Jedro

Akti, ki pomenijo procesno odločitev, so lahko predmet presoje v upravnem sporu le takrat, če tako določa zakon. Na podlagi določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o zavrženju zahteve za izločitev uradne osebe ni tak sklep.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper odločbo Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, št. 092-249/2019/14 z dne 15. 11. 2019. Z navedeno odločbo je navedeni upravni organ zavrnil tožnikovo pritožbo zoper sklep Inšpektorata RS za šolstvo in šport, št. 20102-194/2019/9 (I1-01) z dne 25. 9. 2019 (1. točka izreka izpodbijane odločbe) in hkrati spremenil 1. točko izreka navedenega sklepa Inšpektorata RS za šolstvo in šport tako, da je zavrgel tožnikovo vlogo za izločitev uradne osebe v postopku inšpekcijskega nadzora na Osnovni šoli A., ki se vodi pod št. 20102-194-2019, preostanek navedenega sklepa Inšpektorata RS za šolstvo in šport pa je ostal nespremenjen (2. točka izreka izpodbijane odločbe).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnilo, da izpodbijana odločba tožene stranke ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, saj z njim ni bilo vsebinsko odločeno o kakšni tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Gre namreč za procesno odločitev o zavrnitvi pritožbe in zavrženju tožnikove zahteve za izločitev uradne osebe B. B. (inšpektorice). Navedena odločitev je procesne narave in ne dokončni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Prav tako ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ker z njim postopek ni obnovljen, ustavljen ali končan. Poleg tega tožnik ni argumentirano zatrjeval, da bi mu izpodbijana odločitev posegla v katero izmed ustavnih pravic, v zvezi s katero mu ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Dodalo je še, da napačen pravni pouk v izpodbijani odločbi stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar ji ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom. Glavna obravnava ni bila izvedena, saj je sodišče moralo tožbo zavreči že v okviru predhodnega preizkusa.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje, da mu je bila s strani ministrstva in nato s strani sodišča prve stopnje odvzeta pravica do pravnega sredstva, tj. vložitve tožbe oziroma njene meritorne obravnave v samostojnem postopku, tj. upravnem sporu. V primeru tožbe po 4. členu ZUS-1 naj bi bilo namreč Upravno sodišče dolžno presojati vsak upravni akt, tako procesni, kot vsebinski. Ker mu drugo sodno varstvo ni zagotovljeno, je v zadevi začel upravni spor. Sodišče prve stopnje bi moralo določiti tudi odškodnino za nastalo premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Nadalje navaja, da gre v obravnavani zadevi za postopek, ki se je začel, je tekel in se končal in v katerem se je posegalo v njegove pravice. Zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do izjave, ker pred sodiščem prve stopnje ni bila opravljena glavna obravnava, na kateri bi se lahko izjavil o vseh pravno odločilnih dejstvih in bi bil na njej izveden predlagani dokaz z zaslišanjem priče glavnega inšpektorja Inšpektorata RS za šolstvo in šport D. D. Ta naj bi ob odločanju o zahtevi za izločitev v upravnem postopku v obravnavani zadevi ravnal v nasprotju z načeli neposrednosti, neodvisnosti, strokovnosti in kompetentnosti, saj je zahtevo1 za izločitev pritožnika zavrgel in ne meritorno obravnaval. Nasprotuje tudi odločitvi o nezdružitvi z zadevo I U 1588/2019. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V upravnem sporu je pritožnik s tožbo izpodbijal odločbo tožene stranke, ki glede na vsebino pomeni procesno odločitev o zavrnitvi pritožbe in zavrženje tožnikove zahteve za izločitev uradne osebe. Ne odločitev o zavrnitvi pritožbe niti sklep o zavrženju navedene zahteve pa nista akta, ki bi ju bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

7. Akti, ki pomenijo procesno odločitev, so lahko predmet presoje v upravnem sporu le takrat, če tako določa zakon. Na podlagi določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o zavrženju zahteve za izločitev uradne osebe ni tak sklep. Enako velja za odločbo upravnega organa druge stopnje o pritožnikovi pritožbi, ki je bila zavrnjena.2 Tudi Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da četudi bi bila pritožnikova zahteva za izločitev uradne osebe meritorno obravnavana v upravnem postopku, tudi ta ne bi izpolnjevala zahteve za obravnavo v upravnem sporu iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1.3

8. Podlage za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep o zavrženju zahteve za izločitev uradne osebe pritožniku ne more dati niti napačen pravni pouk iz odločbe organa druge stopnje.4 Napačen pravni pouk stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom.5 S tem povezana zatrjevana kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin je neutemeljena, saj je po ustaljeni sodni praksi6 morebitno kršitev, povezano z neizločitvijo uradne osebe, mogoče uveljavljati v upravnem sporu zoper dokončni upravni akt kot enega izmed tožbenih razlogov, tako da je sodno varstvo le odloženo do končne odločitve.

9. Po navedenem je torej pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožba v obravnavani zadevi ni dopustna.

10. Glede pritožnikovih navedb, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o premoženjski in nepremoženjski škodi, za katero pritožnik zatrjuje, da mu je nastala, Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje tega ni presojalo, saj tožbenega zahtevka na povrnitev škode pritožnik ni postavil, s tem pa so irelevantne tudi navedene pritožbene navedbe. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je zahtevek na povračilo škode v upravnem sporu akcesorne narave in se o njem odloča samo v primeru meritorne odločitve.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti glavno obravnavo. Ker je po navedenem odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe zaradi nedopustnosti upravnega spora zoper izpodbijani akt pravilna, je neutemeljeno tudi pritožnikovo prepričanje, da bi moralo sodišče razpisati glavno obravnavo in mu omogočiti, da na njej navaja dejstva in predloži dokaze v utemeljitev svojih zahtevkov.7 Glavna obravnava je praviloma obvezna v primerih, ko Upravno sodišče meritorno presoja tožbe.

12. Pritožnik je pred sodiščem prve stopnje zahteval združitev zadev I U 1947/2019 in I U 1588/2019 v skupno obravnavanje, torej zadeve, ki se nanaša na izločitev uradne osebe iz inšpekcijskega postopka (tj. zadevni postopek), in zadeve, ki se nanaša na status stranskega udeleženca pritožnika v navedenem inšpekcijskem postopku. Iz pritožnikovih navedb ni razvidno, v čem bi združitev upravnih sporov lahko vplivala na dopustnost obravnavane tožbe, zato jih Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljene.

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

**K II. točki izreka**

14. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1 Iz navedene upravne odločbe izhaja, da je bila zavržena pritožba, vendar je šlo za zavrženo zahtevo za izločitev, kar je razvidno iz izpodbijane upravne odločbe. 2 Sklep VSRS I Up 34/2021 z dne 21. 4. 2021. 3 Sodba VSRS I Up 352/2016 z dne 10. 5. 2017. 4 Sklep VSRS I Up 34/2021 z dne 21. 4. 2021. 5 Glej npr. 7. točko obrazložitve sklepa VSRS I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017 in 7. točko obrazložitve sklepa VSRS I Up 34/2021 z dne 21. 4. 2021. 6 Glej npr. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 342/2016 z dne 15. 3. 2017 in I Up 165/2018 z dne 3. 9. 2019. 7 Sklep VSRS I Up 160/2020 z dne 14. 4. 2021.