Jedro

Toženec je tožnici prvostopenjsko odločbo vročal neposredno v tujino (v Srbijo), za kar je imel podlago v 2. odstavku 92. člena ZUP, po katerem se v tujino lahko vroča neposredno ali po diplomatski poti, razen če mednarodna pogodba ne določa drugače. Tožnica je le zatrjevala, da podpis na povratnici ni njen, pri tem pa ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je bilo vročanje nepravilno oziroma pomanjkljivo. Ker je bila vročitev pravilna, pritožba zoper odločbo prve stopnje pa vložena po izteku 15-dnevnega roka, ki je tekel od njene vročitve dalje, je toženec pritožbo utemeljeno zavrgel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 15. 9. 2011 in sklep št. ... z dne 17. 5. 2011 ter da se toženi stranki naloži, da ponovno odloča o tožničini pritožbi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Res je iz poštnega žiga razvidno, da je bila odločba tožene stranke vročena dne 28. 3. 2011, vendar ni bila tega dne vročena tožnici, saj na vročilnici ni njen podpis. Očitno je poštar sam podpisal vročilnico in pošto odložil v tožničin poštni predalčnik, kar pa ni pravilna vročitev. Tožnica s tem v zvezi ni predlagala nobenega dokaza, vendar je iz spisa, kjer so tudi od tožnice podpisi, jasno razvidno, da podpis na sporni vročilnici ni njen. Tožnica je nato v roku, ko je odločbo dejansko prejela, vložila pritožbo. Tožena stranka jo je neutemeljeno zavrgla, saj bi morala upoštevati navedbe tožnice in ji odločbo ponovno pravilno vročiti. Ugotovitev sodišča, da je bilo vročanje pravilno, je zmotna. Odločba bi morala biti tožnici osebno vročena, saj gre za odločbo zoper katero se je mogoče pritožiti, rok za pritožbo pa teče od dneva vročitve. Pri tem je potrebno upoštevati, da gre za vročanje v tujini. Za vročanje v tujini pa veljajo drugačna pravila kot v Republiki Sloveniji. S tem v zvezi se tožnica sklicuje na določbo 98. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), torej na postavitev pooblaščenca za vročitve. Razen tega, ker na vročilnici ni tožničin podpis, bi morala tožena stranka odločbo tožnici vročiti tudi po diplomatski poti. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 9. 2011, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjski sklep, št. ... z dne 17. 5. 2011. Z omenjenim sklepom je bila tožničina pritožba, ki jo je vložila zoper odločbo št. ... z dne 19. 3. 2011, kot prepozno vložena, zavržena.

V zadevi je sporna vročitev odločbe št. ... z dne 19. 3. 2011, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnice za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

ZUP v tretjem odstavku 89. člena določa, da kadar je stranka ali njen zakoniti zastopnik v tujini, pa v državi nima pooblaščenca, mu je treba ob vročitvi prvega dokumenta naložiti, naj v določenem roku imenuje pooblaščenca ali pa pooblaščenca za vročitve in ga opozoriti, da mu bo po uradni dolžnosti postavljen pooblaščenec za vročitve oziroma začasni zastopnik, če v danem roku ne bo sam imenoval pooblaščenca. V drugem odstavku 92. člena pa je določeno, da se fizičnim in pravnim osebam v tujini lahko vroča neposredno ali po diplomatski poti, razen če mednarodna pogodba ne določa drugače. V spornem primeru je tožena stranka prvostopenjsko odločbo vročala neposredno naslovnici v tujino. Za tako postopanje je imela ustrezno podlago v že citiranem drugem odstavku 92. člena ZUP in so torej pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka postopati po določbi tretjega odstavka 89. člena ZUP, kjer je urejeno vročanje pooblaščencu za vročitve, neutemeljene. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da so se tožnici tudi vse ostale pošiljke do sedaj vročale na enak način, torej neposredno v tujino. Uredba o upravnem poslovanju (Ur. l. RS, št. 20/2005 s spremembami) v tretjem odstavku 171. člena določa, da se za vročanje v tujino ovojnica za osebno vročanje uporablja, če je takšen način vročanja v skladu z mednarodnimi poštnimi predpisi. V nasprotnem primeru se osebno vročanje v tujino opravlja neposredno z uporabo mednarodnih poštnih predpisov. Vročanje po določbah ZUP se torej opravlja na območju Republike Slovenije, medtem ko je glede vročanja v tujini potrebno uporabiti predpis, kjer so urejeni mednarodni poštni standardi. Skladno z mednarodno pravnimi predpisi so bili sprejeti Splošni pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve (Ur. l. RS, št. 31/07). V drugem odstavku 20. člena je določeno, da se priporočena pisma vročajo naslovniku osebno na naslovu. Če to ni mogoče, se vročijo enemu od odraslih članov gospodinjstva ali osebi, pooblaščeni za prevzem pošiljk. Tudi iz povratnice je razvidno, da jo lahko podpiše naslovnik ali v skladu s predpisi naslovne države druga pooblaščena oseba ali delavec naslovne pošte.

Tožnica ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je bilo vročanje nepravilno oziroma pomanjkljivo, torej v nasprotju s predpisi. Zatrjevala je zgolj, da na povratnici ni njen podpis. Nenazadnje tožnica ni predložila nobenega dokaza iz katerega bi izhajalo, kdaj je odločbo z dne 19. 3. 2011 dejansko prejela. V 98. členu ZUP je namreč določeno, da če se zgodi pri vročitvi pomota, se šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil spis namenjen, ta spis dejansko dobila. Tožnica je že sama na glavni obravnavi pojasnila, da se strinja s toženo stranko, da so pritožbo vložili prepozno, kot opravičilo pa je navajala zgolj, da jo ni bilo doma ter da naj bi bila tedaj v bolnici ali pa v toplicah, vendar s tem v zvezi dokaza nima. Ker tožnica ni dokazala datuma, kdaj je odločbo z dne 19. 3. 2011 dejansko prejela, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je bila odločba tožnici vročena dne 28. 3. 2011, kot je razvidno iz povratnice v upravnem spisu. To pa pomeni, da je rok za vložitev pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo potekel dne 12. 4. 2011. Tožnica je zoper navedeno odločbo pritožbo pri toženi stranki vložila dne 16. 4. 2011, torej po izteku zakonsko določenega 15 dnevnega roka, kar pomeni, da je tožena stranka pritožbo utemeljeno kot prepozno vloženo, zavrgla.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica ni uspela s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.