Jedro

Sodišče druge stopnje poudarja, da je potrebno pri izdajanju začasnih odredb v družinskih zadevah postopati previdno, saj predstavljajo izjemno pravno sredstvo, ki je namenjeno odpravi akutne ogroženosti otroka in tako ne zadošča, da je predlagana začasna ureditev v otrokovo korist, ampak mora biti nujna za preprečitev nepopravljive in nesorazmerno težko popravljive škode, ki bi otroku lahko nastala, če bi obstoječe stanje trajalo do pravnomočnosti končne odločitve.

Nasprotni udeleženec je bil tisti, ki se je pri otrokovi starosti štirih mesecih odselil cca 270. km vstran in je predlog da bi se sedaj tako otrok kot predlagateljica namestili v njegovem bivališču, neživljenjski in nerealen ter nedvomno potrjuje zaključke CSD, da nasprotni udeleženec svoje koristi postavlja pred koristi ml. otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka nadomestilo soglasje očeta - nasprotnega udeleženca za vpis ml. otroka v Vrtec. V II. točki izreka je postopek v delu, ki se nanaša na nadomestitev soglasja očeta za pridobitev osebne izkaznice ustavilo in v III. točki izreka odločilo, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa. Nadalje je v IV. točki odločilo, da bo o stroških postopka zavarovanja odločeno s končno odločbo.

2.Zoper sprejeto odločitev (I. točka izreka) se pritožuje nasprotni udeleženec. Navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je sam izkazal pripravljenost za aktivno vključitev v skrb za otroka in predložil izvedljiv načrt, ki vključuje koriščenje rednega letnega dopusta, starševskega dopusta, ureditev skrajšanega delovnega časa, prav tako pa bi ob podpori starih staršev bilo zagotovljeno individualizirano varstvo v domačem okolju brez prekinitve v navezanosti. Prav tako obstaja možnost, da se otroku in materi v njegovem domu zagotovi ločena soba. Ta rešitev bi omogočila, da otrok kljub razdalji med staršema ohrani vsakodnevni stik z obema, kar je v njegovo najboljšo korist. Tudi če mati - predlagateljica te možnosti ne bi želela izkoristiti, predlagana ureditev omogoča otroku vsakodnevni stik z materjo. Sam namreč nikoli ni omejeval stikov. Sodišče ni ustrezno ovrednotilo dejstva, da predlog očeta zagotavlja individualizirano in čustveno stabilno varstvo, ki je za otroka, starega komaj 1 leto, razvojno bistveno bolj ustrezno kot vključitev v institucionalno varstvo. Prav tako ogroženost otroka ni izkazana, saj oče s podporo starih staršev otroku v celoti lahko zagotovi varno, ljubeče in razvojno spodbujajoče okolje. Otrok ni bil dojen, zato je njegova čustvena navezanost na oba starša enakovredna. Vključitev otroka v vrtec v trenutni fazi njegovega razvoja povzroča slednjemu čustveno stisko, ki je večja kot stik z očetom. Vse to pa lahko negativno vpliva na otrokovo čustveno stabilnost. Prav tako ne drži, da stiki večinoma potekajo v prisotnosti matere. Stike z otrokom izvaja samostojno, kar bi lahko potrdile delavke, zaposlene v trgovskem centru in zaposleni v trgovinah v bližini igral. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zapisalo, da je sledilo mnenju CSD. Po mnenju CSD namreč nista izkazana niti ogroženost otroka niti nujnost izdaje začasne odredbe. Ves čas si prizadeva, da bi preživel več časa z otrokom in je svoje delovne obveznosti v celoti pripravljen prilagoditi otroku.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1).

5.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6.V predmetni zadevi je predlagateljica dne 11. 7. 2024 na sodišče vložila predlog za zaupanje ml otroka v varstvo in vzgojo, določitev preživnine in stikov. V predlogu navaja, da sta z nasprotnim udeležencem starša otroka, rojenega 2023, njuna zunajzakonska skupnost pa je razpadla 13. 3. 2024, ko se je nasprotni udeleženec odselil. V predhodnem svetovanju na centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD) dogovora glede zaupanja ml. otroka. Dne 23. 10. 2024 je predlagateljica vložila predlog za izdajo začasne odredbe, kateri je sodišče ugodilo, saj je zaključilo, da je ml. otrok, ki je takrat dopolnil 11 mesecev, s tem, ko nima urejenega varstva, saj nasprotni udeleženec soglasja za vpis ml. otroka v vrtec ni podal, ogrožen, zato je izdalo sedaj izpodbijano začasno odredbo.

7.V skladu s 160. členom družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Po določbi 1. odstavka 162. člena Dz sme sodišče za varstvo koristi otroka izdati vsakršno začasno odredbo, s katero je mogoče doseči začasno varstvo koristi otroka.

8.Sodišče druge stopnje poudarja, da je potrebno pri izdajanju začasnih odredb v družinskih zadevah postopati previdno, saj predstavljajo izjemno pravno sredstvo, ki je namenjeno odpravi akutne ogroženosti otroka in tako ne zadošča, da je predlagana začasna ureditev v otrokovo korist, ampak mora biti nujna za preprečitev nepopravljive in nesorazmerno težko popravljive škode, ki bi otroku lahko nastala, če bi obstoječe stanje trajalo do pravnomočnosti končne odločitve. Odločitev sodišča pa tudi ne sme povzročiti prejudiciranja končne odločitve. Sodišče prve stopnje je pravilno odločalo z nižjim dokaznim standardom, torej s stopnjo verjetnosti, ko je ugotavljalo dejstva, ki govorijo v korist za izdajo začasne odredbe oziroma proti njej. Zato ni bilo dolžno izvesti vseh dokazov, še posebej ne dokazov, ki jih nasprotni udeleženec predlaga glede načina izvajanja stikov (delavke v trgovskem centru, kjer potekajo stiki).

9.Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo mnenje CSD, saj je mnenje strokovno, pravilno in argumentirano. Z njegovo pomočjo pa je lahko ugotovilo ključne okoliščine, ki so pomembne za odločitev o utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe. Iz mnenja izhaja, da je vključitev ml. otroka v vrtec ustrezno z vidika socializacije in zagotovitve njegovega dnevnega varstva in vzgoje v času, ko mati zanj ne more poskrbeti. Nima prav pritožba, da iz mnenja CSD ne izhaja nujnost izdaje začasne odredbe. CSD je v mnenju z dne 14. 11. 2024 pojasnil, da v primeru, ko soglasja za vpis otroka v vrtec ne bo, bo lahko otrok dolgoročno ogrožen, saj neobstoj dogovora med staršema postavlja starša pri katerem otrok trenutno je, v neenakopraven položaj, predvsem zaradi tega, ker mora organizirati varstvo otroka na drugačen, dražji način ali celo pustiti službo, kar pa se potem pozna v materialnem položaju tega starša. Poslabšanje materialnega položaja enega od staršev (tistega, ki prevzema odgovornost glede varstva in vzgoja vzgoje) tudi po mnenju sodišča druge stopnje dolgoročno ogroža razvoj otroka.

10.Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da predlog, kot ga predstavlja nasprotni udeleženec, in sicer, da se otrok namesti k njemu, kjer bo lahko poskrbel za njega s prilagoditvijo svojega delovnega časa in s pomočjo staršev, upoštevaje dejstvo, da bi slednje pomenilo, da se otrok preseli cca 270 km od matere, ne glede na dejstvo, da nasprotni udeleženec omogoča predlagateljici, da biva v sobi, ki bi ji jo dal na razpolago, neustrezna. Nasprotni udeleženec je bil tisti, ki se je pri otrokovi starosti štirih mesecih odselil cca 270. km vstran in je predlog da bi se sedaj tako otrok kot predlagateljica namestili v njegovem bivališču, neživljenjski in nerealen ter nedvomno potrjuje zaključke CSD, da nasprotni udeleženec svoje koristi postavlja pred koristi ml. otroka.

11.Tudi po presoji sodišča druge stopnje, ureditev, kjer bi se ml. otroka nameščalo k predlagatelju cca. 270 km od kraja sedanjega prebivališča, ni v korist otroka. V nasprotju s tem pa, ker nasprotni udeleženec ni podal soglasja za vpis otroka v vrtec, predlagateljici onemogoča ureditev ustreznega (še posebej s finančnega vidika) ustreznega varstva. Pri tem so zahteve nasprotnega udeleženca, da naj pri varstvu otroka sodeluje oče predlagateljice povsem neprimerne in neustrezne.

12.Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi se zaradi iskanja zasebnega varstva materialni položaj matere poslabšal, posledično pa tudi položaj ml. otroka, saj bi bil prikrajšan za strukturirano varstvo in vzgojo, ki jo potrebuje. Sodišče prve stopnje se pravilno z dejstvom obstoja prostega mesta v vrtcu ni ukvarjalo, saj v kolikor slednjega ni, bo predlagateljica tista, ki bo morala zagotoviti drugo ustrezno varstvo otroka.

13.Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno pretehtalo razloge, ki govorijo v korist izdaje začasne odredbe, pri tem pa je pravilno upoštevalo starost otroka ter s tem navezanost na predlagateljico. Prav tako je pravilno zaključilo, da bi bil otrok s tem, ko ne bi imel urejenega ustreznega varstva, ogrožen, zato je odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, v celoti utemeljena.

14.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

Zveza:

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 160, 161, 162, 162/1

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.