Jedro

Izvedba naroka v SMV ni sama sebi namen, zato je zahtevo potrebno tudi utemeljiti in izkazati razloge za njegovo izvedbo. Če stranka ne pove, zakaj je po njenem mnenju narok potreben, in to tudi iz narave spora ni razvidno, če ne predlaga nobenih drugih dokazov, ki bi jih bilo treba na naroku izvesti, potem se lahko njena zahteva po izvedbi naroka izkaže le kot namen zavlačevanja postopka.

Tožena stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov nasprotne stranke. Z njihovo zavrnitvijo bi lahko bila prizadeta samo tožeča stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 31264/2008 z dne 31. 05. 2008 v dajatvenem in stroškovnem delu. Odločilo je tudi, da je sklep o stroških, ki ga je sodišče izdalo po izdaji sodbe (brez razpisa naroka) dne 09. 10. 2009 sestavni del te sodbe.

Zoper sodbo in zoper sklep o stroških se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je o zahtevku odločilo brez razpisa naroka, pred tem pa tožene stranke ni pozvalo, da naj se izrecno izjasni o okoliščini, ali zahteva izvedbo naroka ali ne, in da je tudi ni poučilo o posledicah njene neaktivnosti.

Drugi odstavek 454. člena ZPP sodišču omogoča, da v sporih majhne vrednosti (SMV) odloči o zadevi brez razpisa naroka, če ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, in če nobena od strank izvedbe naroka v pisnih vlogah ni zahtevala. Nobeno procesno določilo sodišču ne nalaga dolžnosti, da pravdne stranke poziva, da se izrecno izjavijo o tem, ali zahtevajo izvedbo naroka ali ne. Zahtevo po izvedbi naroka je mogoče izrecno uveljavljati le v vlogah, ki so v SMV dopustne. Poleg tega izvedba naroka v SMV ni sama sebi namen, zato je zahtevo potrebno tudi utemeljiti in izkazati razloge za njegovo izvedbo. Upoštevati je namreč, da sta tako načelo kontradiktornosti kot načelo neposrednosti v SMV postopkih bistveno omejeni, kar se izraža tudi v omejenem obsegu dokazovanja in možnostih pretresanja spornih vprašanj na naroku za glavno obravnavo. Če stranka ne pove, zakaj je po njenem mnenju narok potreben, in to tudi iz narave spora ni razvidno, če ne predlaga nobenih dokazov, ki bi jih bilo treba na naroku izvesti, potem se lahko njena zahteva po izvedbi naroka izkaže le kot namen zavlačevanja postopka. Zato bi lahko sodišče celo v primeru, če bi tožena stranka v edini vlogi, ki jo je v tem sporu vložila, predlagala izvedbo naroka, njen predlog (z ozirom na vsebino ugovora in dejstvo, da sploh ni vložila dodatne pripravljalne vloge) zavrnilo na podlagi ocene, da gre za nedopustno zlorabo procesnih pravic (11. čl. ZPP).

Pritrditi je pritožbi, da je sodišče v načelu zavezano pravdne stranke opozoriti na posledice, ki jih zadenejo v primeru opustitve njihovih procesnih aktivnosti. Vendar pa je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje to dolžnost korektno izpolnilo. Pozivu z dne 24. 03. 2009, s katerim je toženo stranko pozvalo, da naj v 8 dneh odgovori na pripravljalno vlogo tožeče stranke, je bilo priloženo tudi „opozorilo v sporu majhne vrednosti“, s katerim je bila tožena stranka obveščena o vseh pravdnih dejanjih, ki jih mora ali sme opraviti, o posledicah njihove neoprave, o načinu vodenja postopka SMV in s tem v zvezi tudi o možnosti, da sodišče o spornem dejanskem stanju odloči že na podlagi predloženih pisnih dokazov, če nobena stranka izvedbe naroka ne bo zahtevala. Navedeno opozorilo je bilo toženi stranki vročeno dne 25. 03. 2009, kar izkazuje označba na podpisani vročilnici, pripeti k list. št. 19 v spisu.

Tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je bilo o spornem dejanskem stanju v konkretnem primeru mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, je bil po oceni pritožbenega sodišča pravilen. Pritožba ta zaključek zgolj pavšalno izpodbija in niti ne pojasni, v čem naj bilo razlogovanje prvostopnega sodišča, ki je zaključek o obstoju poslovnega razmerja med strankama oprlo na naročilnico št. 208 K/07 (A2), zaključek, da je tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila, pa na zapisnik z dne 02. 10. 2007 (A3), napačno.

Tudi, če bi sodišče navedenih dejstev (o izpolnjeni pogodbi) ne štelo priznanih s strani tožene stranke na podlagi 2. odstavka 214. člena ZPP, pa pritožba prezre, da tožena stranka za svoje nasprotne trditve ni predlagala prav nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje tako v smeri preizkušanja s strani toženke zatrjevanih nasprotnih dejstev zaradi pomanjkanja dokaznih predlogov sploh ni moglo voditi dokaznega postopka. Dokaze z zaslišanjem prič je predlagala zgolj tožeča stranka (le za potrditev svojih navedb), zato tožena stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov nasprotne stranke. Z njihovo zavrnitvijo bi namreč lahko bila prizadeta samo tožeča stranka.

Ker zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Potrdilo jo je tudi v stroškovnem delu, saj je bila odločitev prvostopnega sodišča, ki je toženi stranki naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka tožeči stranki, pravilna na podlagi 154. člena ZPP. Ker tudi s pritožbo ni uspela, je tožena stranka dolžna nositi tudi svoje pritožbene stroške.