Jedro

Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela, tako da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, ali jih odda zunanjim izvajalcem, kar ima lahko za posledico tudi ukinitev prejšnjega samostojnega delovnega mesta ali zmanjševanje delavcev. Vsak gospodarski subjekt ima pravico, da organizira poslovni proces v skladu s svojimi poslovnimi potrebami, v te odločitve pa se sodišče ne more spuščati.

Sodišče mora pri ugotavljanju zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov presoditi le, ali so podani razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v odpovedi, ter ali je tožena stranka ravnala v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja ter mu ponuditi sklenitev nove pogodbe za ustrezno delo. Sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistemizaciji ni pogoj za reorganizacijo in ne za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 28. 1. 2013 nezakonita (I. točka izreka). Pogodba o zaposlitvi z dne 3. 1. 2011, sklenjena med toženo in tožečo stranko za nedoločen čas z dne 3. 1. 2011 se razveže z 19. 8. 2013 (II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 3. 2013 do 19. 8. 2013 priznati delovno razmerje v skladu s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 3. 1. 2011 in ji v skladu z določili te pogodbe obračunati plačo in vse ostale prejemke, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, vse v 8 dneh od pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe ter tožečo stranko prijaviti v vsa socialna zavarovanja (III. točka izreka). Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 11.235,00 EUR bruto, od tega zneska obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek vse v 8 dneh od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku se zahtevek zavrne (IV. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 565,23 EUR, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni (V. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo (pravilno izpodbijani del sodbe) razveljavi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje dvomi, da je tožena stranka dejansko ukinila delovno mesto "asistent programa" na katerem je bila zaposlena tožnica, saj "sklepa o ukinitivi ni izvršila tako, da bi ukinitev delovnega mesta bila razvidna v aktu o sistemizaciji". Toženi stranki pa se tudi očita, da pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni sistemizirala novo delovno mesto "poslovni sekretar", na katero je zaposlila A.A., pri čemer je sodišče prepričano, da bi tožnica lahko ob enakem usposabljanju bila sposobna opravljati delo A.A.. Izpodbijana sodba ni pravilna, temelji namreč na napačni in nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja, bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka in na zmotni uporabi materialnega prava. V nasprotju z izvedenimi dokazi je ocena sodišča, da bi tožnica lahko delala na istem delovnem mestu, kot A.A. ob enakem usposabljanju. Sodišče je popolnoma prezrlo trditveno podlago tožene stranke, da navedeno delovno mesto zajema knjigovodska in računovodska dela, pri čemer se je A.A. uvajala za delo vnašanja vhodnih računov v program B.. To pa seveda ne pomeni, da bi kdorkoli brez ustrezne izobrazbe ob nekajurnem usposabljanju lahko opravljal računovodska dela, kakor to pavšalno zaključuje sodišče prve stopnje. Sodišče je prezrlo tudi izpoved A.A., ki je podrobno pojasnila katera računovodska opravila opravlja sama, katera pa še vedno opravlja zunanji računovodski servis, da je po poklicu ekonomistka in je že v letih od 2008 do 2010 opravljala računovodska opravila. Po drugi strani pa je tožnica po poklicu strojni tehnik in finomehanik urar, torej nima niti ustrezne izobrazbe. Ob prevzemu računovodskega dela je izpovedala tudi priča C.C., ki je pojasnila, da se delo A.A. nanaša predvsem na področje računovodstva in da je zaradi tega strošek zunanjega računovodstva tožene stranke nižji že za 600,00 EUR mesečno. Napačen je zaključek sodišča, da so se vsa dela in naloge, ki jih je do bolniškega staleža opravljala tožena stranka prenesla na A.A.. Tožena stranka je A.A. zaposlila na delovnem mestu "poslovni sekretar" zaradi opravljanja računovodskih del, pri čemer se je obseg poslovanja tožene stranke močno zmanjšal, čemur pritrjuje tudi sodišče prve stopnje. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je za delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, zahtevala izobrazba poslovnega sekretarja. Iz opisa delovnega mesta namreč izhaja, da je smer izobrazbe alternativna, in sicer poslovni tajnik ali poslovni sekretar. Zmotno je tudi stališče sodišča, da tožena stranka ni ukinila delovnega mesta "asistent programa", ker ukinitev delovnega mesta ni razvidna iz akta o sistemizaciji. Navedeno delovno mesto je bilo ukinjeno s sklepom tožene stranke. Delodajalec lahko izvede reorganizacijo, ne da bi spremenil ali sprejel nov akt o sistemizaciji. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga mora dokazati le, da je zaradi reorganizacije delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Tako dejstvo, da tožena stranka sklepa o ukinitvi delovnega mesta še ni vključila v akt o sistemizaciji, ne more vplivati na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako na zakonitost odpovedi ne more vplivati dvom sodišča v verodostojnost listine, s katero je tožena stranka zaposlene obvestila o prerazporeditvi delovnih nalog. Tudi če bi sodišče štelo, da je odpoved nezakonita, pa je izrek izpodbijane sodbe napačen v delu, ki se nanaša na trajanje delovnega razmerja. Med strankama je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnici delovno razmerje prenehalo dne 18. 5. 2013. To izhaja tudi iz zapisnika iz glavne obravnave. Tožnica tako ni imela pravnega interesa za zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna za obdobje od 1. 3. 2013 do 18. 5. 2013 priznati delovno razmerje v skladu s pogodbo o zaposlitvi in ji obračunati plačo in vse ostale prejemke, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter jo prijaviti v socialno zavarovanje. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek v tem delu zavreči. Sodba je nepravilna tudi v delu glede izplačila odškodnine. Iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 198/2009 izhaja, da mora tožnik, ki uveljavlja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi odločitve sodišče in plačila odškodnine navesti ustrezna dejstva in predlagati dokaze o škodi in njeni višini zaradi odmere odškodnine, ki sploh lahko pride v poštev. Sodišče je navedlo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki 5 let, da je stara 36 let, da je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, njene družinske razmere iz sodbe niso razvidne, je pa razvidno, da ima poklica urar finomehanik in strojni tehnik ter večletne izkušnje na področju dela v komerciali in obvlada nemški jezik. Tožnica je še mlada in ima dobre možnosti za novo zaposlitev. Sodba ima v tem delu bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj ima pomanjkljivosti zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Ni res, da bi sodišče prezrlo trditveno podlago o enakem usposabljanju A.A. in tožnice, pri čemer je A.A. na dan 1. 2. 2013, ko je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, opravljala enaka dela kot jih je opravljala tožnica, za opravljanje računovodskih del pa se še usposablja. Dejstvo je tudi, da zahtevnejših računovodskih opravil, za katere naj bi bilo ustanovljeno delovno mesto "poslovni sekretar" več kot pol leta po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi A.A. še vedno ne opravlja, saj se še vedno uči in uvaja. Zahtevnejša računovodska dela lahko strokovno in odgovorno opravlja le usposobljeni računovodja. Da je šlo za navidezna ravnanja tožene stranke z namenom odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa kažejo tudi sklepi in sicer sklep z dne 10. 9. 2012 o razdelitvi delovnih nalog na druge sodelavce. Ob tem sklep ni bil realiziran, saj je s prvim dnem bolniške odsotnosti tožnice vsa dela, njen računalnik, e-mail in mizo prevzela A.A., zaradi česar je bila tudi njena avtorska pogodba navidezna. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila nezakonita, saj niso bili podani utemeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede višine odškodnine namesto vrnitve nazaj k toženi stranki, pa je sodišče pravilno upoštevalo vsa relevantna dejstva, ki jih je navajala in tudi izpovedala tožnica. Dejstvo je, da je v Sloveniji več kot 100.000 brezposelnih, da obstaja huda gospodarska kriza, pri čemer ima tožnica 2 šoloobvezna otroka stara 8 in 11 let, ima kredit v višini 350,00 EUR, aktivno a neuspešno išče zaposlitev že ves čas in prejema nadomestilo. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 1. 2013 nezakonita ter pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 19. 8. 2013, pri čemer je tožnici priznalo za čas od 1. 3. 2013 do 19. 8. 2013 delovno razmerje v skladu s pogodbo o zaposlitvi in izplačilo plač, skladno s pogodbo o zaposlitvi. V nadaljevanju je sodišče priznalo tožnici odškodnino v višini 11.235,00 EUR bruto, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki so jo predložili tožnica in tožena stranka ter zaslišalo tožnico in priči C.C. in A.A.. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izhaja, da je tožena stranka zaradi reorganizacije poslovanja konec leta 2012 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici in sicer zaradi ekonomskih razmer, zmanjšanja obsega poslovanja in posledično zaradi manjših prihodkov reorganizirala delo. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 209/2007 in več ostalih zavzelo stališče, da je za presojo zakonitosti odpovedi bistveno, da je zaradi sprememb v načinu poslovanja in organiziranju dela prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Takšna opredelitev pa ne izključuje primerov, ko se neko delo ali delovne naloge še vedno opravljalo, vendar ne več v nekem samostojnem delovnem mestu in po enem delavcu. Delodajalec se tako lahko odloči tudi za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, ali jim celo odda zunanjim izvajalcem, kar ima za posledico lahko tudi ukinitev prejšnjega samostojnega delovnega mesta ali zmanjševanje delavcev. Vsak gospodarski subjekt ima torej pravico, da organizira poslovni proces v skladu s svojimi poslovnimi potrebami, v te odločitve pa se sodišče ne more spuščati.

Za odločitev o utemeljenosti odpovednega razloga zaradi prenehanja potrebe po delu delavca ni odločilen le morebitni pisni zapis delovnih nalog za določeno mesto v pogodbi o zaposlitvi in aktu o sistemizaciji. Pogodba o zaposlitvi in akt o sistemizaciji bi sicer morala pokrivati dejansko izvrševanje delovnega razmerja, če pa ga ne, je možno dokazovati in dokazati nasprotno. Naloge, ki jih je opravljala tožnica na svojem delovnem mestu, so se po zatrjevanju tožene stranke razdelile na druga delovna mesta, takšen ukrep pa predstavlja organizacijski razlog, s katerim delodajalec organizira delo v skladu s svojimi odločitvami, to pa je lahko zakonita podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Kot izhaja iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2011 iz poslovnega razloga, je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaradi splošnih ekonomskih razmer, zmanjšanega obsega poslovanja in posledično manjših prihodkov organizirala delo in optimizirala poslovanje. Tako ni nikakršne ovire, da se delovne naloge posameznega delovnega mesta razporedijo med ostale sodelavce, pri čemer pisnost prerazporeditve nalog nikakor ni pogoj za zakonitost podane odpovedi, kot to očitno zmotno razume sodišče prve stopnje, ki navede, da je nelogično, da je tožena stranka že 9 dni preden je tožnica odšla v bolniški stalež naloge prerazporedila med ostale zaposlene. Tako se sodišče po nepotrebnem ukvarja z obvestilom zaposlenim, za katerega navede, da dvomi v verodostojnost navedene listine. Kot navedeno delodajalec lahko razdeli dela in naloge enega delovnega mesta na več izvajalcev in poda delavcu odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot je odločilo že Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 23/2013 v primerljivi zadevi.

Sodišče svojo odločitev o nezakonitosti podane odpovedi utemelji tudi na Pravilniku o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v družbi, ko navede, da spremembe glede ukinitve niso zajete, zato sodišče dvomi, da tožena stranka delovno mesto tožnice dejansko ni ukinila, saj sklepov o ukinitvi ni izvršila tako, da bi ukinitev delovnega mesta (kasneje pa tudi sistemizacije novega delovnega mesta) bila razvidna v aktu o sistemizaciji. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim navaja, da akt o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost podane odpovedi, delovno mesto tudi ni potrebno, da je ukinjeno, kot to zmotno ocenjuje sodišče, sodišče mora namreč pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov presoditi le, ali so podani razlog, ki jih je tožena stranka navedla v odpovedi, ter ali je tožena stranka ravnala v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja ter mu ponuditi sklenitev nove pogodbe za ustrezno delo. Sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistemizaciji ni pogoj za reorganizacijo in ne za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Takšno stališče je sprejelo pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 1132/2011. Delodajalec lahko izvede reorganizacijo, ne da bi spremenil ali sprejel nov akt o sistemizaciji. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga mora dokazati le, da je zaradi reorganizacije delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno, zato ukinitev delovnega mesta ni pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično niso relevantne navedene okoliščine, na katere sodišče opre svojo odločitev in tudi dejstvo, da tožena stranka ni dostavila spremembe akta o sistemizaciji in opisa novega delovnega mesta do razveze pogodbe 19. 8. 2013, ne more vplivati na rešitev zadeve.

Ni se mogoče strinjati tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da se za novo delovno mesto zahteva izobrazba poslovnega sekretarja, ne glede na njegovo pojmovanje (asistent programa) upoštevaje standardno kvalifikacijo poklicev določen naziv poslovni sekretar. Delodajalec ima namreč avtonomno pravico, da poimenuje svoja delovna mesto kot želi in tudi ni nikakršne ovire, da se za delovno mesto asistent programa zahteva visokošolska izobrazba ali univerzitetna izobrazba in sodišče ne more samo šteti, da se za navedeno mesto zahteva lahko le izobrazba poslovni sekretar. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče je novo zaposlena delavka A.A. opravljala tudi računovodska opravila, ki jih je prej opravljal računovodski servis, pri čemer je le-ta izpovedala, da bo kmalu sposobna opravljati vsa računovodska dela, tako da se bodo stroški računovodstva za toženo stranko bistveno zmanjšali. Prav tako se ni mogoče strinjati s stališčem sodišča, da bi tožnica lahko ob enakem usposabljanju bila sposobna opravljati dela, ki jih opravlja A.A.. Tožnica je po poklicu namreč urar finomehanik in strojni tehnik, novo zaposlena A.A. pa je dipl. ekonomistka, torej ima VII. stopnjo izobrazbe, tako da je nedvomno bistveno drugače usposobljena za opravljanje računovodskih del kot tožnica s V. stopnjo izobrazbe.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in zadevo razveljavilo ter jo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče upoštevati navedena pravna stališča in dodatno zaslišati C.C., ki naj jasno pojasni razloge, zaradi katerih se je tožena stranka odločila za odpoved tožnici, to so ekonomske razmere, zmanjšanje obsega poslovanja in posledično manjši prihodki ter posledično reorganizacija poslovanja. Sodišče naj upošteva tudi, da iz zapisnika glavne obravnave z dne 8. 7. 2013 izhaja, da med strankama ni sporno, da je tožnici prenehalo delovno razmerje 18. 5. 2013, pri čemer sodišče glede obstoja delovnega razmerja in posledično izhajajočih pravic napačno prizna za čas od 1. 3. 2013 dalje do razveze pogodbe o zaposlitvi 19. 8. 2013. Posledično navedenemu je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o odškodnini namesto vrnitve nazaj na delo iz 118. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.

Sicer pa pritožbeno sodišče pravdnima strankama predlaga, da v izogib nastajanju dodatnih stroškov postopka, spor rešita po mirni poti z medsebojnim popuščanjem in dogovarjanjem ter rešita spor s sodno ali izvensodno poravnavo.