bi A. M. gledal v smer svoje vožnje, do nesreče ne bi moglo priti. Vinjenost toženke ni vzrok za nastalo prometno nesrečo. Izvedenec je ugotovil, da je bila nevarna in kritična situacija povzročena s strani obeh udeležencev prometne nezgode. Neutemeljen je zaključek prvega sodišča, da je toženka nenadoma zavijala v levo, kar A.M. ni mogel predvideti. Nepravilni so zaključki izvedenca J.B., da je koncentracija alkohola, ki je bila prisotna pri toženki, bistveno vplivala na njene psihofizične sposobnosti, saj toženka ni imela nobenih motenj. Izvedenec dr. J. B. ni odgovoril na vprašanje, če bi prišlo do nesreče, če toženka ne bi bila pod vplivom alkohola. Tožeča stranka je oškodovancem izplačala previsoko odškodnino, očitno je bila prepričana, da bo vse zneske dobila regresno povrnjene. Udeleženci prometne nesreče so dobili »bagatelne poškodbe«, zato je bila izplačana previsoka odškodnina. Tožena stranka ni natančno opredelila in konkretizirala višine pravdnih stroškov, priglasila je le poštne in administrativne stroške v višini 15,00 EUR in pričnine po odmeri, kar je neopredeljeno. Poštni stroški niso zanesljivo in nedvomno izkazani, prav tako pa tudi ne administrativni stroški.

(4) Toženka vlaga tudi pritožbo zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen njen predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo. Toženka prejema le plačo v višini 426,23 EUR mesečno, ki ne dosega višine minimalne plače. Toženka nima nobenega premoženja, plačilo sodne takse pa bi ogrozilo njeno preživljanje.

(5) Pritožba tožeče stranke in toženke sta deloma utemeljeni, pritožba toženke zoper sklep pa je v celoti utemeljena.

(6) Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je do trčenja med voziloma tožnice in A.M. prišlo v križišču, v fazi nespremenjene smeri vožnje voznika A.M. naprej in naravnost in ob hkratni začetni fazi pomika toženke kot voznice iz skrajno desnega voznega pasu Celovške ceste v levo, z namenom zavijanja v levo; - toženka je kritično prometno situacijo povzročila z nenadnim in prometno nepravilnim menjavanjem voznega pasu v križišču, z namenom polkrožnega zavijanja nazaj v smeri centra mesta; - v fazi premikanja oziroma zavijanja levo je toženka sekala smer vožnje vozniku A. M., zaradi česar je prišlo do naleta sredine prednjega dela vozila A.M. v zadnji levi del vozila toženke; - na kraju prometne nezgode je hitrost omejena na 70 km/h, toženka je pred trčenjem vozila s hitrostjo 35 km/h, naletna hitrost voznika A.M. je znašala 55 km/h, v fazi dohitevanja pa 63km/h; - do prometne nesreče je prišlo dne 23. 11. 2003 ob 5.30 uri, bila je noč, vidljivost je bila dobra, vozišče suho in normalno prevozno, promet redek; - toženka je imela v času prometne nesreče 0,96 g/kg koncentracije alkohola v krvi, zato ni bila v stanju zaznavanja in sprejemanja pravilnih in pravočasnih ukrepov v prometu, kar je imelo za posledico bistveno podaljšani reakcijski čas in težave z globinskim vidom, v posledici katerega voznica, tudi če je pogledala v vzvratno ogledalo, bližajočega vozila A.M. ni videla ali pa je presodila, da je slednji bistveno bolj oddaljen kot pa je bil dejansko; - A.M. bi ob enaki reakciji z zaviranjem lahko preprečil nesrečo, če bi vozil s hitrostjo, ki ne bi presegala 55 km/h; - A.M. ni imel opravljenega vozniškega izpita.

(7) Neutemeljene in protispisne so trditve v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izvedeniškega mnenja oziroma da so ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedeniškim mnenjem. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da A.M. ni mogel preprečiti prometne nesreče, saj je toženka, ki je vozila po desnem voznem pasu, v križišču sekala smer vožnje vozniku A. M., ki je vozil po sredinskem voznem pasu s hitrostjo, ki je bila nižja od dovoljene in primerna glede na prometne razmere. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da ob enakih okoliščinah, tudi povprečnemu vozniku z uspešno opravljenim vozniškim izpitom, ne bi uspelo preprečiti prometne nesreče. Ob takšnih ugotovitvah izvedenca, vozniku A. M. ni mogoče očitati soodgovornosti, saj je ravnal v prometni situaciji kot povprečni voznik z uspešno opravljenim vozniškim izpitom. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bil voznik A. M. nepreviden pri spremljanju prometne situacije. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je vzrok za nesrečo reakcija toženke, ki je bila nepredvidljiva za vsakega povprečnega voznika. Iz navedenega razloga neizkušenost voznika in neopravljen vozniški izpit ni v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo. (8) Toženki ni uspelo dokazati, da ugotovljena vinjenost ni v vzročni zvezi z nastalo nesrečo. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da toženka ni sekala smeri vožnje A. M., saj to potrjujejo tako izvedeniško mnenje, kakor tudi ostali dokazi. Toženka ni uspela izpodbiti ugotovitev izvedenca dr. J.B., da je koncentracija alkohola bistveno vplivala na psihofizične sposobnosti toženke, kar potrjuje njena nepredvidljiva reakcija, ko je v križišču s skrajno desnega dela zavijala na skrajno levi del, kar kaže, da so bile njene sposobnosti ocenjevanja prometne situacije zaradi alkohola bistveno zmanjšane, zato tudi ni odločilna okoliščina, ali bi toženka zgolj zaradi pomanjkanja koncentracije lahko izvedla enako nevarno prometno situacijo, če ne bi bila pod vplivom alkohola. Zagotovo pa se od povprečnega voznika ne pričakuje takšen način vožnje.

(9) Pritožba le pavšalno zatrjuje, da so bili prisojeni previsoki odškodninski zneski za posamezne vrste škode, pri čemer opredeljeno za posamezne udeležence tudi ne pove razlogov, zaradi katerih meni, da je bila odškodnina previsoko odmerjena, zato je pritožba v tem delu zgolj pavšalna, brez vsebinske opredelitve. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja podrobno obrazložilo razloge, zaradi katerih je ocenilo, da je tožeča stranka priznala primerne odškodninske zneske za premoženjsko in nepremoženjsko škodo udeležencem prometne nesreče, tem razlogom pa v celoti sledi tudi pritožbeno sodišče. Pri presoji utemeljenosti izplačila odškodnine udeležencem prometne nesreče, je sodišče prve stopnje upoštevalo objektivne kriterije za priznanje odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki se kažejo v primerjavi s priznanimi odškodninami v sodni praksi v podobnih primerih, ter kriterij individualizacije odškodnin ter pravilno zaključilo, da tožeča stranka oškodovancem ni izplačala previsoke odškodnine. Utemeljeno je bila izplačana tudi odškodnina za materialno škodo (za škodo na avtomobilu in odvetniške stroške). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da škoda znaša 9.580,15 EUR, tožeča stranka pa je oškodovancem izplačala 1.980.382,00 SIT (8.263,99 EUR), zato je tožeča stranka upravičena do povrnitve navedenega zneska z obrestmi od 15. 12. 2006, ko je bila vložena tožba s priporočeno pošiljko in ne od 18. 12. 2006 kot je odločilo prvo sodišče. Za izplačilo obresti od plačila odškodnine do vložitve tožbe pa ni podlage, saj tožeča stranka ni podala ustreznih trditev, dokazi pa ne morejo nadomestiti trditvene podlage.

(10) Tožeča stranka je imela do izdaje izpodbijane sodbe stroške v višini 362,97 EUR. Neutemeljeni so pritožbeni razlogi tožene stranke, da tožeča stranka ni specificirala pravdnih stroškov, saj je na glavni obravnavi dne 3. 4. 2008 pojasnila, da uveljavlja stroške v višini sodnih taks, poštnin in administrativnih stroškov v višini 15,00 EUR in pričnin, na naroku dne 20. 8. 2009 pa je priglasila še dodatne stroške za plačilo takse za pritožbo. Znesek 15,00 EUR za poštne stroške in administrativne stroške je primeren znesek glede na vložene vloge, zato podrobnejša specifikacija tudi ni bila potrebna. Tožena stranka je imela do izdaje sodbe z dne 3. 4. 2008 stroške v višini 2.434,92 EUR ter do izdaje izpodbijane sodbe 1761,54 EUR, skupaj 4.196,46 EUR. Tožeča stranka je upravičena glede na uspeh (80,5 %) do povrnitve stroškov v višini 292,19 EUR, tožena stranka pa do zneska 818,30 EUR (19,5 % uspeh v pravdi). Pritožbeno sodišče je glede na celoten potek postopka odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP).

(11) Ker so bili pritožbeni razlogi pravdnih strank zoper sodbo deloma utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbama deloma ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo.

(12) Pravdni stranki sta s pritožbo uspeli le v neznatnem delu, zato nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

(13) Toženka prejema mesečno plačo v višini 426,23 EUR, ki je nižja od minimalne plače. Toženka ne razpolaga z drugim premoženjem, zato so po mnenju pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za oprostitev sodne takse, še posebej iz razloga, ker je bila toženka že tekom postopka oproščena plačila sodnih taks za odgovor na tožbo, prejela je tudi brezplačno pravno pomoč ter bila tudi oproščena stroškov sodnega postopka, nenazadnje pa tudi iz sklepa z dne 28. 3. 2007 izhaja, da je bila tožena stranka oproščena plačila sodnih taks. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženko oprostilo plačil sodne takse za pritožbo.