Jedro

Ocena, kdaj gre za nevednost ali za očitno pomoto vložnika, ki ju omenja 5. odst. 87. člena ZKP, je dejansko vprašanje, pri čemer se očitna pomota lahko nanaša na kakršnokoli drugo vprašanje, razen poznavanja predpisov in je lahko upoštevana pri vsakem vložniku.

Izrek

Pritožbi pooblaščenke zasebnega tožilca MŠ se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru zagovornikov obdolžene NK zoper obtožbo, ki ji očita storitev kaznivega dejanja obrekovanja po 1. in 2. odst. 170. člena KZ ter sklenilo, da se obtožba ne dopusti in da se kazenski postopek zoper obdolženo NK iz razloga po 3. točki 1. odst. 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustavi. V skladu z določilom 3. odst. 96. člena ZKP je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da je zasebni tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženke in potrebne izdatke ter nagrado njenega zagovornika.

Zoper sklep se je pritožila pooblaščenka zasebnega tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje pritrdilo ugovorni navedbi, da je bila predmetna zasebna tožba vložena prepozno, kar je razlog za ustavitev kazenskega postopka iz 3. točke 1. odst. 277. člena ZKP. Sodišče prve stopnje namreč ocenjuje, da pooblaščenka zasebnega tožilca tožbe ni vložila pri nepristojnem sodišču zaradi očitne pomote, temveč zaradi lastne nevednosti, ki jo tudi sama priznava, ki pa ne more biti opravičljiv izgovor prava vešče stranke.

Takšno razlogovanje sodišča prve stopnje v konkretnem primeru po oceni pritožbenega sodišča ni pravilno. Res je, da je pritožnica odvetnica, torej prava vešča stranka, vendar to še avtomatično ne pomeni, da je v obravnavanem primeru, ko je zasebno tožbo vložila pri nepristojnemu sodišču, na njeni strani podana nevednost, ki se nanaša na poznavanje predpisov, kar pa dejansko ne more biti opravičljiv izgovor prava vešče stranke. Kot to izpostavlja že izpodbijani sklep, je ocena, kdaj gre za nevednost ali za očitno pomoto vložnika, ki ju omenja 5. odst. 87. člena ZKP, dejansko vprašanje, pri čemer se očitna pomota lahko nanaša na kakršnokoli drugo vprašanje, razen poznavanja predpisov in je lahko upoštevana pri vsakem vložniku. Čeprav se na prvi pogled zdi, da se pritožnica izgovarja na lastno nevednost, pa kompleksna presoja vseh relevantnih okoliščin pokaže, da je v obravnavanem primeru vendarle šlo za očitno pomoto na strani pritožnice, ki je torej, kot je bilo že navedeno, lahko upoštevana pri vsakem vložniku, torej tudi pri odvetniku - prava vešči stranki. Tako pritožnica utemeljeno poudarja, da so za kazniva dejanja po zasebni tožbi praviloma pristojna okrajna sodišča, izjema pa velja le za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, storjena s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja, kar pa ob upoštevanju, da okoliščina, ali je dejanje dejansko storjeno s tiskom, ni vedno tako jasno razvidna in razpoznavna že iz samega izreka zasebne tožbe, kar je primer tudi v obravnavani zadevi (iz izreka predmetne zasebne tožbe ni namreč jasno razvidno, ali je obdolženka predmetno izjavo dala v intervjuju z novinarjem oziroma ali je to izjavo podala ob vedenju, da bo kasneje objavljena v časopisu D), kaže na to, da je razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da v obravnavani zadevi gre za nevednost prava vešče stranke, preozko, s tem pa tudi zmotno, v posledici tega pa je tudi zmotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je zasebna tožba vložena prepozno. Ker pa se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do ugovornih navedb, s katerimi obdolženkini zagovorniki izpodbijajo utemeljenost suma, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.