Jedro

Odločitev tožene stranka odpravlja sklep o prekinitvi postopka, ki je odločitev procesne narave, zato tožena stranka ni bila dolžna ravnati skladno z določbo 4. odstavka 246. člena ZUP in vložene pritožbe dolžnika ni bila dolžna poslati v odgovor dolžnikovemu dolžniku.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

3. Zahteva stranke z interesom, B. d.o.o., za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za finance, Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Celje, Sektor za davčno knjigovodstvo, izterjavo in register, Oddelek za izterjavo, kot prvostopni upravni organ, je dne 5. 1. 2010, s sklepom številka DT 42914-253/2009-6-04061-01, v 1. točki izreka odločil, da se davčni postopek zoper dolžnikovega dolžnika A. d.o.o., začet s sklepom o davčni izvršbi iz terjatev dolžnika, številka DT 42914-253/2009-1-04061-09 z dne 12. 6. 2009 in naložen v plačilo z odločbo, številka DT 42914-253/2009-3-04061-09 z dne 22. 9. 2009, prekine do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka o obstoju oziroma nespornosti terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika. V 2. točki izreka je odločil, da se bo postopek nadaljeval po ugotovitvi obstoja in nespornosti terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika, v 3. točki izreka, da posebni stroški postopka niso nastali in v 4. točki izreka, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.

Drugostopni upravni organ, Ministrstvo za finance, je z odločbo, ki se v tem upravnem sporu izpodbija, številka DT-499-29-36/2010-5 z dne 3. 5. 2010, odločil, da se pritožbi dolžnika B. d.o.o. ugodi in se sklep Davčnega urada Celje, št. DT 42914-253/2009-6-04061-01 z dne 5. 1. 2010 odpravi (1. točka izreka) in v 2. točki izreka odločil, da stroški postopka niso bili priglašeni. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je prvostopni upravni organ v zadevi davčne izvršbe dolga dolžnika B. d.o.o., na denarno terjatev do njegovega dolžnika A. d.o.o., dne 12. 6. 2009 izdal sklep o davčni izvršbi, številka DT 42914-253/2009-1-04061-09, v skupni višini 29.406,59 EUR, na podlagi izstavljenih računov navedenih v izreku sklepa. Z navedenim sklepom je bil dolžnikov dolžnik opozorjen, da če ne bo ravnal po sklepu o izvršbi in ne bo vložil ugovora v določenem roku, se bo dolg v skladu s prvim odstavkom 175. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP-2) izterjal od njega. Dolžnikov dolžnik je zamudil rok za vložitev ugovora zoper izdani sklep o davčni izvršbi, zato ga je prvostopni upravni organ s sklepom, št. DT 42914-253/2009-2-04061-09 z dne 3. 9. 2009, kot prepozno vloženega zavrgel. Zoper sklep o zavrženju ugovora dolžnikov dolžnik ni vložil pritožbe, pač pa je vložil pritožbo zoper odločbo, št. DT 42914-253/09-3-040461-09 z dne 22. 9. 2009, s katero mu je prvostopni organ naložil plačilo neporavnanega zneska dolga po sklepu o davčni izvršbi v višini 29.406,59 EUR in ki jo je pritožbeni organ z odločbo, št. DT 499-29-425/2009 z dne 1. 4. 2009, zavrnil kot neutemeljeno iz razlogov opisanih v njeni obrazložitvi.

Drugostopni organ je po proučitvi spisa ugotovil, da za izdajo izpodbijanega sklepa ni zakonske podlage ne v ZDavP-2, ne v Zakonu o splošnem upravnem postopku. Prvostopni organ je v namreč o predhodnem vprašanju obstoja terjatve, v skladu s prvim in drugim odstavkom 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/2002, 73/04, 119/05, 105/2006, 126/2007, 65/2008 in 8/2010 - v nadaljevanju: ZUP), odločil že takrat, ko je izdal sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika št. DT 42914-253/2009-1-04061-09 z dne 12. 6. 2009, s katerim je začel postopek davčne izvršbe zoper dolžnika in s katerim je zarubil terjatev dolžnikovega dolžnika v višini 29.406,59 EUR in tako ponovno odločanje o tem vprašanju ni več mogoče. Navedeni sklep o davčni izvršbi tudi ni bil podvržen vsebinski presoji glede obstoja terjatve, saj je dolžnikov dolžnik zamudil 8-dnevni rok za vložitev ugovora in je bil ta zaradi nepravočasnosti sklepa zavržen kot prepozen. Z odločbo pritožbenega organa z dne 1. 4. 2010 je bilo tudi že pojasnjeno, da je v okviru upravnega izvršilnega postopka dana pristojnost davčnim organom prve in druge stopnje, da lahko rešujeta navedene ugovore kot predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP, ki se v skladu z 2. členom ZDavP-2 uporablja za vsa vprašanja postopka, ki niso urejena v ZDavP-2. Kasnejša drugačna rešitev istega vprašanja pri pristojnem organu, v konkretnem primeru v pravdnem postopku pred rednim sodiščem, pa lahko predstavlja razlog za uporabo izrednih pravnih sredstev (sodba Upravnega sodišča RS, št. U 66/2004-15). Pritožbeni organ je preizkusil sklep v mejah pritožbenih navedb, ob upoštevanju 229. člena ZUP, po uradni dolžnosti pa tudi v smislu drugega odstavka 247. člena ZUP in ugotovil, da prvostopni organ ni ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep, saj niso izpolnjeni pogoji po 153. členu ZUP, ki se nanašajo na prekinitev postopka. Zato je v skladu z 252. členom ZUP pritožbi ugodil in izpodbijani sklep prvostopnega organa odpravil. Tožnik A. d.o.o. v vloženi tožbi oporeka odločitvi drugostopnega upravnega organa. Pojasnjuje, da je družba B. d.o.o., kot izvajalec na podlagi gradbene pogodbe, za tožečo stranko izvedla gradbena dela po načelu ključ v roke in sicer za pogodbeno dogovorjen znesek 1.351.702 EUR, zmanjšan za dobropise s strani B. d.o.o. v višini 1.756,05. Vse do konca gradnje med B. d.o.o. in tožečo stranko glede plačil ni bilo nič spornega, zapletlo pa se je ob končnem obračunu, saj je B. d.o.o. zahteval plačilo za dodatna dela, ki pa tudi po mnenju strokovnega nadzora, ki ga je izvajala družba C. d.o.o., ni bilo opravičeno. Poleg tega B. d.o.o. tožeči stranki ni zagotovil bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi, kar bi sicer po pogodbi moral storiti, določena dela pa je izvršil nestrokovno in nekvalitetno. Navaja, da je tožena stranka z izpodbijanim aktom odločala kot drugostopni organ, na podlagi pritožbe družbe B. d.o.o. Glede na to, da ZDavP-2 posebej ne določa postopka odločanja organa druge stopnje o pritožbi zoper pravni akt izdan na prvi stopnji, se v skladu s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2 uporablja ZUP, ki v četrtem odstavku 246. člena izrecno določa, da organ druge stopnje pošlje pritožbo v odgovor morebitni stranki z nasprotnim interesom in ji določi rok za odgovor, če tega ni storil že organ prve stopnje. V konkretnem primeru tožena stranka kot organ druge stopnje, pritožbe družbe B. d.o.o. ni vročila v odgovor tožeči stranki, kot stranki z nasprotnim interesom, še več, tožena stranka je, kot to izhaja iz izreka izpodbijane odločbe sklep odpravila in s tem neposredno kršila določbo četrtega odstavka 246. člena ZUP v delu, kjer ta izrecno določa, da lahko drugostopni organ izda odločbo, s katero odpravi odločbo šele po prejemu odgovora oziroma po izteku roka za odgovor, s čimer je bila storjena absolutna bistvena kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Glede na navedeno tožeča stranka zahteva, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem pojasnjuje, da v predmetni zadevi ni šlo za ugotavljanje dejanskega stanja, ampak je bil sklep prvostopnega organa odpravljen zato, ker za njegovo izdajo ni bilo zakonske podlage ne v ZDavP-2, ne v ZUP.

Odgovor na tožbo je sodišču posredovala tudi stranka z interesom v tem upravnem sporu, B. d.o.o. Pojasnila je, da ji tožeča stranka na dan vložitve odgovora dolguje 209.493,24 EUR s pripadki, kar dokazujejo računovodske evidence in dokumentacija v zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Celju, številka 434/2008. Tožeča stranka se že več let izmika plačilu svojih obveznosti in je podjetje B. d.o.o. potisnila na rob preživetja. Tožeča stranka svoj objekt nemoteno uporablja, ustvarja redne prihodke, plačilu svojih obveznosti pa se izogiba. Glede davčne izvršbe je nesporno, da je glasila na znesek 29.406,59 EUR, na podlagi računov št. 07-360-000133, 07-360-000147 in 07-360-000169. V tožbi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Celju, računi zarubljeni z izdajo odločbe z dne 22. 9. 2010, niso zajeti. Tožeča stranka je pred pričami, dne 26. 11. 2009, na Davčnem uradu v Celju izjavila, da so zanjo sporni le računi št. 07-360-000174, 08-360-000039 in 08-360-0000499, v skupni višini 199.994,57 EUR. Teh računov tožeča stranka ni nikoli zavrnila in jih ni plačala. V obravnavani zadevi torej računi za tožečo stranko niso sporni. Navaja tudi, da davčni postopek na I. in II. stopnji ne predvideva, da bi morala nasprotna stranka odgovoriti na pritožbene navedbe podjetja B. d.o.o. Smiselno predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

K 1. točki izreka: Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče sklicuje (drugi odstavek 71.člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št.105/2006 in 62/2010-v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja: V obravnavani zadevi podatki priloženega upravnega spisa izkazujejo, da je Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, Davčni urad Celje, dne 12. 6. 2009 dolžniku B. d.o.o. izdal sklep o davčni izvršbi iz terjatev dolžnika, številka DT42914-253/2009-1-04061-09, za dolžni znesek v višini 29.406,59 EUR in odločil, da se davčna izvršba opravi z rubežem dolžnikove terjatve, ki jo ima do A. d.o.o., na osnovi računov št. 07-360-000133, 07-360-000147 in 07-360- 000169. Z navedenim sklepom, ki je bil izdan na podlagi 172. in 173. člena ZDavP-2, se je zarubila dolžnikova terjatev. Zoper sklep je dolžnikov dolžnik, tožeča stranka v tem upravnem sporu, vložil pritožbo, ki jo je prvostopni upravni organ s sklepom številka DT42914-253/2009-2-04061-09, z dne 3. 9. 2009, zavrgel kot prepozno vloženo.

V nadaljevanju postopka je bila dne 22. 9. 2009 izdana odločba številka DT 42914-253/09-3-04061-09, s katero je prvostopni upravni organ dolžnikovemu dolžniku naložil plačilo neporavnanega zneska dolga po sklepu o davčni izvršbi z dne 12. 6. 2009 in določil način poravnave te obveznosti. Z njeno izdajo je prvostopni upravni organ postopal skladno z določbo 175. člena ZDavP-2. O pritožbi zoper navedeno odločbo je drugostopni upravni organ odločil z odločbo številka DT 499-29- 425/2009 z dne 1. 4. 2010 in pritožbo dolžnikovega dolžnika A. d.o.o. zavrnil kot neutemeljeno.

Sodišče v obravnavani zadevi nadalje ugotavlja, da je prvostopni upravni organ 5. 1. 2010 izdal sklep, s katerim je davčni postopek zoper dolžnikovega dolžnika A. d.o.o. prekinil do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, o obstoju oziroma nespornosti terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika, ta sklep pa je tožena stranka z izpodbijano odločbo v tem upravnem sporu, po tem, ko je ugodila pritožbi dolžnika B. d.o.o., odpravila. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi določbe in pooblastila iz 252. člena ZUP.

Sodišče v celoti soglaša z izpodbijano odločitvijo tožene stranke in razlogi za takšno odločitev. Tudi po presoji sodišča za izdajo sklepa o prekinitvi postopka, na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 153. člena ZUP, ni bilo zakonske osnove. Upravni organ prve stopnje je namreč s sklepom z dne 5. 1. 2010 odločil, da se davčni postopek zoper dolžnikovega dolžnika A. d.o.o. prekine do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka o obstoju oziroma nespornosti terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika in je vprašanje obstoja oziroma spornosti terjatve v višini 29.406,59 EUR opredelil kot predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP. Prvostopni upravi organ je tako v zadevi spregledal, da je o obstoju oziroma višini dolgovanega zneska obveznosti odločal že s sklepom z dne 12. 6. 2009, s katerim je začel postopek davčne izvršbe zoper dolžnikovega dolžnika, ki pravnega sredstva s katerim bi lahko uspešno ugovarjal naloženi obveznosti ni izrabil tako, kot to določa 174. člena ZDavP-2, oziroma, kot je bil poučen v pravnem pouku sklepa z dne 12. 6. 2009. Prav tako sodišče ugotavlja, da je postala dokončna tudi odločitev prvostopnega upravnega organa z dne 22. 9. 2009, s katero je bila dolžnikovemu dolžniku naložena obveznost plačila dolgovanega zneska. Gre torej za odločitve, ki se opirajo na ugotovitev obstoja obveznosti dolžnikovega dolžnika v višini 29.406,59 EUR, ki med drugim temelji tudi na ugotovitvah zapisnika številka DT42914-253/2009-4-04061-09 z dne 26. 11. 2009. Navedene ugotovitve po presoji sodišča utemeljujejo odločitev drugostopnega upravnega organa v izpodbijani odločbi, da je bilo o obstoju dolga, kot predhodnem vprašanju, že odločeno v upravnem (davčnem) postopku, kar seveda pomeni, da o tem vprašanju davčni organ v (istem) postopku ne more odločiti ponovno, oziroma drugače. Njegovo odločitev lahko (z uporabo v ZUP predpisanih postopkovnih pravil), spremeni le morebitna kasnejša drugačna odločitev o istem vprašanju, ki bi jo sprejelo pristojno sodišče. V tem upravnem sporu se torej izpodbija odločitev tožene stranke, ki je odpravila sklep prvostopnega upravnega organa, s katerim se je prekinil davčni postopek zoper dolžnikovega dolžnika, torej odločitev tožene stranke odpravlja sklep o prekinitvi postopka, ki je odločitev procesne narave. Ta ugotovitev po presoji sodišča pomeni, da tožena stranka ni bila dolžna ravnati skladno z določbo četrtega odstavka 246. člena ZUP in vložene pritožbe dolžnika B. d.o.o. ni bila dolžna poslati v odgovor dolžnikovemu dolžniku. Sodišče namreč to določbo povezuje z namenom zaradi katerega je bila ta prevzeta v ZUP, to je zaradi spoštovanja načela kontradiktornosti upravnega postopka, ki pa v obravnavanem primeru, ko se sporna odločitev nanaša na procesni sklep, ni bila kršena. Iz navedenega razloga sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je tožena stranka izpodbijano odločitev izdala v nasprotju s prej citirano določbo in v nasprotju z načelom zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ter z odločitvijo posledično bistveno kršila pravila upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Ker je torej sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K 2. in 3. točki izreka.

Tožeča stranka in stranka z interesom sta ob vložitvi tožbe in odgovora na tožbo predlagali povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevi obeh strank za povrnitev stroškov postopka.