Jedro

Kot vojaški material je mogoče šteti le material, ki je neposredno namenjen za bojno delovanje, kar apno, ki se predvsem uporablja kot gradbeni material, ni. Zato statusa civilnega invalida vojne ni mogoče priznati osebi, ki se je poškodovala z apnom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je ob reviziji odpravila odločbo Sekretariata za upravnopravne zadeve občine z dne 15.3.1994, s katero je bil tožnici priznan status civilnega invalida vojne od 1.3.1993 dalje in odločila, da se tožnici status civilnega invalida vojne ne prizna. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je z navedeno prvostopno odločbo kršena določba 2. člena zakona o civilnih invalidih vojne. Tožnica je namreč poškodbo levega očesa utrpela dne 24.7.1947 med kepanjem z živim apnom pred rudniškim rovom rudnika, živega apna pa ni mogoče šteti za zapuščeni vojaški material. Kot podlago za tako stališče tožena stranka navaja dokumentacijo Revirskega muzeja, iz katere med drugim izhaja, da je bilo apno v rudniku uporabljeno kot osnovni gradbeni material, da ga je med vojno za industrijske namene uporabljal okupator, ki je upravljal z rudnikom in da so dejansko še dolgo po vojni na vseh mogočih lokacijah obstajala skladišča in apnene jame, še posebej v Zagorju, kjer je še danes industrija apna. Ker torej tožničina poškodba ni bila povzročena po zapuščenem vojaškem materialu, ji statusa civilnega invalida vojne ni mogoče priznati.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Ne strinja se s stališčem tožene stranke, da poškodba levega očesa ni bila povzročena po zapuščenem vojaškem materialu. Navaja, da je bila poškodba povzročena z apnom, ki je bilo v vagonih, v katerih je bilo tudi sicer veliko zapuščenega vojaškega materiala, vagoni pa so stali na prostoru, kjer je bilo med vojno nemško zaklonišče. Gre torej za material nemške vojske, pa tudi sicer se apno uporablja tudi v industriji razstreliva, zato ga je šteti kot zapuščeni vojaški material. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve. V zvezi s tožbenimi navedbami še dodaja, da apna ni mogoče šteti za vojaški material zgolj zato, ker ga je uporabljala nemška vojska ter da pod pojmom zapuščeni vojaški material ni mogoče šteti surovin, iz katerih se lahko izdeluje vojaški material. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za priznanje statusa civilnega invalida vojne. Tak status je po določbi 1. člena zakona o civilih invalidih vojne (Ur. l. RS, št. 56/92) med drugim mogoče priznati osebi, ki je kot žrtev vojnega materiala na ozemlju Republike Slovenije dobila najmanj 20 % okvaro organizma. Po določbi 2. odstavka 2. člena navedenega zakona je žrtev vojnega materiala nevojaška oseba, ki je dobila trajno anatomsko ali funkcionalno okvaro organizma zaradi poškodbe, povzročene po zapuščenem vojaškem materialu. Prav dejstvo, ali je bila tožničina poškodba povzročena po zapuščenem vojaškem materialu, pa je med strankama sporno. Medtem ko tožena stranka meni, da apno, s katerim si je tožnica poškodovala levo oko, ni zapuščeni vojaški material, tožnica temu ugovarja. Tudi po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da apno ni vojaški material. Kot vojaški material je namreč mogoče šteti le material, ki je neposredno namenjen za bojno delovanje, kar pa apno, ki se predvsem uporablja kot gradbeni material, ni. Tožnica se moti, ko meni, da je apno šteti kot vojaški material že zato, ker ga je uporabljala nemška vojska in ker se lahko uporablja tudi v industriji razstreliva, torej za vojaške namene. Tako široka razlaga pojma vojaški material po presoji sodišča ni mogoča. Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba zakonita, je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).