Jedro

Pravica graditi na določenem zemljišču je izkazana, če investitor predloži izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da ima investitor na nepremičnini lastninsko ali kakšno drugo stvarno ali obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo. Ker je investitor takšno pravico izkazal, tožnik pa temu pred upravnimi organi ni oporekal oziroma dokazoval nasprotnega, je njegov ugovor neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča in prizadeta stranka sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke, št. 351-02-145/2004 z dne 10. 11. 2004, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Nova Gorica z dne 31. 5. 2004 s katero je bilo investitorju A.A. izdano gradbeno dovoljenje za legalizacijo prizidka k stanovanjski hiši in gradnjo nadstreška nad vhodom v objekt na zemljišču parc. št. ... in ... k.o. ..., pod tam navedenimi pogoji.

2. Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi ter razlogom tožene stranke. Navaja, da je investitor izkazal pravico graditi na zemljišču, na katerem stoji obravnavana gradnja, ter da tožnik pred upravnim organom prve stopnje mejnega spora ni zatrjeval, niti ni v zvezi s tem navajal dejstev oziroma predlagal dokazov. Navaja še, da pri odločanju o tem, ali je pravica graditi izkazana, ne gre za predhodno vprašanje v smislu 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, pač pa za preverjanje enega izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, pri čemer upravni organ oceni s strani investitorja predloženo dokazilo. Investitor je pravico graditi izkazal z izpiskom iz zemljiške knjige in kopijo katastrskega načrta.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi ter izpodbijani upravni akt v celoti odpravi oziroma razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da ni sporno le vprašanje, ali je investitor izkazal pravico graditi, pač pa tudi, ali so izpolnjeni pogoji, določeni v 3. točki prvega odstavka 66. člena in 4. točki prvega odstavka 61. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1, upoštevati pa je treba tudi 80. in 81. člen ZGO-1. Pogoji v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni, kar predstavlja zmotno uporabo materialnega prava, zaradi česar pa je bilo tudi dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Vprašanje obstoja spora glede meje je predhodno vprašanje, o katerem v upravnem postopku ni mogoče odločati, in bi ga bilo treba predhodno rešiti v nepravdnem postopku pred pristojnim okrajnim sodiščem, tožena stranka pa bi morala do pravnomočne odločitve zadržati odločanje o izdaji gradbenega dovoljenja.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Prizadeta stranka A.A. v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnik v pritožbi izpodbija postopek za izdajo gradbenega dovoljenja pred organom prve stopnje, kar pa v pritožbi ni dopustno, saj bi to moral storiti v upravnem postopku oziroma najkasneje v tožbi in je zato v svojih navedbah prekludiran. Pritožbene navedbe so neutemeljene in predlaga, da sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožniku naloži v plačilo stroške sestave odgovora na pritožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006), ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterij iz drugega odstavka navedenega člena (ker je po ZGO-1 pravnomočna sodba pogoj za izvršitev upravnega akta), se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1, saj je pravnomočnost gradbenega dovoljenja pogoj za njegovo izvršljivost. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, materialno pravo pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno navedlo, da preden izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve gradbeno dovoljenje, mora v skladu s 6. točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1 preveriti tudi, ali ima investitor pravico graditi na zemljišču predvidenega posega. Ta pravica pa je v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 56. člena ZGO-1 izkazana, če investitor predloži izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da ima investitor na določeni nepremičnini lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na tej nepremičnini. Ker je investitor navedeno pravico izkazal, tožnik pa temu pred upravnim organom prve stopnje ni oporekal niti ni dokazoval, da obstaja spor glede tega, je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožnikovo tožbo in potrdilo izpodbijano odločbo. Kot izhaja iz upravnih spisov, je tožnik šele po izdaji gradbenega dovoljenja pri okrajnem sodišču vložil predlog na ureditev meje, zato so njegove navedbe, da je bila meja ves čas sporna, neutemeljene. Tožnik je v upravnem postopku podal celo nepreklicno izjavo, da se strinja z izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo prizidka k stanovanjski hiši in gradnjo nadstreška nad vhodom v objekt na zemljišču parc. št. ... in ... k.o. ... z dne 20. 5. 2004, kar dodatno kaže na to, da v upravnem postopku ni bilo sporno, da ima investitor pravico graditi na zemljišču, ki je predmet posega.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča so bili tako izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, pravilno so bile upoštevane tako določbe ZGO-1 kot tudi Odloka o splošnih prostorsko ureditvenih pogojih za posege v prostor v Občini N.G., pridobljena so bila vsa potrebna soglasja in so pavšalne pritožbene navedbe, da soglasja niso bila pridobljena, neutemeljene. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da ni bila upoštevana določba 80. in 81. člena ZGO-1 (zakoličenje objekta), saj se ti določbi ne nanašata na postopek izdaje gradbenega dovoljenja, pač pa na samo gradnjo novega objekta (zakoličenje mora biti izvedeno v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem), v obravnavani zadevi pa gre za legalizacijo že zgrajenega objekta zato ti določbi ne prideta v poštev.

10. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je v obravnavanem primeru nedopusten. V 3. točki prvega odstavka 75. člena v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 je določeno, da je dopustna pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kadar je upravno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje ter ga ugotovilo drugače, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je odločilo o sporu iz 66. člena ZUS-1 (kršitev ustavnih pravic). V drugih primerih uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po ZUS-1 ni dopustno. Prav tako uveljavljanje tega pritožbenega razloga ni dopustno po prej veljavnem ZUS (peti odstavek 72. člena). Ker po presoji Vrhovnega sodišča v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopenjsko sodišče samo, česar pa v tem primeru ni storilo, se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z dejanskim stanjem ni opredeljevalo.

11. Ker tožnik ni navedel, v čem naj bi bil podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru razlogov iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in ugotovilo, da takih kršitev ni.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožnik s tožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in prvi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

14. Pritožbeno sodišče je presodilo, da odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi v obravnavani zadevi in je na podlagi 155. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da prizadeta stranka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.